oj (828-927)

nezvesto zapuščena, hirajoča v koprnenju. »	Oj	sinovi, moji lepi fantje!« Gledal je	A
Če stopim pošteno, dospem še pred mrakom.	Oj,	zdaj pa zbogom, ti pusti dom, in zbogom botra	A
bi kot navdušen Volčjan sodil pristransko.	Oj	Volčja vas, kje je tebi jednaka?Ti si ognjišče	A
Nocój pa je postal hipoma sentimentalen. ”	Oj	Bob, Bob, kam smo zašli?“ vzdihne bridko in	A
Medvedji vasi. Nad vami sije solnce	Oj	solnce rúmeno, a okrog in okrog, kolikor daleč	A
prva hiša v Medvedji vasi. ”Mirkuca, Mirkuca,	oj	Mirkuca, govôri!“In govoril je tudi Mirkuca	A
govoril. . / . / stran 334 . / ”In zdaj tudi ti,	oj	Šilo!“ Ko bi jih ne bilo sram, vsi poslušalci	A
Ali je to že smrt? -	Oj	človek, kam si zapravil lepoto, ki je bila od	A
pa ga je zavrnila vsa užaljena: ”Kaj tako,	oj	človek, spoštuješ oblastnije, od Boga samega	A
prijetnih in potrebnih stvari nemalo? Poberi se,	oj	človek, izpred mojih oči in nikdar se nikoli	A
svojega genljivega kesanja. -- Mladost -- ”	oj,	kam si šla?“ -- zalivaš s solzami, da bi ne	A
obvezanih ranjencev, se je oglasila pesem. ”	Oj	ta soldaški boben ...“ Otožno melodijo so spremenil	A
človek v brezmejni sreči, da sam ne ve kaj. ”	Oj	rožmarinovo jutro, oj nageljnov dan!“ ”Norec	A
da sam ne ve kaj. ”Oj rožmarinovo jutro,	oj	nageljnov dan!“ ”Norec!“ je rekla gospodinja	A
gleda veselo s svetlimi očmi, kakor da bi rekel:	Oj,	gospod, kako pravična je tvoja beseda in kako	A
je lahko suženj brez sramote in brez škode.	Oj,	da bi vsakdo med nami nosil v sebi tako toplo	A
odpirajo duri in okna. ”Pa kaj si storila ti,	oj	sraka, v teh časih, ko so lastovice poginile	A
sedim in čakam strahov ... Pa kaj si storil ti,	oj	človek?“	A
”Ali je sonce visoko nad mano, Manica?“ ”	Oj,	kako visoko!“ ”In lepo.“	A
-	Oj	Marko, vzdramil se ne boš smehljaje!Smrt, Marko	A
daljave, iz doline se je glasila ubrana pesem: ”	Oj	ta soldaški boben ...“ V izbi se je strnila	A
njih? Rad bi govoril s teboj o tistih časih -	oj,	kako so še blizu! - ko smo bili močni in zdravi	A
brez nehanja iz te uboge zemlje, ki jo ljubiš.	Oj	še ta pesem, še ta najvišja, edina, še ta molči	A
”Kako bledeš, Pavle!“ ”	Oj	Ana, nič ne bledem; to bo še vse lepše, kakor	A
”Nič hudega ni? ...	Oj	ti!... Komu jo boš zdaj dajal iz rok?	A
vračajo lastavice, da praznujejo v domovini.	Oj	tujina, kaj so tvoji zvonovi!O spominih pojo	A
Vsi svetniki -- že trinajst let!	Oj	čudo prečudno: najbolj pozabljena je bila ta	A
potrtem srcu grenko zaželjeni. Tedaj -	Oj	oko ti moje, napol oslepelo od bridkosti, ali	A
nobenem licu bolesti, grenkobe v nobenem srcu ...	Oj	oko ti moje, razbolelo, napol oslepelo od bridkosti	A
Barjanec navsezadnje Boga samega premagal.	Oj	Prisojnica, ti nekdaj bela, sončna, vesela,	A
seboj, da sta se prevrnila obadva kozarca. ”	Oj	Francka ... ti milostna, usmiljena!“ IV	A
planilo do nebes. Skril bi se v brezdanjo noč -	oj,	ne skril, pokazal bi se vsem ljudem v svojem	A
VI Tako je zdaj nastopil,	oj	ljudje božji, Peter Novljan svojega življenja	A
gospodar mu je rekel: ”Zvesto si mi služil,	oj	Šimen, dolgih trideset let.Zdaj pa so ti roke	A
trideset let. Zdaj pa so ti roke odpovedale,	oj	Šimen; na tla položi kladivo in pojdi z Bogom	A
rekel: ”Trideset let si domoval v tej izbi,	oj	Šimen, in zmerom si bil zvest.Zakaj ne plačaš	A
Star sem, dajte, da v miru umrjem!“ ”Ne boš,	oj	Šimen, zastonj umiral!Pojdi, kamor ti srce veleva	A
Vzdihnil je Šimen in je vstal. ”Saj sem rekel,	oj	ljudje, da bi rajši v izbi umrl!“ Še poslušali	A
je, zdavnaj!“ je rekel Šimen. ”Koliko je --	oj,	petintrideset let in dalj, da niso videle tistih	A
dalj, da niso videle tistih krajev moje oči ...	oj,	ne spoznale bi jih več!“ ”Kaj bi tisto!“	A
nasmejal in je rekel: ”Kaj pa bi ti storil,	oj	colnar, in kako bi sodil, da se ni pripeljal	A
hodile še nikoli. ”Kaj je bilo tvoje življenje,	oj	Šimen Sirotnik?“ In kakor je sedel na golem	A
bile njegove misli: ”Petdeset let si živel,	oj	Šimen, pa nikoli nisi doživel, da bi te bila	A
vrvjo ... Poželjivo se ozirajo doli v zavetje ...	oj,	če bi mogli, če bi smeli, z golimi koleni bi	A
Kje sta?« »	Oj	teta!« je zaklical brez vsake zadrege mladenič	A
zapela enoglasno, zategnjeno: »Eno dete rojeno,	oj	′rojeno notri v tem mesti Betlehem. V eni preprosti	A
tem mesti Betlehem. V eni preprosti štalici,	oj	štalici, v enih oslovih jaslicah.« Posvetna	A
smejala izza brajde. »Ko pa jutro vstane,	oj,	sonce te pokliče, vandraj	A
Poglejte, že prvi dve vrstici povesta veliko: »	Oj	Triglav, moj dom, kako si krasan! Kako	A
Kjer potok izvira v skalovju hladan,	oj	Triglav, moj dom, kako si krasan!«	A
podobno začutil naš najvišji vrh kot jaz sam. »	Oj	Triglav, moj dom, kako si krasan!« Če	A
z mojim tenorjem kot lahna poletna sapica. »	Oj	Triglav, moj dom, oj Triglav, moj dom...« je odmevalo	A
lahna poletna sapica. »Oj Triglav, moj dom,	oj	Triglav, moj dom...« je odmevalo v naših srcih	A
svoje kože in sem zraven brž pritaknil še svojo	Oj	Triglav, moj dom... »Oj Triglav, moj	A
brž pritaknil še svojo Oj Triglav, moj dom... »	Oj	Triglav, moj dom, kako si krasan,	A
črna lisa. In pri vsaki kaplji je zastokal: »	Oj,	te lise, te nesrečne lise!«Bil je zamolklo zveneč	A
drevil po nji. In glasno je zazvenel jok njegov: »	Oj,	te lise, te strašne lise!«Potem so se treskoma	A
kateri človek niti ne more srečati pregrehe?	Oj,	blaženi, preblaženi oče Krišpin!« Res jame sedaj	A
Pater polkovnik pa je vil roke in vzkliknil: »	Oj,	ti nesrečna dispenza! Ti preklicana dispenza	A
in si briše čelo z velikim modrim robcem. »	Oj,	pater poročnik, pozdravljam te!In tebe soror	A
To vpije v nebo!	Oj,	da bi nam sveti Bog dal v pest tega tujca!«	A
»Premišljaš?	Oj,	ti krvavi peklenšček, ti še vedno premišljaš	A
Če ne denarja, pa vsaj nekaj mernikov žita!	Oj,	da je noč, in bi jaz stal za tistim jesenom	A
To so sveti ljudje!	Oj,	da bi le hoteli pri nas prenočiti!« »Mati, takovi	A
tabo na Storžič, ali pa še celo na Grintavec?	Oj,	ljudje božji, to je svet in pravičen mož, in	A
že dozidala cerkev na Sveti gori pri Planini?	Oj,	služabnica božja, srečne oči, da te še gledajo	A
iz Kranja, in pri Dobničanu sem v gosteh!« »	Oj	jej!Oj jej!« se je začul glas enega biričev	A
»Oj jej!	Oj	jej!« se je začul glas enega biričev na poti	A
gorjanski obraz, ko si mu s prstom pometala po čelu?	Oj,	ta tepec!Ta tepec!«	A
skupaj na vešalih visela!« . / . / stran 63 . / »	Oj,	ti Judež, ti Iškariot, ti sin hudičev!Jaz te	A
če vidim, kaki ljudje smejo ostati na suhem!	Oj,	ti prekleta pravica ti!Koliko sem premolil v	A
vidim rad, če se vpije nad mano po cestah!« »	Oj,	kaj boš visok, Urban,« je tarnal oni, »kaj boš	A
Tu pa smo na jugu, na sončnatem jugu!« »	Oj	marki,« zaječi Capodistrias, »vi bi morali videti	A
prenašam! Recepte hoče imeti grofinja Alojzija!	Oj	ta ljuba revica, ki meni, da niso zdravniki	A
dasi bi včasih hotel biti na njegovem mestu!« »	Oj,	kaka škoda!« je vzdihnila. Tu se je obrnil neznanec	A
zapredla v kako neumno ljubezen! Povej no,	oj	ti ljuba šemica moja!« »Poprej je Bergamucev	A
grofovskega pokolenja. . / . / stran 196 . / »	Oj	Rakovnika bodoči gospodar!Ko sem jeseni opravljal	A
Goljufal si pa tudi sveto katoliško cerkev!	Oj,	kaka groza!« V največji jezi pa je viknila:	A
sobo. Vstal je in francoski je vzkliknil: »	Oj,	ta neskaljena narava!Mi pa smo popačeni in grdi	A
si je grabila glavo, »skoraj sama ne vem kaj!	Oj,	ti Jezus, ti mi pomagaj, da pameti ne izgubim	A
Ni mogla biti, ker sem drugemu vdana!« »	Oj	meni nesrečnežu!« je vzkliknil.Tako je imel	A
Dekle se je tajalo od sočutja. »	Oj	meni nesrečnežu?Drugemu vdana!	A
pričela radovedno. »O čem sta pa govorila, Fina?« »	Oj	mama, ko bi ti vedela!« Ni utegnila, da bi skrbni	A
Ceremoniozno je vstal ter ji hitel naproti. »	Oj,	« je vzkliknil v slabi nemščini, »naša izvrstna	A
Pa gotovo!« »	Oj,	oj!Kako ti bogatini žive v vednih skrbeh!«	A
Pa gotovo!« »Oj,	oj!	Kako ti bogatini žive v vednih skrbeh!«	A
ležite v postelji in prespite svoje življenje?	Oj	ne! Naša domovina, Carniolia, zlata boginja	A
dvoboj, bili so mehko posvarjeni in drugega nič!	Oj	ti srečni stari kranjskonemški časi!	A
kričati, sicer ti porinem bodalce v trebuh -« »	Oj,	vi ste, gospod!Sedaj, ko ste bliže prisedli	A
ker človek ni iz železa! Gotovo ni iz železa,	oj	preljubi moj Jezus!« »Odkod pa si?«	A
ni drugega kot gozd in skala! Gozd in skala,	oj	ti preljuba moja devica Marija!« »To	A
V duhu sem vzdihnil:	Oj	presveta Marija dobrega sveta, če mi pomagaš	A
ujel, ravno nad črnim breznom! Tako je bilo,	oj	presladki moj Jezus!« »Recite mu, dragi	A
kjer se je že zgodilo toliko svetih čudežev!	Oj	presladka mati božja, kako ti vendar milostivo	A
nikake in menda niso dosti boljši od Turkov.	Oj	sveta pomagalka, usmili se teh malikovalcev	A
jo je nosil opasano danes general s Turjaka?	Oj	vi gosposki ljudje imate pač dobro na svetu	A
jo odrineva z gospodom Jurijem proti Turjaku.	Oj	ta diavolo, ta diavolo!« »Imate li kaj	A
prišel je zopet k nam tak, kakor ga vidite!	Oj	tebi, preljubi sveti Valentin z Limabrske gore	A
je tako brezuspešno iskal izgubljeno ovco. »	Oj	hov, hov! to bom tepen, to bom tepen!« tarnal	A
vina, kolikorkrat je stal v sovražnem ognju,	oj,	potem bi imel prijetne dneve v svoji starosti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  328 428 528 628 728 828 928 1.028 1.128 1.228 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani