S konca vasi se zablešči nama prijazno jezerce. Evelina, ki ni še nikoli nič takega videla, zavriska veselo, ko ga zagleda, in tudi jaz se ga zaveselim, saj si ne morem misliti lepega kraja brez bistre vode, ki je njemu to, kaj lepo oko prijaznemu obrazu. Ko je bilo kmalu čas kositi, ustaviva se pri hišici poleg jezera, ki naju je tako prijazno vabila.