osorno (149-248)

kostanjevem gozdu, pri . / . / stran 47 . / četkom	osorno,	pozneje prijazneje in končno nikdar ne brez	A
Filip hipoma k družbi. »Gospod notar,« reče	osorno,	»ne trudite se brez uspeha in ne sleparite dekleta	A
temno zrle izpod čela, videle so se mu proge.	Osorno	je ogovoril oskrbnika, ki se mu je ponižno priklanjal	A
let bila večkrat lačna kot sita!« Oče jo je	osorno	pozval, da naj pove, kar naj bi se zapisalo	A
prehladil!« »Če pa se prehladiš ti?« vpraša Jernač	osorno.	»Ljubček moj, meni mraz ne škoduje!	A
zopet nje mehke roke. Zdajci pa ga obide srd in	osorno	izpregovori: mNe dotikaj se me!l Takoj mu umakne	A
steno. Potem stopi k mizi in odgovori takisto	osorno:	mTorej tako!Lepe reči se gode v tej hiši ‒ bolnike	A
Dolgo tako ne bomo sekali,l dejal je starec	osorno,	min če pridejo loški biriči, poveste jim že	A
jo rad imam, če je nisem še nikoli videl?l	Osorno	mi je odgovoril: mRad imam!Kakšna beseda je	A
tako! Pa se je skoro ojunačila in vprašala	osorno:	mTorej si res doma in še pisal nisi in denarja	A
In kaj opat hoče Trlepu?« je vprašal skoraj	osorno.	»Pojdi, vprašaj ga!« je velikan zarenčal.	A
Emil se ji je bil skril. Njegovi domači so ji	osorno	in po slugi dali povedati, da je odpotoval po	A
povsod, tudi brez nje.« Trlep sam je že hotel	osorno	odbrusiti, a ker se je mati tako lepo potegnila	A
vežo. Potlej se obrne k ostalim v trem in reče	osorno:	»Kaj sem vam ukazal?Tukaj, skoro v sredi mesta	A
dela, misliti niti ni utegnila. Tudi so jo z	osorno	besedo na delo gonili, torej je ni imelo kaj	A
že pomolzla?« vpraša jo mati prepirljivo in	osorno.	Dekle se molče obrne, vzame veliko mlečno golido	A
»Kdo je? Kaj hočeš?« vpraša	osorno,	a ko spozna Tončka, ki je nekako boječe stal	A
Grogova vrata?« vpraša Bojec. »Četudi ne!« reče	osorno	pisar ter koraka po stopnicah. Groga je bil	A
povzame Groga besedo. Tudi to je bilo dovolj	osorno	rečeno, a vendar ne tako, kakor je Groga govoril	A
planejo vsi kvišku. On se ozre okoli ter reče	osorno:	»Jutri zvečer mora biti tukaj trideset naših	A
boste gospodovali?« »Kako mislite to?« reče oni	osorno.	»Zdaj lahko govorim,« pravi Medved, »ko sva	A
gredó biriči, semkaj k nam!« »Naj gredó!« reče	osorno	ona, kakor da bi jo to prav nič ne brigalo.	A
žalostna smrt Blaževa že znana gospodinji in, ko ta	osorno	pritrdi, pozveduje komisar na dolgo in obširno	A
ozrl še enkrat hitro po tolpi in potem dejal	osorno	pa z zamolklim glasom obloškemu kobilarju, kateri	A
osupnjeni stali okrog. »Možje!« ogovoril jih je	osorno,	»dober večer smo zadeli danes; denarja obilo	A
brdskega pisarja. »Kaj je s tem možem?« vpraša	osorno	Mulej.Poveljnik tega oddelka mu razloži, da	A
glavar?« Tonček niti očesa ne dvigne, ko reče	osorno,	pa bolj potihoma: »Ta je menda; kaj meni mar	A
razne šare. »Kaj si pa prišel?« vpraša ženska	osorno.	»Kadar si pijan, prideš, drugo krat ne; pojdi	A
prošnjo, da bi v tem kaj posredoval, skoro malo	osorno.	Baron naredi nekoliko osupljen obraz, reče, da	A
ni še v otročjih letih nikdar drugače kakor z	osorno,	ostro besedo.Vendar se je Marijan tudi te same	A
se nisi ponoči naspal?« vpraša ga stari malo	osorno.	Sin vstane, pobere pipo in klobuk, pa ne odgovori	A
platna. Ostro pogleda zbrano trojico ter pravi	osorno:	»Kaj to pomeni!Oba bom segnal iz hiše.	A
»Hvala! Bolje!« pravi oče skoro	osorno.	»Ali bi ga ne smel videti?« vpraša Kvas.	A
čakal.« »Kaj mi boš povedal?« vpraša Domen	osorno.	»Veš kaj!	A
oglasi se mi kaj.« »Aha,« zakrohoče se Domen	osorno,	da je bilo Sove na novo bolj groza, »preskrbel	A
ovca, dasi je prej vse druge ljudi na svetu	osorno	imel, tudi svojo ženo.Kadar je kasneje Zober	A
To je njegova skrivnost. Pod	osorno	trdo vnanjostjo je bilo v njem človeško srce	A
doktor!« kliče Lisec ‒ ali starec mu prereže jako	osorno	i ta ugovor ter nadaljuje: »Tiho, dokler vam	A
svoje opombe delali, starec je bil že prej enemu	osorno	opomnil, da je tu treba molčati, vendar je bil	A
»Naj bo, kar hoče,« odgovori starejši Tone	osorno.	»Očeta ni več, matere ne.«	A
prsi proti hrbtišču nazaj zlezle, odurno in	osorno	gledajočega ribiča, ki po Ljubljanici karpe	A
hčer tolažila, ni ji odgovarjala nič ali pa ji	osorno	rekla: »Turki mu bodo glavo odsekali in morda	A
vsi. »Kaj hočete?« vpraša Peter krošnjarja	osorno.	»Doli v dolu v hosti sem srečal človeka, rjavega	A
hočem pri dečku spati, bolan je,« odgovori ona	osorno	in si sveti do zadnjih vrat po dolgem hodniku	A
»Nič ne! Pojdi!«	osorno	odpravlja Alberto malega sla, ki prestrašen	A
Pietro Musolino. »Kdo tisti?« vpraša Samorod	osorno	po strani, ker Musolina ni poznal in je hotel	A
hotela videti, pa moj oče je ni blizu pustil, z	osorno	besedo jo je odgnal in tako ni prišla več blizu	A
fantje bali?« Marko se je zasmejal, Jernej je pa	osorno	posvaril: »Kaj govorita neumnosti.« * Zjutraj	A
Manica je pritekla domov. »Kje si hodila?« jo je	osorno	sprejela Rozalka. Manica pa še dežnika ni utegnila	A
Marko pa se ni izdal in jo je zavrnil precej	osorno	in glasno, da je tudi Ančka slišala: »Saj ni	A
zijaš! Ali ne greš staremu pomagat?« pravi vitez	osorno,	ko ribičevega sina zagleda. Jezno in potuhnjeno	A
stopa in ukazuje, huduje se na vse ter ženo	osorno	kara, če jo vidi jokati. Smrekar in	A
odbilo. »Veslajte vendar k bregu!« velela je	osorno,	da se je Ruda skoraj prestrašil tega glasu,	A
kako bi vas primemo zavrnil,« dejal je Bolè	osorno,	»a zdi se mi, da je nepotrebno.Vi baje nimate	A
mi pismo, katero neseš v trg!« zapovedal je	osorno.	Žena se je prestrašila.	A
ne ljubite!« dejal je še enkrat, toda skoro	osorno.	Pa ona mu zopet ni odgovorila z besedo, nego	A
»Prav imate! Smete me tudi	osorno	zavrniti; pa vendar ‒ pomislite malo o svoji	A
čez kake pol ure ločil, starka ni gledala več	osorno	za njim. Prihajal je sleherni večer, ostal po	A
svoje. »Pustite burke!« zavrne ga Peter skoraj	osorno,	toda uvidel je takoj, da s tem pri človeku Ivaničeve	A
iz sobe. »Ostanite!« velel je oni še vedno	osorno;	»privedo ga kmalu in potem ‒« Pri teh besedah	A
nobeden. Minče je šel nekolikokrat mimo njih in	osorno	velel: »Ti - tam notri nimajo vina!	A
soprogu, toda Valentin jo je zavrnil malone	osorno:	»Beži, beži!	A
»Jaz? Kaj hočeš s tem?« pravi malone	osorno.	»No, kaj neki?	A
nič - le pojdite!« veli s hripavim glasom,	osorno	in zapovedujé, kakor ga ni čul sluga še nikoli	A
« »Saj jaz tudi lahko dam zanj!« mrmral je	osorno	Tone. »Lahko ‒ če prodam ali ne.«	A
nocoj odgovorila,« dejala je počasi, skoraj	osorno,	»počakajva ‒ počakajte še malo!«Odrinila je	A
pred Mano ‒ sama sta bila v veži ‒ ter vprašal	osorno:	»Ti, dekle, kdo pa te spremljuje iz cerkve?	A
bilo po volji. »Ne vem!« dejal je potem malo	osorno	ter odšel. Odslej ga pa mati tudi ni več o njegovih	A
da spravimo Olgo v sobo, in molčite!« zapove	osorno	Werner in vzdigne nezavedno sestro kvišku ter	A
poroča hlapec. »Kaj je to, Okroglica?« vpraša	osorno	on. »Našemu travniku se tako pravi,« reče hlapec	A
odkima Mejač. »Za katero gospo?« povpraša nekako	osorno	razborški oskrbnik. »Pred pustom bode, kakor	A
nazaj! Pustiva to!« reče ona resno in skoraj	osorno.	»Ne, ne!	A
pozvedeti,« pravim. »Ne, ne nikar,« odgovori	osorno.	In ko sva šla k počitku, ni govoril več o Heineju	A
tehtnim besedam. Oni na desnici pa so upirali	osorno	svoje oči v govornika in majhen, star mož z	A
Česa iščeš tu?« reče gospodar nejevoljno in	osorno.	»Naprej ne morem več!	A
pripravlja drevo, da ide orat za koruzo, zapove	osorno:	»Tisto železno brano, s katero smo trgali po	A
obenem!« »Ti si, Tomaž?« zinil je Miklavž malo	osorno.	»Potem bo pa dobro zate; le glej, da ti pošteno	A
eden iz tolpe. »To je še otrok!« zavrnil je	osorno	Piškurjev Janika, ki je bil že tedaj glavni	A
glavo z obema rokama. »Ti, deklina,« dejal je	osorno	in se povzpel kvišku, »kaj pa imaš ti z Miklavžem	A
taka. Gotarda pa je stari samo enkrat malo	osorno	pogledal, ko na vprašanje, je li živina opravljena	A
se mu je kazal na ustnih, ko ga je Topolščak	osorno	opozoril, naj se urno suče. VI Miklavžu se je	A
»Kaži, kaj imaš tam!« velel je prvi in jako	osorno	sodnik. Nekov notranji čut mu je dejal, da se	A
in bolj potuhnjeno nego voljno slušal svojo	osorno	ženo.Red v vseh rečeh je ljubil nadvse.	A
tebi vpraša.« Oglasi se zopet prejšnji mlatič	osorno:	»Danes nisem gospod, ampak mlatič; in če me	A
prosila, naj gre z njo v cerkev, pa jo je vselej	osorno	zavrnil: »Nič ti ne branim, hodi, ampak mene	A
/ »Molči, južino mi prinesi!« je zarenčal	osorno	kot že od povodnji ne. Strašno se mu je mudilo	A
Pokaži v dejanju svojo ljubezen, Zala!« pristavi	osorno	Almira. »Daruj svoje življenje za Mirka, kakor	A
pogovor. »Kaj boš ti?« oglasi se žena precej	osorno;	»ti govoriš, kakor umeš.Jaz pa pravim, da iz	A
povelju v grad. Vsi so pričakovali, da jih bo	osorno	ozmerjal in morebiti tudi kaznoval.Vsak si more	A
Abdul prijezdi naravnost v vežo in vpraša	osorno:	»Kje je Blagneška?«	A
sem, da je Micka povedala doma in drugod, kako	osorno	me je odpravila.Če se je kdo vpričo mene smejal	A
sem jim zazrl v oči, sem se kar zganil. Tako	osorno	in potuljeno kakor oni ne gleda niti kača.	A
ne pozna zijalosti.« »Tiho!« je velela mati	osorno.	Pobrala je nažeto muljavo in se obrnila proti	A
ramen. V roko mu je potisnil dolgo palico in	osorno	rekel: »Alo, potepuh!Čas je že, da greš past	A
‒ »Kje si se potepal tako dolgo?« je dejal	osorno	in grdo pogledal dečka.»Čakam te, čakam ‒ pa	A
na vrv. »Hej, stopaj, nepridiprav!« je velel	osorno.	»Če nočeš, da te nasučem, da ti bo presedalo	A
posadil za mizo. »Tu jej in pij!« mu je velel	osorno.	Kekec je pričel mežikati in se ozirati po koči	A
Bedanec na prag. »Hodi večerjat!« je rekel	osorno	in se je zopet obrnil. »Ali bi šel?« je pomislil	A
oče je uganil njegovo misel, pa mu je velel	osorno:	»Naprej!« In Gab je stopal naprej in si grizel	A
kako sram!« Toda oče je ostal trd in mu velel	osorno:	»Naprej!«‒	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 49 149 249 349 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani