okno (1.101-1.200)

jokavi ob takem vremenu!“ je pomislila. ”Skozi	okno	bodo gledali: tam hodi zdaj, bo rekla Ivanka	A
Matere božje. Predno je Marta legla, je zaprla	okno;	zaspani, zamegleli pogled je segel na travnik	A
naravnost!“ Komaj se je Marta ozrla, se je zaprlo	okno	in je luč ugasnila. Zasopla, sklonjena, z	A
zgenila. ”Težko bo hodil, kdor hodi v to izbo ...	okno	je odprto, gospod!“ Tudi ko je vzkliknila	A
je prišel Lojze iz krčme. Pogledal je skozi	okno,	izba je bila temna. ”V temi sedí!“ je pomislil	A
”Egon!“ Skozi	okno	je pogledal mlad obraz. ”Ne vrnem se do noči	A
se je s čelom mrzlega stekla, nato je odprla	okno	na stežaj, da ji je puhnil v lica hlad in sneg	A
KONEC SVATBE Marta je odprla	okno,	ker je bil v izbi vzduh dušèč in gost, kakor	A
gospá, da sva tako planila, kakor ... sneg skozi	okno!	“ Marta se je nasmehnila, ko je videla njegov	A
trepalnice. . / . / stran 49 . / Odgrnila je	okno,	da je posijalo sonce nanjo v vsi topli krasoti	A
Šel je s trdim korakom mimo kavarne, na nobeno	okno	se ni ozrl ter je zavil v temnejšo ulico.	A
svetle ... Ječa s sivimi stenami, ozko, omreženo	okno,	silna železna vrata.Mimi je oblečena v sivo	A
strehah par plašnih žarkov. Mimi je gledala skozi	okno	in njeno telo se je stresalo in ustnice so bile	A
bilo. Takrat je Milan ihteč, trepetajoč odprl	okno	in je skočil na vrt - kakor da bi skočil proti	A
- Milan je odprl	okno,	da bi pogledal na mehko, milo jesensko nebo	A
so se mi tako do kraja priskutile, da zagrnem	okno,	kadar mi poetične in smrkave dremljejo v izbo	A
ostanki maslenega kruha in da se vidi skozi	okno	na košat kostanjev vrt. Njena pobožnost ni	A
Neznana tesnoba mi je dušila srce. Skozi	okno	sem videl na široko vaško cesto, razorano in	A
na kolodvor se je peljal!“ Hišna je zaprla	okno.	”Vozite v Vintgar!“ je ukazala Mira vozniku	A
Nabrežino zasvetilo morje. Jošt se je ozrl skozi	okno	z zaspanimi očmi.Kakor zaklenjena je bila njegova	A
da bi se zaklenil v izbo in vrgel ključ skozi	okno.	Ali če bi to storil, bi trkal in klical, kakor	A
pretrgala na dvoje. Nato je pogledala skozi	okno,	premislila se je ter je spravila pismo v miznico	A
sram, ker so si bili vsi enaki. Odgrnil je	okno,	ali takoj je spustil zastor, ko je ugledal bleščečo	A
zvoné ... pozdravljajo ... kakor da bi svetile skozi	okno,	hodile po izbi z lahkimi šolni ...“ Jokec je	A
beli se vas iz sence; globoko doli je zažarelo	okno.	”Kaj ni imenitno?“ se je zasmejal dolgi fant	A
vratu, njene tenke, bele roke bi segle skozi	okno.	On, Jokec, bi stal tam, toda Jokca bi Tinka ne	A
in vesele glasove. Skočil je z zofe, zagrnil	okno	in zaklenil duri, da bi ničesar več ne videl	A
da bi jo videla; pogledal sem sinoči skozi	okno	v tvojo izbo in zdela se mi je neskončno lepa	A
drugače še jaz, ki sem poet, ne mogel geniti.	Okno,	dasi ni posebno široko, sega preko vse stene	A
in šumečo vodo, če sem pogledal skozi svetlo	okno	in skoro polovico jasnega neba je premeril pogled	A
stolu, naslanjal se ob mojo mizo, odpiral moje	okno.	Kaj namerava človek z mojim dekletom?	A
poslikane svetlozeleno, z velikimi belimi rožami.	Okno	je bilo nastežaj odprto in reka svetlobe je	A
se je zazibal in je zaškripal; Kačur je odprl	okno	in je gledal z veselim srcem po rosni jutranji	A
zamolklo zašumelo pod oknom. Vstal je in je zaprl	okno.	”Podnevi voda ni šumela; ležala je kakor	A
še pretepal, dokler mu niso poskakali skozi	okno.	Nato se je zaklenil in je bil zaklenjen sedem	A
...“ Pogledal je skozi	okno	in je skočil izza mize. ”O ti prokleti paglavec	A
žalostno noč?“ se je začudil in je gledal skozi	okno.	Po ulicah so hodili ljudje v prazniških oblekah	A
spi in pusti ženo na cesti!“ Kačur je odprl	okno.	”Martin!	A
”Lahko noč, Ferjan!“ Zaprl je	okno,	duri so zaškripale, iz daljave se je glasilo	A
se je zvrnil v blato. Nekdo je pogledal skozi	okno,	smejal se je in je gledal za Kačurjem; ob oglu	A
Jezen se je zbudil Kačur in je pogledal skozi	okno;	jutro se je svetilo za hribi. Žena mu je	A
sta se ter stopila v vežo; nato se je odprlo	okno	in bradat obraz se je ozrl na cesto. Kačur	A
omahovaje. Ropotoma in žvenketaje se je zaprlo	okno.	Senca je postala.	A
Zunaj je snežilo; veter je udaril časih ob	okno,	da se je streslo.Iz druge izbe se je glasilo	A
časih smeh, udaril je ob duri kakor sneg ob	okno.	”Ne puste ga, da bi spal!“ se je razsrdil	A
so mi bile naposled kakor dež, ki potrkava na	okno;	komaj sem jih še slišal, dasi je iztegal svoje	A
Saj ne vem, če si prihajal nalašč pod moje	okno;	morda si se tam le izprehajal, ker ti je cesta	A
kakor da ji je kdo meni v zasmeh govoril skozi	okno.	”Milostiva!	A
je z zofe, odgrnil je težki zastor ter odprl	okno,	tako da je planila v izbo šumeča reka večerne	A
v spalnico, ali če bi naskrivaj gledal skozi	okno,	kdo se izprehaja ob večernih urah po tej nepriljudni	A
spanja prestrašen in trepetajoč, nazadnje sem	okno	zaprl in zadelal. Tako se je godilo prvo	A
okroglo okence z zarjavelo železno mrežo. Skozi	okno	se vidi jasno nebó in mesec, ki plava med zvezdami	A
Milkovič se zadreví po stopnicah ... Skozi zamreženo	okno	pa zró upáli obrazi pesnikov, in koščene pesti	A
obrazi pesnikov, in koščene pesti preté skozi	okno.	Ozke ulice se križajo kakor niti pri pajčevini	A
In pesniki jo obstopijo. Skozi	okno	pa pogleda temni Milkovičev obraz v izbo.Morála	A
Milkovič! ... : Otmì me!“ Milkovič se skloni čez	okno,	objame Morálo in jo dvigne na Pegaza ... - In	A
proti bistriškemu gradu. Položil sem knjigo na	okno,	ves truden od nemira, bolan od pričakovanja	A
upihnila luč, je žarko zasvetil mesec skozi	okno;	tako bela in sijajna je bila mesečina, da bi	A
je bilo srce. Okrenil sem se, da bi zastrl	okno,	ker mi je sijala rezka mesečina še skozi trepalnice	A
pozlačenem okvirju: v očrnelo vlažno steno je vzidano	okno,	omreženo z debelimi, železnimi palicami; izza	A
Zajel je ves klopčič ter ga je zalučil skozi	okno	na dvorišče, v svetlo sončno jutro.-	A
bilo do ceste komaj par korakov; skozi veliko	okno	sem videl ljudi, ki so se sprehajali v soncu	A
mi je zasmejala, ko sem se ozrl zjutraj skozi	okno	in je sijalo tam sonce čisto svatovsko.Precej	A
naslonil sem se udobno v kot ter sem pogledal skozi	okno.	V tistem trenotku se je voz stresel in se je	A
voz stresel in se je pomaknil počasi po tiru.	Okno	je bilo motno, obrisal sem ga z dlanjo ter sem	A
Rekla mi je, naj jo pozdravim zadnjič skozi	okno.	Ves bolan sem se priplazil domov.	A
NA DRENOVEM Odprl sem	okno.	Prijetno gorka sapa je zapihala v voz ter se	A
se posetit Makovega znanca. Gledal sem skozi	okno,	ves opojen z lahkim, prijetnim čutom vzpričo	A
poravna si obleko, vzdihne in pogleda truden skozi	okno;	študent v kotu je v naglici pozabil zakriti	A
speči ravnini! Vsak trenotek sem pogledal skozi	okno,	če se ne pokaže smrekov gozdiček, ki se razprostira	A
obrvmi in silno prepadenim obrazom strmel skozi	okno,	gospa pa je mela v rokah svoj predpasnik in	A
na mestu kakor prikovan ter gledal v odprto	okno	drugega nadstropja.Na njem je slonela Ana ter	A
življenje? Zaklenil sem se v izbo, zagrnil sem	okno.	V mojih žilah je tekla kri, moje oči so gledale	A
medicinskimi knjigami. . / . / stran 64 . /	Okno	je bilo visoko, toda skozenj je prihajalo ves	A
je že v najini tihi izbi. Glej, zdaj odgrnem	okno	in zvezde, ki jim je že dolgčas, te bodo veselo	A
z umazanim, zakrpanim perilom. Skozi motno	okno	sem videl na pusto tvorniško dvorišče, za čevelj	A
noč je bilo Olgi dolgčas. Gledala je skozi	okno,	ob nasprotnem oknu pa je sedel pred svetilko	A
kajbico, ki je bila še lepša, samo da je držalo	okno	na pusto dvorišče, kjer nikoli ni bilo ne glasu	A
mirna, temna voda. Pogledal sem skozi odprto	okno	v mlin; zatohel, smradljiv vzduh je bil v temni	A
ulic, videl sem jo ob vsaki uri, slišal skozi	okno	v svojo izbo glas bede, krik trpljenja, in moje	A
Odprl je in tudi v izbi je bil mrak. Eno samo	okno,	majhno in omreženo, je bilo tako visoko v zidu	A
na cunjah in so molčali. Gledala sva skozi	okno,	nato si stopila proti durim. ”Kam?“	A
bila temna noč, in vse je bilo tiho v izbi;	okno	je bilo odprto in mesec je sijal v ravnih žarkih	A
utihnile ulice in je ugasnil večer, se je odgrnilo	okno	in zvezde so zasijale v vzdramljenih očeh.Ob	A
roke sklenjene na kolenih, život upognjen.	Okno	je bilo zagrnjeno, iz mraka so se belila njena	A
drugače: vesel bi bil in prijazen, odprl bi	okno	nastežaj, tako da bi sijalo sonce v izbo ... in	A
... Videl sem ga skozi	okno,	ko je stopal po ulici z urnimi, drobnimi koraki	A
ZADNJA NOČ -- Odpri	okno!	--	A
vstati, Nina, in vihar je zunaj ... -- Odpri	okno!	Tam stoji že tako dolgo in me čaka in me kliče	A
-- Vihar je zunaj in trka na	okno	...Zatisni oči, Nina, sanjaj!	A
-- Vihar je odprl	okno,	Nina. Nikogar ni; vihar je odprl okno, njegova	A
odprl okno, Nina. Nikogar ni; vihar je odprl	okno,	njegova roka je bila, ki je segla v izbo ... zdaj	A
Kedaj se je zgodilo? Odprl sem oči;	okno	je bilo samo napol zastrto, zunaj je tiho naletaval	A
je skočila s postelje. Mati je bila odgrnila	okno	in v izbo je sijala medla svetloba.Na vzhodu	A
Francki pa je bilo laže, ko je videla skozi	okno,	kako je stopala mati nekoliko sključena, zavita	A
Zgodilo se je, da je gledala tudi Francka skozi	okno	na belo poslopje nasproti.Majhno je vzdignila	A
Videla je visoko, razsvetljeno, nezagrnjeno	okno	in skozi okno veliko, gosposko opravljeno sobo	A
visoko, razsvetljeno, nezagrnjeno okno in skozi	okno	veliko, gosposko opravljeno sobo.Tla so bila	A
vzkriknila - naravnost k njej se je bil ozrl skozi	okno	- omahnila je ter hotela bežati.Ali pred njo	A
gostilnica za voznike, luč je gledala skozi	okno	z dremajočim očesom, živega glasu ni bilo, samo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani