To je njegova skrivnost. Pod osorno trdo vnanjostjo je bilo v njem človeško srce, raztrgano sicer, ki je sedaj menilo, da mora sovražiti, ker je morda nekdaj preveč ljubilo, ali pravo človeško srce. Površni svet tega ni videl in kdo bi si bil mislil, da je to oni doktor Zober, o katerem so bile v Volčjaku tako razne sodbe, ki je sicer tako čudno živel, prihajal in zgineval, včeraj ljudi podpiral, a danes kar s kakim takim smelim činom, kakor v žganjarnici na Rogovili, neumnemu ljudstvu neumno vražo potrdil, da vse vé in je lahko tu na mestu, kakor da bi iz tal zrastel ali z neba padel.