polde (301-400)

jo zaradi tebe,« je rekel, »toda vem, da je	Polde	spal pri tebi. Čakal sem ga zadnjič na vrtu	A
tresoča se odgovorila Kristina, »res je bil	Polde	tisti večer pri meni.Odgnala sem ga, ker mi	A
spustila v sobo Poldeta. Saj veš, da se je	Polde	čez mesec dni poročil.Petkrat sem bila s teboj	A
Nisem hotela biti sama.	Polde	je molčal.Srečen je bil, da je petindvajset	A
Takrat se spomni na Poldeta. Kristina ve, da	Polde	ni srečen z ženo.Zaveda se, da ji je treba Poldetu	A
je treba Poldetu samo pomigniti in že bi bil	Polde	v njeni sobici.Stisnila je usta in sama pri	A
prepričala, da ni nobenega blizu, je zašepetala: »	Polde,	pridi k meni v ponedeljek zvečer.Čakala te bom	A
Stisnila ga je za roko.	Polde	je vztrepetal in se ves stresel od sreče, da	A
Hm, seve, sama je ostala, si je mislil. Oh	Polde,	zakaj si se poročil!Čakal bi bil Kristino.	A
je prikazal na oglu Strnadove hiše Repnikov	Polde.	Kristina je stopila k njemu.»Polde, ne hodi	A
Repnikov Polde. Kristina je stopila k njemu. »	Polde,	ne hodi k meni!Danes sem Mihi obljubila, da	A
Obrnila se je in hitro odšla v sobo.	Polde	se je udaril po čelu in žalosten odšel domov	A
Vsak je imel svoje gonjače. Repnikov	Polde	je gonil konja Korletu.Nesrečen v zakonu in	A
v zakonu in še vedno misleč na Kristino, je	Polde	hotel vse to pozabiti v pregonih čez mejo in	A
srcu. Ne želi biti nesrečen, kot je Repnikov	Polde.	Kupil si bo konje in kmetoval.	A
gozd, je vedno tako šumelo, kot danes. Stric	Polde	je dejal, da šumi zato, ker so se pred dolgimi	A
in ne soldov. No, pa je vedel povedati stric	Polde,	da je bila pravica le na strani našega rodu	A
Balohov Pavle, Šlajmarjev Vojko in Šlajmarjev	Polde,	niso imeli nikjer obstanka in so nestrpno pohajkovali	A
Spominjal sem se samo dneva, ko je njen mlajši sin	Polde	odšel v partizane: slonela je na robu štedilnika	A
Nemara medveda.	Polde	prisega, da jih kar mrgoli na tem koncu ob Kolpi	A
Pogrešili bi ga šele zvečer v lovski koči. Morda	Polde.	Morda bi ga edino on iskal, ker je gozdovniške	A
tej luknji, Rok?« Izza snopa luči se oglasa	Polde.	»Ne sveti mi v oči, slepiš me.« »Oprosti.	A
vedno raziskuje vlažno skalovje v votlini.	Polde	presveti sleherni kotiček. »Nič posebnega ni	A
moral pomagati, da razplete ta vozel. Ampak	Polde	tega ne more.Z njim lahko govori o polhih, medvedih	A
Odhajata iz votline.	Polde	preiskuje tla.»Sledovi kažejo, da je tu kar	A
Angelce bi zvabila v škatlo.«	Polde	prižge svetilko, ker se je že spustila noč.	A
Voda šumi bližje in bližje.	Polde	ugasi luč in počaka. »Rok, kaj praviš na majhno	A
mislila zares. Pri starem, polpodrtem mlinu mu	Polde	pomoli svetilko. »Sveti mi.	A
bova..« Zavijeta s ceste v grmičje ob Kolpi.	Polde	odkrije ozko potko do obrežja in naprej mimo	A
Najbrž ju je zavohal.	Polde	mu daje znamenja, naj mu sledi čez ozek rokav	A
in kožuh se zapleta v robidje. Že spet ubira	Polde	najbolj nemogočo pot in že spet mu brez pomisleka	A
celo žvenket verige, ko se zaganja sem in tja.	Polde	se potuhne in ga povleče za roko, da počepne	A
Šum jezu se oddaljuje. Ob prvem mirnem zatoku	Polde	spet počepne. »Mislim, da je prostor dober.	A
more se spomniti, kje in kdaj. Sliši, kako	Polde	odvija vrvico, zavezuje vozel pri trnku, pregrizne	A
Še vedno vonj po pastni maži.	Polde	ne pove, iz česa jo zmeša.Pravi, da je zvedel	A
na košček lesa, in nastavi vrvico na prst.	Polde	zavihti vabo, ki plunkne v vodo.Rok na prstu	A
In vleče k bregu.	Polde	prilomasti skozi grmovje. »Je?«	A
Poskušal bom prijeti to beštijo z rokami.«	Polde	se prebije skozi vejevje k vodi.Rok vidi, kako	A
udarec in sunek in voda se zapeni. Utrgala.	Polde	zagrabi v prazno. Pes pri kmetiji spet zalaja	A
In zvezde. Nad Kostelom se iskri Večernica.	Polde	sveti pred seboj.Snop luči se potika med debelimi	A
pika obstane na košatem grmu ob robu gozda in	Polde	obstoji kot vkopan. »Kaj je?«	A
»Pazi, jama!« »Pazim,	Polde.	« »Jih slišiš?«	A
Potem je utrgala.« »	Polde,	pretiravaš.Že spet pretiravaš.«	A
ničesar ne ukrene, ko Dana speljuje Borisa.	Polde	dviga šilce. »Na zdravje!«	A
Tropinovec res žge po grlu.	Polde	ga je zvrnil na dušek in Jure mu naliva novega	A
Madona, žge kot močeradovec.« »Kaj je spet to,	Polde?	« »Ne poznaš močeradovca?	A
scalnici, še bolj pa po strupenih kukmakih.« »	Polde,	res se mi obrača.« »Pa ja ne boš rekel, da si	A
Z velikimi količinami.«	Polde	se krohoče in srka tretji kozarček.»Jebemti	A
krohoče in srka tretji kozarček. »Jebemti,	Polde,	če ti kaj verjamem.Ne o močeradovcu ne o strupenih	A
je močeradovec.« »Obljubil si tudi medveda,	Polde.	« »Polona ima prav.Kaj nisi rekel, da se tikaš	A
»Ne, poslušam.«	Polde	in Jure trčita. »Na tvoj močeradovec, strupene	A
časa greva k polšini.« Ni mislil, da ga bo	Polde	slišal.Nadaljuje pogovor z Juretom in ga suva	A
Ne zdrži več in vstane.	Polde	ga pogleda. »Kam si se namenil, Rok?«	A
Prazno bo sicer, ampak vsaj znosno.	Polde	pije pri točilni mizi in se pogovarja z gostilničarjem	A
primaje in se oprime Poldeta. »Bo kaj s polhi,	Polde?	« »Bo.	A
Ne toliko, da bi pozabila na tvojo obljubo,	Polde.	Obljubil si polšjo pojedino.	A
Rok pa molči in skriva volkodlaške zobe. Ti,	Polde,	pa že ves dan čaraš s polhi.Bedasta klapa.«	A
Oblačita kožuha.	Polde	nekaj stika po žepih. »Imaš baterijo, Rok?«	A
koči kakšna sekira?« »Takoj prinesem, gospod	Polde.	V kleti jo imam.«	A
žal, ampak res nimam bolje nabrušene sekire.«	Polde	vzame sekiro. »Nič ne de, mojster, saj ne bova	A
spuščata po stezi navzdol, zarožljajo polšnice.	Polde	je tako oprtan videti kot šegav gozdni duh,	A
V gozdu sta.	Polde	zastane in si ogleduje stezo. »Daj mi baterijo	A
skalovjem in starimi, skrivenčenimi bukvami.	Polde	vrže z ramena pasti, poklekne in začne med kamenjem	A
zavije v kožuh in sede na štor za veliko skalo.	Polde	se potuhne nekje v bližini.Zgoraj v gozdu zaskovika	A
Zgoraj v gozdu zaskovika sova.	Polde	zašepeta: »To ni dobro.Če sova lovi, so polhi	A
Ne more tega preprečiti. Ko bi vsaj	Polde	pripovedoval, ko bi vsaj lahko priklical strah	A
In še ena.	Polde	se premakne. »Rok.«	A
»Ni malo. In kam bi z vsemi temi polhi,	Polde?	« »Urediti bi morala predelavo mesa in sušenje	A
Svetlobna pika se ustavi na sivi gmoti v pasti.	Polde	je vzhičen. »Mojster polh se je ujel.	A
upogiba pod težo pasti in ujete živali v njej.	Polde	vzame polha iz pasti in ga osvetli izbliza:	A
voljna je pod prsti. Rok jo spravi v torbo,	Polde	pa ponovno napenja past, ki mu klepne v rokah	A
bova spotoma pobrala za razkošno večerjo.«	Polde	sname past, vrže Roku polha in hiti naprej,	A
oprijeti in začneš dan prazno in topo. »Prazno je,	Polde.	« »Kaj?«	A
V temi obstojita kot vkopana.	Polde	škrta s stikalom. »Prekleto!	A
temoti sredi gozda je prerastel vse drugo. Tudi	Polde	ne more skriti tesnobe. »Tako, Rok.	A
ali grmom. Kakor da bi uganil Rokove misli,	Polde	zašepeče: »Brez skrbi.Medved nikoli ne naskoči	A
imelo smisla riniti naprej. »Prisluhniva malo,	Polde.	« Obstojita. Kolpo slišita za seboj.	A
In slišala jih bova.«	Polde	zajame sapo in spusti zategnjeni volčji tulež	A
Sploh nista pogledala navzgor. »	Polde,	luč.« »Vidim.	A
Nekdo lomasti med grmovjem.	Polde	obstane in ostro krikne: »Kdo je tam?«	A
Kje imata polhe? Je res polšja mast zdravilna,	Polde?	« »Zdravilna, bolj kot tavžentrože.	A
pred čisto navadno polšjo mastjo.« »Majka,	Polde,	kako mi je slabo.Me boš namazal s polšjo mastjo	A
nikoli ni videl tako ostudno opite. »Ne kvasim,	Polde.	Očitno je, da bo Boris poonegavil Dano in da	A
dedec. Odloči se in potolaži Tiko ali pa naj jo	Polde.	Rada bi samo vedela, kdo mi preostane, ker moj	A
orgija ni v načrtu.« »Majka, ste kulturni,	Polde.	Res ste kulturni, ne bi verjela, da je to mogoče	A
zasliši se hura in bravo, ko . / . / stran 136 . /	Polde	vkoraka z ulovom.Kmalu nato pa se razleze Danin	A
Pojdi, Rok, greva po suhljad.	Polde	je ukazal, da zanetiva grmado.« Na obronku gozda	A
Bukovine še in še. Mora biti bukovina, pravi	Polde.	Bukov žir žro, priokus po bukovini imajo, na	A
Poslali so me, da si ogledam položaj.	Polde	vprašuje, ali je žerjavica že nared za peko	A
na Tiko. Menda bo res z užitkom gledala, kako	Polde	odira živali.Rok naloži suhljadi, da ogenj spet	A
je njegova noč. Odpro se vrata in prikaže se	Polde	z odrtimi in osnaženimi polhi, ki jih je nabodel	A
Tako, zdaj pa res je.«	Polde	razbrska žerjavico in počaka, da ugasnejo zadnji	A
Mar ni res?« »Prav imaš,	Polde.	« »Morda pa se ne strinjaš?«	A
res ne ve, zakaj. Tudi če bi ugovarjal, bi	Polde	gnal svoje. »Imam občutek, da si včasih odsoten	A
Špile pečejo v prste.	Polde	poskakuje, kot da bi plesal, in odpleše v kočo	A
»Gos pijana!«	Polde	trka s kozarcem ob steklenico. »Mir!	A
Jure odpre steklenico in natoči.	Polde	dvigne kozarec. »Samo besedo, dve.	A
Nekam previdno.	Polde	da zgled in zagrize v temno, opečeno meso.Koščica	A
miši kot pavijan od človeka.« »Hvala za poduk,	Polde.	« »Ne silite je.	A
Molk v izbi.	Polde	se loti novega polha, kakor da se ni nič zgodilo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani