okno (1.201-1.300)

levi je hiša, je topla izba ... Potrkala je na	okno,	oprla se je ob zid in je potrkala še enkrat	A
se je ob zid in je potrkala še enkrat, da je	okno	zažvenketalo. Kolena so se tresla, bližala so	A
so se dotikali njenih lic. Videla je skozi	okno,	kako so na večer pohajali fantje po cesti, postajali	A
dol, Francka!“ Strah jo je bilo, zaprla bi	okno,	prižgala bi luč - toda roke se niso zgenile	A
pač pa se je sklonila, da bi pogledala skozi	okno,	proti plotu, kjer je stal v senci in klical	A
v kuhinjo. Ko je pogledala naskrivoma skozi	okno,	ni bilo v senci nikogar več in srce jo je zabolelo	A
je in gledal proti postaji; spodaj je dremalo	okno,	kjer je pisal uradnik, a kmalu se je zasvetilo	A
sencih, da jih je skoro slišala. Odprla je	okno,	hladen zrak ji je dihnil v obraz, na lica, in	A
Mihov je stanoval nad trgom in gledal je skozi	okno	po trgu dol; strašneje mu je bilo, kolikor bolj	A
je zdela zelo dolga ... Doma se je še svetilo	okno,	Francka je sedela za mizo.Njene oči so bile	A
ki je bila nižja od sobe in je imela samo eno	okno,	je ležal Mihov oče, poluslep starec, ki že dve	A
si pripovedujeta storije, ko že gleda skozi	okno	uboštvo z belimi očmi in režečimi ustmi ...	A
belimi očmi in režečimi ustmi ... Gledalo je skozi	okno,	ali prihajalo je zmerom bliže, naslanjalo se	A
oprl je komolec na mizo in je gledal skozi	okno.	Francka je stopila k njemu.	A
nasutem kamenju. Bled obraz je pogledal skozi	okno,	vlak se je skril za ovinkom, samo še siv oblak	A
bledi, prestrašeni obraz, ki je pogledal skozi	okno	železničnega voza, je začutila, da odhaja za	A
bil poln tobakovega dima. Francka je odprla	okno;	mesec je sijal. Lojze je vstal in zazibalo	A
hiše, kjer je stanoval pisar. Gledal je skozi	okno	in jo je pozdravil. ”Kam tako zgodaj, Mihovka	A
brez luči. Iz hiše nasproti je padel skozi	okno	žarek svetlobe, naravnost na Franckin obraz	A
so gledali za njo. Čevljar je pogledal skozi	okno	in jo je spoznal in je zaklical: ”Francka	A
jasno belo svetlobo. To je bilo učiteljevo	okno.	Lojze je strepetal in gledal je nepremično v	A
stoji zima v kožuhu in mežika smehljaje skozi	okno.	Trije dnevi so še do svetega večera; na delo	A
in svetla kakor sekira, vse po izbi in skozi	okno	proti nebu; med zvezde je šla ...“ Od svetega	A
pogrezne noga do kolena. Nobena hiša ni temna;	okno	do okna, luč do luči.Vrata se odpirajo tu, tam	A
poslopje in tu pa tam se je bleščalo razsvetljeno	okno.	Na pesku so se oglasili urni koraki.	A
je naslonil glavo ob dlan ter gledal skozi	okno.	Zamudil ni ničesar, k delu ga nisem priganjal	A
/ . / stran 271 . / a čemu je gledal skozi	okno	s takim mrtvaškim pogledom?Za družbo se ni brigal	A
preoblečena. Napravili so luč in so zagrnili	okno.	Metki je bilo še tesneje, ko ni videla več na	A
Pogledala je natanko in se je prestrašila. Skozi	okno,	tam, kjer se je bila zgenila zavesa, se je nasmehnil	A
zaplapolala sveča in črna zavesa je spet zagrnila	okno	... Nemirno je spala, vzdramila se je in oči	A
bilo izdolbeno v debeli zid majhno omreženo	okno.	Tam je zasijala bleda mlečna svetloba, toda v	A
je bil razžaljen in je odšel naravnost skozi	okno.	“ ”Skozi okno?“	A
razžaljen in je odšel naravnost skozi okno.“ ”Skozi	okno?	“ ”Da; in držal se je za klobuk, da bi mu	A
morda bi jokal.“ ”Ali bi šel tudi on skozi	okno?	“ je vprašala Metka zelo resno in se je ozrla	A
”Ah, sanje! Morda pa je šel resnično skozi	okno!	...	A
Metka je molčala, pogledala je celo skozi	okno.	Svetel dan je bil, ljudje so prihajali mimo;	A
zagrinjala, ki so skoro popolnoma zastirala	okno,	tako da je sijala v sobo samo motna svetloba	A
popila hitro, kruha ni okusila. Gledala je skozi	okno	-- sonca ni bilo več; ali se je mračilo, ali	A
da je blizu tista noč ...“ Gledala je skozi	okno	in je čakala, da bi se prikazal, da bi ji namignil	A
slišala je neenakomerno, trdo potrkavanje na	okno.	Kliče te že, Metka, žuri se!	A
tista skrivnostna roka, ki je bila zunaj ob	okno.	Medla, nemirna svetloba se je razlila po	A
se, Metka, čas pohaja, pozna je že ura! Na	okno	je potrkavalo močneje, stresale so se šipe.	A
sama! Zakaj si me čakal, zakaj si trkal na	okno,	namignil mi, ko si šel preko ulice?Po tebi sem	A
v daljavo sanjajočih. Tudi letos sem odprl	okno	nastežaj, ko se mi je zazdelo, da se je kakor	A
starodavna himna: pesem o bolezni in o gladu.	Okno	njegove izbe je bilo tako blizu mojega, da bi	A
poglejte jih ... če bi te roke iztegnil skoz	okno	in bi klical: Dajte jim dela, poceni je njih	A
čelom valoviti temni lasjé; nagnila se je skozi	okno	in njene oči so se ozrle name ... Sence so	A
bi sedla samó za trenotek in pogledala skozi	okno	v noč, -- zdelo se ji je, da bi se ovile krog	A
govoril z njo, je gledal v tla ali pa skozi	okno.	Toda ljubosumen je bil strahotno.	A
večera, zvečer pa je splezal po trti do okna.	Okno	je bilo na stežaj odprto, ali nikogar ni bilo	A
je vzdramil iz trudnega poluspanja, odprl je	okno	na stežaj in je spoznal pokrajino; ne z očmi	A
njegov obraz; zamahnil je z roko, gledal je skozi	okno	in je molčal; zla misel je bila, v njej žalosten	A
nenadoma zasekal v tišino. Sunkoma je zaprl	okno	in ga je zagrnil.Pogledal je ženo in se je naslonil	A
stresel mraz; spomin je bil, ki je potrkal na	okno:	”Pojdi, Anton Grivar, pojdi, kakor so hodili	A
“ Spomin, črna senca, se je držal z roko ob	okno	kupeja in je gledal Grivarju v obraz.”Pojdi	A
bolj umazana je zmerom ... Domovina, poglej skozi	okno,	da vidiš svojega bojevnika, in smej se mu na	A
trepetajočimi ustnicami, sunkoma je odgrnil	okno,	obrisal ga je z umazanim pregrinjalom in je	A
temveč da bi se skrila, zaklenila, komaj še skozi	okno	pokazala osle tistemu svetu, ki pleše.In za	A
take besede? Razpuhte se kakor tobakov dim, le	okno	je treba odpreti!Če je v srcu resnična mladost	A
velik, svetel kolobar. In misli: sedaj pride pod	okno,	v ta svetli kolobar, kakor pride vsak večer	A
prišla ura, da bi nikoli od tod! Skozi odprto	okno	se je oglasila ura; samo prvi zamolkli udarec	A
Svetlo nedeljsko sonce je posijalo skozi	okno,	trepetalo po pobeljenih stenah preko kričečih	A
stopnicah v svojo sobo. Mesec je sijal skozi	okno	in po stezah so se dvigale velike sence v nedoločnih	A
razpravil in legel na posteljo. Skozi odprto	okno	je prihajala mrzla nočna sapa, ali na njegovem	A
včasih komaj vidno in stresel s tenkimi nogami.	Okno	je bilo zagrnjeno z zeleno ruto, na podoknici	A
... No, in par trenotkov potem, -- jaz odprem	okno	in pogledam na cesto, -- pride Mrva gologlav	A
je zaprl v svoj dom, zapahnil duri in zagrnil	okno;	nekateri mislijo, da si stori kaj žalega ...“	A
“ Mrmolja je stisnil ustna, pogledal skozi	okno	ter pomislil. ”No, -- kakšno notico!	A
sem to storil, sem zaklenil duri in zagrnil	okno,	zakaj sram me je bilo, da bi me zalotil kdo	A
In potem, ko sem bil zaklenil duri in zagrnil	okno,	sem se vdal z vsem razkošjem svojemu nedostojnemu	A
sinoči so bili morda zaklenili duri in zagrnili	okno	ter so odpirali omaro s tresočo roko.Slovesno	A
kakor se orosi oko človeku, kadar odpre zjutraj	okno	ter po dolgih dneh puščobe in mraka ugleda nad	A
senca. Majnik se zgane, nagne se daleč skozi	okno,	zadržuje sapo in gleda z izbuljenimi očmi in	A
šumenje razburkanih valov. Starec izdihne, zapre	okno	in posluša še nekaj časa s sklonjeno glavo,	A
kakor da bi se kdo skrival pod njo; na zastrto	okno	je narahlo potrkalo in Evstahiju se je zdelo	A
dlani, še bakrenega novca ne ujameš več! Odpri	okno	nastežaj, sonce bo sijalo visoko na nebu, tebi	A
dan in vstala sta utrnjena. Mož je odgrnil	okno,	lepo sonce je zasijalo v sobo. ”Nič ni, žena	A
Neizmerno dolg je bil dan; mati je bila zagrnila	okno,	ker je bilo sonce preveč glasno in preveč veselo	A
iznenada, kot da je bil priletel kamen skozi	okno.	”Odkod jo je pobrala?	A
sijalo belo zimsko sonce v prazno izbo. Eno	okno	se ni dalo zapreti in je požvenketavalo v burji	A
Jereb je potegnil rulete navzgor ter odprl	okno.	Zunaj je bilo nenavadno svetló, po nebu je bila	A
v nenavadni svetlobi. Jereb je pokleknil na	okno	in iztegnil roko. Mislil je čisto jasno:	A
velike osuplosti. Razbojnik je bil skočil na	okno	in je skočil v izbo, pa ga ni pozdravil strah	A
okrenil, nič se ni poslovil, splezal je na vrt,	okno	se ni zaprlo za njim pa tudi nikogar ni bilo	A
oznanjal svojo čast in slavo. Tu se je odprlo	okno,	tam se je odprlo okno, zmajala je težka glava	A
slavo. Tu se je odprlo okno, tam se je odprlo	okno,	zmajala je težka glava, zlovoljno so zamrmrale	A
vzdrami se, kujon!“ Šobar je planil in je odprl	okno.	”Kdo si, ki se potikaš po tujih vrtovih in	A
niste pozdravili odtod, ko sem vas klical ...	okno	ni odprto!... Le dalje, gospodar!“	A
zasmrdelo kakor iz neizmerne mlake, ko ste odprli	okno	in ste se ozrli po dolini?“ Učitelj Šviligoj	A
usmilite!“ Tako je rekel, pogledal je skozi odprto	okno,	v svetlo jutro, nato se je okrenil in je šel	A
šel je naravnost preko vrta, stopil je pod	okno.	Tam je legel na mehko travo, mesečina mu je sijala	A
bil ... V noči pohujšanja, ko se je vzpel na	okno	ter skočil v izbo, ga je pozdravilo dvoje razprostrtih	A
mislil, o Melita ... Zbogom!“ Vzpel se je na	okno,	stopil je na lestev; njegov obraz se je zasvetil	A
verando. . / . / stran 249 . / Pogledal je skozi	okno,	pa je vzkriknil in planil ter skočil z enim	A
hitel mimo. . / . / stran 250 . / Eno samo	okno	je bilo odprto; temno in žalostno je gledalo	A
povesil oči, če je ponevedoma pogledal skozi	okno.	Temne, polne smrtnosladkih skrivnosti so bile	A
mimo krčme, pa ni pogledal ponevedoma skozi	okno,	temveč je gledal dolgo in radovoljno in ni zardel	A
dneva več, ne noči ne ur nisem štel, ne minut.	Okno	je bilo tesno zagrnjeno; če je sijalo sonce	A
stran 197 . / Ob spomladnem večeru, ko je bilo	okno	odprto in je dihal v izbo topel, mehek vzduh	A
ni bil tovor na hrbtu. Skozi široko odprto	okno	na koridorju je videl Pavliček na prostran vrt	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani