nova beseda iz Slovenije
Drozeg ne razume prav posebno. Najstarejši, | Polde, | odvetniški koncipient, ne pogleda mnogokrat | A |
samo požrla ženina bolezen? Koliko ga stane | Polde, | koncipient, že toliko vrsto let?Za Evgena je | A |
deleži za brate in za sestro ne bili preogromni. | Polde | in Miklavž sta že doma.Videti je skoraj, da | A |
resnični gospodar, in edini mornar, krčmarjev brat | Polde, | ki je pri hiši za deklo in za hlapca.Prva dva | A |
hlastne po življenju, Moj Jezus po pijači. | Polde | pa se nikdar nikamor ne premakne.Posušil se | A |
boš vedel!« je s pustim glasom povedal pusti | Polde, | ki je rad vohljal za Zinko.»Ooo, Moj Jezus, | A |
bilo je kakor v domači izbi, kadar ugasne luč. | Polde | je vzel kuho v roke - kuhal je samo fižol - | A |
zavihanih rokavov. Prikrajnarjevi trije, tršati | Polde, | Nac in Venc, pa kar slečejo srajce ter ponudijo | A |
ker na stara leta najček kažete?« se zasmeje | Polde. | »Kaj porečejo mati?« vpraša Nac. | A |
šume, kosci pa nabrusijo kose - in Obrekarjev | Polde, | ki je prvi kosec, zareže prvi.Za njim vstopi | A |
enkrat odrežemo, pa smo pri šmohorki«, ga tolaži | Polde | in pokaže staro košato jablano, ki vsa prašna | A |
Zavoglar. »Tudi pri štrukljih ne?« pomežikne | Polde | in pokaže s koso proti Dominovemu robu, kjer | A |
krivačem. »Kar počez, kar počez!« mu prigovarja | Polde | in maha z vilicami. »Meni se nikamor | A |
izsrkajo še putrih do zadnje kaplje. Potem se | Polde, | Zavoglar in Čargo zleknejo v senco, si potegnejo | A |
Zdaj se bomo kam peljali. | Polde! | Polde, naprezi!« je kričal in se kobacal izza | A |
Polde! | Polde, | naprezi!« je kričal in se kobacal izza mize | A |
se je nenadoma oglasil izza štedilnika hlapec | Polde | in se tolkel po koščenih prsih. Toda komaj je | A |
sta ga Moj Jezus in Zinka začudeno pogledala. | Polde | se je izgubljeno ozrl okrog sebe in se prestrašil | A |
molčeč človek. Malo je pil tisti mladi človek | Polde | Markoni, zelo malo, in do mene se je zelo nezaupljivo | A |
kurbe? je potem le vprašal tisti molčeči človek | Polde | Markoni z vdolbenimi lici in gladkimi obrvmi | A |
poboljšal.« »Kak preklinjavec je bil čevljar | Polde | Podorehov!Ni veroval ne v Boga, ne v hudiča | A |
posebno hud mraz, in burja je brila; pa pravi | Polde | svoji ženi in hčeri: »Le napravita se,« pravi | A |
jo je bila pripravila in dejala: Po polnoči, | Polde, | si pa odreži.Polde vleče in šiva, večer se mu | A |
in dejala: Po polnoči, Polde, si pa odreži. | Polde | vleče in šiva, večer se mu je pa zdel dolg, | A |
dopoldan in od mojega bisera ni duha ne sluha. | Polde | odzvoni ‒ Adelopsa le še ni!Mrak že nastaja | A |
Strmela je v prišleka. »Ubil se je, ne, | Polde? | « je dahnila. Ja, se je spomnila Veronika | A |
dahnila. Ja, se je spomnila Veronika, stric | Polde! | Mama ni odmaknila oči. | A |
»Kam boš hodila, ko se sploh ne ve ...« | Polde | je obmolknil.Zadnje besede je iztiskal s piskajočim | A |
naslednje strašno vprašanje: »Ves je razbit, ne, | Polde? | « »Nič ni razbit!« je hripavo vzkipel. | A |
Strela, vroče je že pošteno! Bog ve, če si je | Polde | pravočasno priskrbel kaj ledu?Brizganec z ledom | A |
jedli, pili, se veselili. »Naj bo Jošt al' | Polde, | če ima v žepu solde, se | A |
capljal za njimi!« je pristavil Kiker. Trgovec | Polde | Frörenteich pa je važno omenil: »Ne vem, menda | A |
kein Mensch sei gleich in unser Krainer Welt!« | Polde | Frörenteich je od notranjega veselja zastokal | A |
nedelja. Za cerkvico, za oglom, je stal harmonikaš | Polde. | Bil je žalosten, harmoniko je imel pokrito s | A |
harmoniko je imel pokrito s prtičem. »Zaigraj, | Polde! | Kaj se tako kislo držiš?« sem mu zaklical. | A |
prosim te,« je zaklical nek ranjenec in godec | Polde | se je postavil na cerkveni prag in zaigral. | A |
so dobili zadnje koščke, se je obveščevalec | Polde | obregnil ob Tonejca: »Hm, tak intendant, ki | A |
in zavijalo okrog vogalov. Starejši komisar | Polde, | ki je bil vseskozi vesten in natančen, je pripovedoval | A |
novico naj vam povem. Četni komisar Podgornik | Polde, | stari hrabri borec, je imenovan za komisarja | A |
kot eno leto. Desetar Zvone mi je dejal: »Oh, | Polde, | kdo nam bo sedaj bral radijske novice, ko te | A |
bil vesel, kar naprej se je ogledoval. »No, | Polde, | danes smo se pa veselo imeli.Desetkrat sem šel | A |
Nato je vstal in me potrepljal po ramenih. » | Polde, | danes sem tako vesel, da je malo manjkalo pa | A |
kot Cene.« Bataljonski se je samo smejal: » | Polde, | nocoj bi privoščil tistim trem, štirim našim | A |
V sosednjih vaseh ni nič novega. | Polde, | pojdi, jaz pa grem še malo na vrt, ker mi je | A |
je pogledal od strani in se nasmehnil: »No, | Polde, | ne verjamem, da ti je težko, saj si znan kot | A |
Prišel je bataljonski, me pogladil po laseh: »No | Polde, | pa bomo gotovo lep čas brez tebe.Za naš bataljon | A |
glasno družbo. Zanj skrbijo bolj kot za tebe, | Polde. | « Prišli so vsi trije četni komisarji in tri | A |
obraz. Nakremžil se je in mi rekel: »Komisar | Polde, | pa mi vendar ne boš pridigal v tem bunkerju | A |
bunkerju sama, se je obrnil k meni in me vprašal: » | Polde, | ali ti smem reči, kaj mislim o tebi in kako | A |
rade pogovarjajo in vrag vedi kaj še vse. Ti | Polde, | nisi bil ženskar in zato ne razumeš teh stvari | A |
verjeli, drugi pa majali z glavo: ‚Lepo govoriš, | Polde | Podgornik, da, prav lepo, ali vsega ti ne verjamemo | A |
zanemarjal, to vsi vedo in tudi ti. Rečem ti, dragi | Polde, | da bi bilo življenje pusto brez žensk, tako | A |
visoke funkcije v diviziji in okrožjih. Rečem ti | Polde, | teže bi umiral, če ne bi imel pred očmi tistih | A |
posmehljivo nasmejal in mi zategnjeno dejal: » | Polde, | vrnil si se, to je dobro, da si spet zdrav. | A |
trapast nanjo.« »No, si jo bom ogledal,« je rekel | Polde. | In res je dve uri opazoval Maričko in njene prste | A |
zadevah. Po sestanku se je bataljonski komandant | Polde | obrnil h komandirju Andreju. »Ti, čez dva dni | A |
Ne, nimam!« je osorno in zapovedujoče odvrnil | Polde. | Nato je potrkal po mizi s svinčnikom, rekoč | A |
pomežikovali. Vedeli so, da se mora zgoditi, kar si | Polde | vtepe v glavo.Vedeli so tudi, da ima Andrej | A |
odhodom ji je rekel: »Marička, glej nase. Tam gori | Polde | rad komandira borcem, obveščevalcem, terencem | A |
tipkarice v bataljonskem štabu, ko je komandant | Polde | povedal, da bo v štab prišla Marička in da bo | A |
lase in sedla za stroj. Bataljonski komandant | Polde | je posedal v sobi in jo opazoval pri pisanju | A |
rado zgodi. Maričko je bataljonski komandant | Polde | zvečer povabil na sprehod.Ni se upirala. | A |
ki vodi bataljon. Tudi njemu je govorila: » | Polde, | pripovedujte mi o borbah, pohodih in vsem kar | A |
Rada poslušam junake, kot ste vi.« | Polde | jo je prijel za negovano roko in dejal: »Kaj | A |
Kaj se vikava, kar tikajva se. Ti reci meni | Polde, | jaz pa tebi Marička. Samo kadar bo več ljudi | A |
čas je Marička šepnila: »Srečna sem pri tebi, | Polde, | tako srečna, kot še nikoli.«Vstala sta in šla | A |
odkrevsal v kuhinjo. Ko je komandant bataljona | Polde | zagledal Ivana Srebreta, se mu je pomračil obraz | A |
naproti. Zasmejal se je in v smehu vprašal: » | Polde, | kako je bilo na progi?« Polde je nabral obraz | A |
smehu vprašal: »Polde, kako je bilo na progi?« | Polde | je nabral obraz v resne gube.Osorno je pozdravil | A |
Skupaj sta odšla v štab. | Polde | je krenil v sobo, kjer je tipkala Marička.Odpel | A |
čeprav pride tisti iz divizije, ki rad kriči.« | Polde | je stopil na vrt, kamor so kuharji nesli kotel | A |
dvajset.« »Figo jih bom poslal,« se je razhudil | Polde. | »V brigadi mislite, da delam podoficirje z okrožnicam | A |
mu je vzvišeno in posmehljivo odvrnil Srebre. | Polde | ga je jezno pogledal, nato pa je bruhnilo iz | A |
vidi, da je izurjena.« »Ni sile,« je rekel | Polde. | »Do zdaj smo imeli s pisarijo težave. | A |
Odšel je. | Polde | pa je stopil za njim in zaklical: »Štiri bomo | A |
Ko je vstopil, so umolknile. | Polde | pa jim je rekel: »Pojdite kam drugam na klepet | A |
poročilo.« Molče so odšle in pomežiknile Marički. | Polde | pa je narekoval poročilo o nočni akciji in porabljenem | A |
Marička se je ustavila in ga pogledala. » | Polde, | teh besed ne bom napisala, ker niso spodobne | A |
jih je na rajonih preveč.« »Ampak, tovariš | Polde, | to ne gre,« je prosila Marička. »Kaj ne gre | A |
nespodobne. Ko je bilo poročilo napisano, ga je | Polde | vzel v roke.Pazljivo ga je prebral, nato pa | A |
bom,« je odvrnil kurir in odšel. Nato se je | Polde | usedel, pogledal Maričko v oči in ji rekel: | A |
pa je nekaj prebiral in pisal. Zakaj si tak, | Polde? | «V očeh so se ji zableščale solze. | A |
morem reči, če me nihče ne vpraša,« je rekla. | Polde | je znižal glas.Rekel ji je mehkeje: »Tistega | A |
bi šla prenočevat na seno, je odklonila. »Ne, | Polde, | danes pa ne.Ker si me zmerjal, nocoj ne bova | A |
zna Ivan Srebre poljubljati. Bolj sladko kot | Polde | in bolj sladko kot Andrej. Polde govori slabo | A |
sladko kot Polde in bolj sladko kot Andrej. | Polde | govori slabo o Ivanu, ker mu zavida. Ko so zapeli | A |
vrtovih in zajtrkovali. Komandant bataljona | Polde | je dajal komandirjem dnevno povelje. Komandirji | A |
in si urejala lase in obrvi. V sobo je stopil | Polde. | Voščila mu je dobro jutro in vzela v roke šminko | A |
Voščila mu je dobro jutro in vzela v roke šminko. | Polde | je stegnil roko, ji vzel šminko in jo zalučal | A |
je in vzdihovala in ga gledala. »Povej mi no, | Polde, | zakaj si tak?Kaj sem ti hudega storila?« | A |
Kaj sem ti hudega storila?« | Polde | pa je prekrižal roke, hodil po sobi gor in dol | A |
kakšno tehniko, na delo v kak bunker ali pa,« | Polde | je obstal in vzdignil roko: »... ali pa, to ti | A |
Molče je sedla k stroju. | Polde | je tiho pozdravil in odšel.Poiskal je novince | A |
le izjema, ker zna odlično pisati na stroj. | Polde | je jezen pretrgal pismo in zaškripal z zobmi | A |
naj jim damo podoficirje in še tipkarico.« | Polde | je pogledal po komandirjih.Andrej se je nasmehnil | A |
Dati bo treba, kar zahtevajo.« | Polde | je molčal in Andreja bistro pogledal.Vedel je | A |
Vedel je, zakaj govori tako. | Polde | je potem povabil komandirje na kozarček slivovke | A |
je bila taka, da je še pes ne bi pogledal. | Polde | je dregnil Tineta v hrbet in mu polglasno rekel | A |
»Je in ni!« | Polde | je pomolčal, nato pa jezno vzkliknil: »Spet | A |
boš pa ti pisal eno uro po eno stran,« se je | Polde | ponorčeval iz komisarja. Komisar se je z njim | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |