osorno (49-148)

»Če je znorel, ni znorel na lepem!« Pa je	osorno	izpregovoril župan. »Kaj bi se bilo	A
»Čemu da si prišel?« je vprašal sodnik tako	osorno	in je gledal tako mrko, da je Jernej izpustil	A
Zmerom bolj se je čudil sodnik in zmerom bolj	osorno	je gledal; tudi pisar se je smejal zmerom bolj	A
povejte brez hinavščine: kaj kanite z menoj?«	Osorno	so gledali in so molčali.Jerneja pa je zabolelo	A
vam storil?« Nič niso odgovorili; gledali so	osorno	in so molčali. »Glejte, razbojniki;	A
Tedaj je pač ugledal Tončko in jo je ogovoril	osorno:	»Kaj pa delaš tukaj?	A
ga pa kar samega vprašajte!“ je rekel krčmar	osorno	in je šel.-	A
Dajte mi listek in papirje, pa koj!“ sem ga	osorno	zavrnil. ”Kam se mudí, kam se mudí!“ je odmahnil	A
ga terja za vse njegove skrivnosti, ga terja	osorno	z zasmehom in brez prizanašanja. Natakarica	A
dolgo časa je vzdignil glavo in me je pogledal	osorno,	skoro sovražno. ”Kaj pa zdaj stojiš tam in	A
smehljala, kakor se smehlja otrok, ki posluša	osorno	svarjenje iz ljubljenih ust in ne verjame osornosti	A
Stali smo spodaj in smo ga klicali, milo in	osorno,	proseče in ukazujoče: ”Karo ... no ... Karo!	A
zase in za svoje zdravje!“ je odgovoril Damjan	osorno.	Nihče ga ni vprašal več in nihče ogovoril, kajti	A
hvala Bogu; le droga je še treba ... in sulice!“	Osorno	ga je pogledal kaplan. ”Kakšne sulice?“	A
tisti, ki niso imeli solznih oči, so gledali	osorno	ter mrmrali svojo molitev tjavendan. ”Bog	A
bo stal župnik; roke na hrbtu, oziral se bo	osorno	na vagabunda, ponižno trepetajočega pred njim	A
zrelejši. Njene oči so gledale mirno, skoro	osorno.	”Nič ne mislite, Hanca, da je kaj posebnega	A
Ivanka, tam v tem dežju ... Otroci so: poglej jih	osorno,	le besedo reci, pa bodo solze v očeh!“ In	A
prostora in jaz sem že eden!“ je vzkliknil kmet	osorno.	”Naj bo v mojem naročju!“ je prosila ženska	A
Torej ... domača žival!“ je izpregovoril skoro	osorno;	hripav mu je bil glas. ”Ne ... umetnik!“	A
njegov obraz, prijazni besedi je odgovarjal	osorno.	Med tovariše ni zahajal, z nikomer se ni bratil	A
prišla domu. Pozdravili je niso prisrčno in ne	osorno.	Kako bi jo mogli vsprejeti veselo?	A
in druzega nič!“ Kako bi jo mogli vsprejeti	osorno?	To bledo, bolestno lice, te žalostne oči!	A
bolna, Milenica?“ ”Ne!“ je odgovorila trdo in	osorno.	Ko je stala pred ogledalom, jo je spreletelo	A
njo teta Fani. ”Stopite, saj se že mudí!“ je	osorno	odgovorila Milena.Gledala je v tla, šopek je	A
dahnil plaho. ”Pustite me na miru!“ je odmahnila	osorno	ter je vstala.Ne da bi se na koga ozrla, je	A
skrbljivo opominjal, da naj si čuva zdravje, ga je	osorno	zavrnil, da naj gleda nase ”in na svojo babo	A
Nato je sklonil glavo, pogledal je srepo in	osorno,	in je ugledal Jokca. ”No, kaj pa ti, fant	A
glavi. Tolstoličen je bil in neobrit; gledal je	osorno	izpod košatih, osivelih obrvi.Krčmar ga je pozdravil	A
Vem!“ je govoril počasi, ne prijazno in ne	osorno.	”Nič slabega niso govorili o vas, pa dobrega	A
maram jih, Boga mi!“ je odgovoril Kačur skoro	osorno.	”Ali bi še četrt vina?“	A
gospod?“ ”Tam sem bil!“ je odgovoril Kačur	osorno.	Stala je poleg mize in se je smehljala; poznalo	A
Kačurja. Župnik je gledal bolj čemerno nego	osorno.	”Slabo je, slabo!“ je zavzdihnil nadučitelj	A
opravil je ceremonijo zelo hitro, nato je pogledal	osorno	na obadva in je izpregovoril. ”Ampak to vama	A
Kačurju obedve roki na rame in ga je pogledal	osorno	izpod sivih obrvi. ”Poročil sem vaju, ampak	A
”Govori no!“ ”Kaj bi?“ je odgovoril Kačur	osorno.	”Boga mi, tako svatbo sem že doživel, takega	A
plaho Kačur. ”Doma so!“ je odgovorila dekla	osorno	in je odpahnila duri v stekleno pregrajo.	A
kako pa ženi?“ ”Kako bi?“ je odgovoril Kačur	osorno.	”Tukaj je zdaj doma ... jaz nisem!“	A
z debelim prstom po glavi ter me je pogledal	osorno	od vrha do tal. ”Kaj pa bi s tem fantom?	A
v njenem pogledu, da nisem mogel odgovoriti	osorno.	”Kaj ti pride na misel!	A
prašal po njeni ljubezni, jemali smo surovo in	osorno	in sram nas je bilo njene ljubezni, ki je krvavela	A
zato je nadaljeval z drugačnim glasom, skoro	osorno.	”Pa tudi lep glas ima in dober pevec je in	A
sedel za mizo, zaprl je knjigo in je gledal	osorno	predse; kadar so se odprle duri in je prišla	A
izpremenil, gledal je dostojanstveno, skoro	osorno	in držal se je pokonci; bil je popolnoma podoben	A
stopala na pot: ”Ne hodi!“ - in odgovoril je	osorno:	”Ti boš delala?	A
Povej, kje stanuješ?“ Skoro	osorno	mu je iztrgala roko, ni ga pogledala, ali vedela	A
”Kako bi jo prinesli, če so padli!“ ga je	osorno	zavrnila Lojzka. ”Pa so jih pobili ... do mrtvega	A
padali v kuštrih sivi lasjé, gledal je napol	osorno,	napol začudeno, v črni, smolasti roki je držal	A
ženska z brezovo metlo v roki. Pogledala ga je	osorno,	neznanca, ki je bil vstopil upognjen ter se	A
je rekla mati. ”Saj je vseeno!“ je odgovoril	osorno	in je ni pogledal.”Saj je vseeno!“ - ne to,	A
kuštravimi lasmi. Kaplan je bil ves rdeč v obraz in	osorno	so gledale oči; tudi ustnice so se gibale, mrmrale	A
ki je cvilil tenko, kakor pokvarjena piščal.	Osorno	ga je pogledal kaplan in ga je vprašal za ime	A
postrani z zlovoljnim pogledom in je zamrmral	osorno.	”Pustite me pri miru!	A
jim povedal svoje ime, so se me zaničevaje in	osorno	ogibali, časih pa so me korenito pretepli.Bog	A
Kaj že?«	Osorno	ga je pogledal Marko. »Kaj?«	A
je stopila v obraz in odgovoril sem ji skoro	osorno:	”Kaj ti pride na misel?	A
sveto Marijo“. Vzdramil se je ter se okrenil	osorno.	”Kaj pa je?	A
Ti si ubil Andrejca!“ je izpregovoril žandarm	osorno,	skoro ukazovaje. ”Jaz sem ga ubil!“ je odgovoril	A
udaril s kamnom, pa ne Andrejca!“ je zamrmral	osorno	žandarm.”Tista rana se nikoli ni odprla pod	A
da ga je ubil?“ ”Sam!“ je odgovoril žandarm	osorno.	”Jaz sem ga ubil!	A
46 . / ”Seveda ne ti!“ ga je prekinil sodnik	osorno.	”Zbogom, prijatelj!“	A
obrito brado. Gledal je skozi naočnike srepo in	osorno,	a glas njegov je bil čisto drugačen, dobrodušen	A
stražnik: ‚Kje imate otroka?‘ - Mati ga pogleda	osorno,	se obrne vstran in pravi: ‚Iščite si ga!‘Ozre	A
pregovoril besede šentflorjanski župan? In nič manj	osorno	niso gledali poštar in dacar in vsi drugi rodoljubni	A
”Jaz bi ...“ Iztrgala se mu je tako naglo in	osorno,	da ga je njena pest ponevedoma ošinila preko	A
svetle desetice prod njemu. ”Kaj?“ je vprašal	osorno	ter me je pogledal postrani.”Zmotili ste se	A
slepo vero v goščavo brez poti!“ Zamahnil je	osorno	ter stresel z glavo, da so se mu usuli dolgi	A
svojem romanju debelih ljudi, ki so govorili	osorno.	Samo da je mesto tam, da so tam visoke hiše in	A
Peter!“ Zdaj je zaklical skoro naglas, rezko in	osorno.	”Bog se usmili mene grešnika!“	A
stresaj me na mojem kamenju!“ Birič pa ga je	osorno	pogledal in mu je ukazal: ”Če misliš umreti	A
enkrat k sestri Anakleti. Preiskal jo je in rekel	osorno:	»Sestra, še en dan utegnete.Privolite v operacijo	A
zdravnik ne bo branil. Toda zdravnik je rekel	osorno	in kratko, da ne.Ta zdravnik!	A
to Katri, ki je pričakovala, da bo odgovoril	osorno.	Toda Tomaž je molčal in dejal šele potem:	A
kosilom mudila zaradi Tolminskega, ki ga ni.«	Osorno	je premeril svoja cerkovna podložnika in se	A
zdaj hodila po noči in megli. »Ti že,« mu gre	osorno	beseda, »kako pa jaz, ki sem brbljav in star	A
težko roko na rame. Tedaj je velel podglavar	osorno:	»Izpustite svojega soseda, da bo pričal po pravici	A
me prva izdala!« »Janez je pijan,« je rekel	osorno	Lovrenc Kragulj.Zunaj na vrata je udarilo s	A
nekoliko potolaži. »Odkod prihajaš?« vpraša me	osorno.	»Iz krajev sibirske republike!« odgovorim hladnokrv	A
načelnika. »Če prideš v mesto,« odgovori mi	osorno,	»tedaj se izvestno seznaniš ž njim.Čakaj torej	A
Nadškof stisne roko v pest in izpregovori	osorno:	»Za Bóga!Natura non dedit!«	A
ljubezniv. »Kaj se potikaš po tlaku?« je zakričal	osorno,	in to z obrazom, ki je podoben kozolcu, če ga	A
»Sem pojdi, Meta!« sem jo pozval nekoliko	osorno.	»Saj grem!« je odgovorila tiho.	A
stiski. »Tega tudi pričakujem!« je odgovoril oni	osorno.	»Saj me poznaš!	A
tistem času pa se je zeló ošabno nosila in silno	osorno	je vprašala: »Ali boste že vendar kaj scmárile	A
vzeti!« je odgovorila kuharica Mina ravno tako	osorno.	»Tiho!«	A
Kaj počenjaš ti todi?« ga je vprašal oskrbnik	osorno,	»in pod čigavo graščino spadaš?« »Kaj počenjam	A
mater Medudko. »Čemu si vklenjena?« jo vpraša	osorno.	»Ker pričujem za Kristusa!« je odgovorila starka	A
štonglajtarja edino merodajno. Srepo je gledal in	osorno	odgovoril: »Ne vidim rad, če se vpije nad mano	A
zopet nad mamko. »Kje je Francelj?« je vprašal	osorno.	»Nekam v mesto je zletel,« je odgovorila mati	A
boleče glave. »Kako se pišeš?« vpraša Raznožnik	osorno.	Urban je povedal svoje ime in svoj stan.	A
največjo postrežljivost. »Kdo je doma?« je vprašal	osorno.	»Gospodična Fina!« je odgovorila sladko.	A
nogavice, signora Margerita?« Pristavil je	osorno:	»Me li hočete spraviti v kake govorice?« V tisti	A
dvojbe je imel to v mislih kardinal Spina, ko je	osorno	dostavil: »Me li hočete spraviti v kake govorice	A
Še pri vratih se je obrnil ter izpregovoril	osorno:	»Očetu pa le povej, da naj pripravi denar, če	A
tašči. Od gneva se je tresel ter izpregovoril	osorno:	»Lepo se vedete danes!In Fina se Ljubljani obeša	A
svoje vprašanje. Odgovorilo se mu je skoraj	osorno:	»Potrpi, šleva!« Oglasil se je Zupan: »Piti	A
gospodo. »Govoriš nemški?« vprašal je knez	osorno.	»Nemški in laški, signore moj!	A
« Temno je pogledal cesar ter dejal malone	osorno:	»Knez Lobkovic!	A
se je srce še celo cesarju, ki je dejal manj	osorno:	»Vstanite, gospod glavar!«	A
ne omeči. »Kako vam je ime?« vpraša skoraj	osorno.	»Jernej, če se vam ne zamerim, Jernej sem.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 49 149 249 349 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani