Jokalo je, bruhalo sunkoma iz razbolele, na kosce razparane duše, plahutalo tako blizu in tako močno, da sem v svoji tesnobi in grozi občutil naravnost v lica sapo mogočnih peroti. Vsako uro sem planil iz spanja prestrašen in trepetajoč, nazadnje sem okno zaprl in zadelal.