In prazne stene so gledale z velikimi belimi praznimi očmi in groza ga je bilo, kadar se je nagnil dan in so prihajale sence iz kotov, plazile se bliže ter segale proti njemu...
Strese se časih bolnik, pozabi siloma bolezni, igra se vedoma z lepo mislijo, kako vstaja, hodi svobodno pod velikim nebom, ozira se za lepimi ženskami - ali spodaj, spodaj pod prijazno mislijo, gloje bolezen, gloje skrb, že je prebila tenko skorjo, razlije se, preplavi vse srce in bolnik zavzdihne, zagrgrale so prsi, kri se je prikazala na ustnicah...
Hej, čisto življenje, brezskrbno življenje, in delo, in mladost!...