oj (1.028-1.127)

imeli otroke in vse je videl žive in zdrave.«	Oj	srečni gospod Mirodolski!Zmeren v mladosti,	A
razvedri mu čelo in mir se mu usede v srce.	Oj	blago bitje, ki, znebivši se zemeljske teže	A
obrazek, tako mil, tako sladak, tako nedolžen;	oj	tako nedolžen!Človek bi ne mislil, da je mogoče	A
moje zavetje, moje zatišje, tu je moj dom!	Oj	ti blaženo naročje zveste žene!Naj se ti je	A
golob okoli golobice, sladkal se ti in dobrikal:	oj	zvezda moja, srce moje!Zgolj lepota, ogenj,	A
zasadil ti ga v prsi s krepko, junaško roko ‒	oj	sladka smrt od ljubeče roke!Srečna Desdemona	A
o kaj si more lepšega želeti žensko srce!« »	Oj	ti ljuba modrost, kako modro govoriš in učiš	A
steber kranjske, ali, recimo: slovenske dežele.«	Oj	ti ljubi sadež!Svet skoraj živeti ne more brez	A
po polju mimó hiti, cveticam takó on govori,	oj	govori: Oj tiho, tiho, cvetice tri! saj skoraj	A
mimó hiti, cveticam takó on govori, oj govori:	Oj	tiho, tiho, cvetice tri! saj skoraj zora zazori	A
tiho, cvetice tri! saj skoraj zora zazori,	oj	zazori! Prišlá bo kosa, sestrice tri, vsem	A
sestrice tri, vsem trem vam glávice pokosi,	oj	pokosi! XI Drugi dan popoldne je sedel gospod	A
in vendar ni videl, ko je bilo videti treba!	Oj,	ono nesrečno, hudobno dete!Bog ve, da sem jo	A
ovčico, še nocoj se bodemo vsi skupaj veselili.	Oj	tiho, tiho, dete moje, skoraj ti pride oče in	A
in srečno dekle se ga oklepa okoli vratu. »	Oj,	da te le zopet imam,« govori srečni oče, »zdaj	A
bode vedno, kakor ti je zdaj v mojem naročju!	Oj	srečno dete in presrečno ti, ker tebi je neznano	A
Je li življenje človeku dobrota ‒ sreča?	Oj	človeški rodovi, kakó senci enaki ste vi!	A
obledela, na pol že pozabljena v hrupu življenja,	oj	kako jasna, kako živa mi je zopet pred očmi	A
žival ne mogla živeti, da bi ju nič ne bolelo?«	Oj	človeška modrost, meriš nebá višine, meriš morjá	A
pozemeljskega trpljenja. Síjaj, síjaj sonce,	oj	ti sonce rúmeno! Káko bom sijalo, ker sem silno	A
sedela sva časi pri ognju noter do trde noči.	Oj	sladki spomini, ko sem sedel s prijateljico	A
nikakršne pravice zahtevati, da bi bilo drugače.	Oj	nesrečni, nepoboljšljivi idealizem, ti bolni	A
pol vidim in čutim, kaj se godi okrog mene.	Oj	ti ubogo srce, da te popusté moči, kadar bi	A
glas, ki s strunami poje: Sijaj, sijaj sonce,	Oj	ti sonce rumeno. Jasno čujem vsako besedo,	A
Sonce zahaja. Sijaj, sijaj sonce,	oj	ti sonce rumeno! Káko bom sijalo, ker sem silno	A
rekli: Helensko oko ‒ Kaj si pa ti, moj Bled?	Oj,	bistro jezero med zelenimi goricami, kako mirno	A
okno sonce, ki zahaja. Sijaj, sijaj sonce,	oj	ti sonce rúmeno! Jutri mi ne bo več sijalo	A
veje in gugaje se kričati na vse grlo »Mate,	oj!	Miško, oj!«	A
»Mate, oj! Miško,	oj!	«Imen je bilo še več, ali jih nisem dobro razločil	A
srečo in s tako blagimi otročiči, kakor si ti.	Oj,	verjemite mi, da ga ni na svetu boljšega dela	A
Nehal sem si tudi kratiti spanje in se postiti.	Oj,	kako v slast sem užival zopet naše slovenske	A
pobegnila. Za pokušnjo náte moj pozdrav influenci: »	Oj	dolenjska influenca, ti si vražja peštilenca	A
kakem naključju pod tremi drevesi z enim vrhom.	Oj	kako čudno spremembo so zagledali!Mesto dišečih	A
vedoč, kako bi jih prehranila, je rekla obupno: »	Oj	sreče zame, ko bi bile vse ve bele gosi, da	A
Ali pridemo kmalu do močnic?« je vprašala. »	Oj,	meni je tako vroče!« »Potrpi, Tinka!« ji je	A
rodna hišica, ubožna, a vendar snažna in lepa.	Oj,	lepo je bilo nekoč v tisti hišici!Tako prijetno	A
stala in bi se ji smehljala že od daleč. ‒ »	Oj,	mamica!Ali vidite močnice?	A
ne bo piskal na svojo piščalko lepih pesmi,	oj,	nič več! »Joj, o, joj!« je zatarnala obupana	A
bridko joče, bridko joče samo zaradi njega.	Oj,	in Kekcu bi bilo neprijetno vse to.Saj je bil	A
in je postajala vedno bolj strma. »Kaj bo,	oj,	kaj bo?« je pomislil Kekec sam pri sebi in se	A
Pa sonce sem videl.	Oj,	že davno je prešlo sredino neba, oj, že davno	A
videl. Oj, že davno je prešlo sredino neba,	oj,	že davno ... « Kekec se je sklonil, pa je pobral	A
Tinka se je spustila v jok in je sedla na mah.	Oj,	bila je trudna in lačna.Pa drobne nožice so	A
»Ovbe, ovbe!« je stokala mala. »Moje noge,	oj,	Jerica! Ves hrbet me boli ... Oj, Jerica, pomagaj	A
Moje noge, oj, Jerica! Ves hrbet me boli ...	Oj,	Jerica, pomagaj mi, pa me nesi v posteljo!Tako	A
izdam, ko ste mi pa vendar storili samo dobro?	Oj,	lepa hvala vam, stric, za vse, kar ste mi storili	A
‒ »	Oj,	Kekec! Oj, Tinka!« je zaklicala na ves glas	A
‒ »Oj, Kekec!	Oj,	Tinka!« je zaklicala na ves glas.A nihče ji	A
sredo senožeti in se ozirala krog in krog. ‒ »	Oj,	Kekec! Oj, Tinka!« je klicala na ves glas, da	A
senožeti in se ozirala krog in krog. ‒ »Oj, Kekec!	Oj,	Tinka!« je klicala na ves glas, da je odmevalo	A
dokler ne onemoreta in pogineta od lakote ... »	Oj,	Kekec! Oj, Tinka!« je ponavljala Jerica kakor	A
onemoreta in pogineta od lakote ... »Oj, Kekec!	Oj,	Tinka!« je ponavljala Jerica kakor brez uma	A
‒ »	Oj,	Kekec, oj, Tinka!Kam sta šla?	A
‒ »Oj, Kekec,	oj,	Tinka!Kam sta šla?	A
Zakaj me nista počakala!	Oj,	povejta!« Čuj ‒ tedaj se je Jerici zazdelo,	A
in čakala. A piščalka se ni več oglasila ... »	Oj,	Kekec! Oj, Tinka!« je zavpila Jerica.Mislila	A
A piščalka se ni več oglasila ... »Oj, Kekec!	Oj,	Tinka!« je zavpila Jerica.Mislila je, da se	A
sta se gotovo zopet izgubila v črnem gozdu. »	Oj,	Kekec! Oj, Tinka!« je zavpila še enkrat, in	A
gotovo zopet izgubila v črnem gozdu. »Oj, Kekec!	Oj,	Tinka!« je zavpila še enkrat, in njen glas je	A
Ali naj tičim tu v šupi kakor kos v kletki?	Oj,	ne, oj, ne!Kekec ni kos, pa ne bo tičal v kletki	A
tičim tu v šupi kakor kos v kletki? Oj, ne,	oj,	ne!Kekec ni kos, pa ne bo tičal v kletki.	A
Pa tudi zaprt ne bo kakor naša Keza v hlevu.	Oj,	saj res ‒ naša Keza ...To bo gledala danes, ko	A
predramiti, dasi jo je Kekec na ves glas klical: »	Oj,	Tinka! Oj, Tinkara!Ali slišiš?	A
jo je Kekec na ves glas klical: »Oj, Tinka!	Oj,	Tinkara!Ali slišiš?	A
Stokrat mi je že pravil oče o njem.	Oj,	ne bilo bi dobro, če bi prišel njemu v pesti	A
strmini, naravnost v šupo je tekel. ‒ »Tinka,	oj,	Tinkara!« je zavpil nad deklico, ki se je prebudila	A
to pot ‒ z očetom sva šla tam pretekli mesec.	Oj,	na tistih skalah tam je trgal oče mežikeljne	A
ni pustila Jerica v šupi kruha in svinjine?	Oj,	resnično ‒ sinoči je prihranila za naju, ker	A
Tinka in se zleknila vsa zadovoljna po trati. »	Oj,	Kekec!Pa mi še nisi ničesar pravil o divjih	A
tja dol, kamor je izginila sestrica. ‒ »Tinka,	oj,	Tinka!« je zavpil.»Ali si še živa, Tinka?	A
»Kaj se je zgodilo?	Oj,	kaj ti je, Tinka?« je vprašal kar v eni sapi	A
pokazala na desno nogo in zašepetala: »Noga,	oj,	Kekec ... Boli me, skeli me ‒ nad gležnjem me	A
Boli me, skeli me ‒ nad gležnjem me boli ...	Oj,	Kekec, pomagaj ... « Kekec se je sklonil k njeni	A
Kekec se je zasmejal; lagal je.	Oj,	Kekec je bil lačen, tako lačen!Pa ni maral tega	A
da je na glas zajokala sredi gozdne trate. »	Oj,	Kekec! Oj, Tinka!Zakaj sta mi napravila to,	A
glas zajokala sredi gozdne trate. »Oj, Kekec!	Oj,	Tinka!Zakaj sta mi napravila to, zakaj?	A
privedla domov, in bi zdaj ne bilo te žalosti,	oj,	ne bilo ...«	A
tiste krasne, mile oči, ki so zrle vanjo. »	Oj,	povejte mi, če ste ju videli!« je rekla še enkrat	A
videla, pa skoraj sama sebe ni mogla spoznati.	Oj,	bila je lepa, da se je sramovala sama sebe.	A
je stopila k visokemu zidu in je zaklicala: »	Oj,	pridi, Prisanek!Zdaj lahko podreš svoj zid,	A
Hudobni so in za norca so me imeli.	Oj,	Prisanek!Ali slišiš?«	A
je bila pri zidu in je poklicala Prisanka. ‒ »	Oj,	Prisanek!« je zaklicala.»Mežnarčev Kekec in	A
naravnost v tvojo hišo. . / . / stran 143 . /	Oj,	Prisanek!Izpusti ju, ker ju išče sestrica, ki	A
Ali slišiš? ‒	Oj,	Prisanek!Izpusti ju, pa ju izroči meni!«	A
zavpila Jerica na ves glas. »Ali me slišiš,	oj,	Kekec?«‒ Glas onkraj zida je utihnil, toda samo	A
zid in se je svetil, kakor da bi bil zlat. ‒ »	Oj,	stric Prisanek!« je zaklical Kekec in se sklonil	A
Dajte ga meni, da si kupim na semnju citre!	Oj,	stric Prisanek!Lepo vas prosim ...	A
da ga zmikastim, če bo grdo ravnal s tabo!« »	Oj,	ne!« je odgovorila Tinka.»Veš, lepo je govoril	A
ne boli več; samo stopiti še ne morem nanjo.	Oj,	Kekec, kar pusti strica Prisanka pri miru!Pa	A
k Prisanku in se obesil na njegovo roko. ‒ »	Oj	ne, stric Prisanek!« je zavpil.»Ne prodam piščalke	A
Strune so se svetile, kakor bi bile zlate.	Oj,	citre so bile tako krasne, da se je Kekcu bleščalo	A
»Ali mi res daste citre za piščalko?	Oj,	stric Prisanek, če se ne norčujete?« »Res, res	A
‒ »	Oj,	stric Prisanek, oj, dobri stric Prisanek!« je	A
‒ »Oj, stric Prisanek,	oj,	dobri stric Prisanek!« je govoril. »Nikoli več	A
ste ko nihče drug. A vendar vas bom prekanil,	oj,	lepo prekanil!« ‒ In Kekec se je smejal do staje	A
Prisanek pa je mrmral in si zatiskal ušesa. ‒ »	Oj,	Tinčica, ali slišiš?« je zaklical tu pa tam	A
stopil Prisanek na prag in pogledal po soncu.	Oj,	hvala bogu!Že je prešlo sonce sredino neba,	A
Pridi past vrh višin, dá za vsako ti cekin,	oj,	cekin rumen je, zlat, kupiš zanj si zlati grad	A
trikrat je pokimal v svojem veselju z glavo. »	Oj,	pobič, pobič!« je odgovoril s tihim glasom.	A
bil že skoraj od samega strahu in trpljenja ...	Oj,	pobič, pobič!Samo da si prišel!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  528 628 728 828 928 1.028 1.128 1.228 1.328 1.428 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani