nikamor (401-500)

ekspeditorica; kakor se je videlo, ni se jima mudilo	nikamor.	Drobna, svetlo oblečena postava gospodične Helene	A
vznemirjeni in slabe volje; doktorju se ni mudilo	nikamor;	pijača mu je zlezla v glavo; vnemal se je s	A
je otroka, nasmehnil se je ženi in je šel.	Nikamor	niso bili namerjeni koraki; ampak ko je pobožal	A
torej ... kakor klada da bi živel človek? Da bi se	nikamor	ne ganil, kamor ga po naključju ne sune življenje	A
norec, kdor se sam prevali; zakaj ne prevali se	nikamor	drugam, nego v globel, da tam strohni in segnije	A
IV ”Najbolje je: skriti se, nikogar in	nikamor	pogledati, niti ne v svoje srce!“ Glavo povešeno	A
na tla. ”Najbolje je: skriti se, nikogar in	nikamor	pogledati, niti v svoje srce!“ Grivar se	A
”Daj no že! Zdaj se ti kar	nikamor	ne mudi, prej pa ... Zares, še cmeri se, objokana	A
... Veš kaj, če se ti	nikamor	ne mudi, naberi še meni v kodre to grivo, da	A
Kaj hočem tam? ... Naposled, te dni še ne morem	nikamor.	Treba je prej videti, kaj bo s to boleznijo.	A
široko, pa ni imelo ne obraza, ne oči, ne ust.	Nikamor	ni sodilo; ne v to glasno življenje pred cerkvijo	A
kakor pred silnim črnim zidom, in ni mogla	nikamor.	Približala se je zidu, tam je obstrmela in je	A
nebu, prhutá nestalno, ne vé kam in ne more	nikamor.	Mlad človek snuje verze, rimo stavi do rime	A
kjer je stal poprej; hitel je, prihitel ni	nikamor.	Z modro skrbjo je meril učitelj Šviligoj	A
koprnenje preko vodá in preko gorá; in ker ne more	nikamor	drugam, telebne v greh ...Ampak Bog je usmiljen	A
petih zjutraj, v hladu in megli in rosi, človek	nikamor	ne zaide slučajno.Košato, mokro drevje je stalo	A
stresel in je stopil v stran. ”Kaj ni mogel	nikamor	drugam?Kakor nalašč pride sem!“	A
proti mrtvašnici je stopal župnik in se ni ozrl	nikamor.	Njegov korak ni bil trden, zdelo se je celo,	A
misli so se mu vrstile v kolobarju in niso mogle	nikamor.	»Kdaj pa je šlo vse?	A
velikih lojtrskih voz je stala tam in se ni genila	nikamor.	V vsaki voz je bilo vpreženih po dvoje težkih	A
IV Težka omotica je bilo tisto življenje.	Nikamor	nisem več zahajal od jutra do noči, od noči	A
otroški strah, ki ne izvira od nikoder in ne ve	nikamor.	Po ves dan sem imel okno zadelano in zagrnjeno	A
Do prsi v zemljo zakopan, do vratu!	Nikamor	več!“ Nato sem bežal, prav po pravici bežal	A
govorila, da sem slišal samo njeno misel. ”	Nikamor	ne pojdeva, Minca, nevestica!“ Kar sem takrat	A
besedah, ne v poljubih, niti v mislih ne. ”	Nikamor	ne pojdeva!... Vsa bolest nama je rasla iz koprnenja	A
sem ljudi; ali gledal sem v tla, nisem se ozrl	nikamor,	ne pozdravil nikogar, ker sem se v svoji blodnji	A
kar je bilo spečemu rodoljubu najsvetejše!	Nikamor	na prostranem svetu ne pošilja Bog toliko izkušnjavcev	A
šentflorjanske. Tam je sameval, ni se prikazal	nikamor	in se je ognil človeka, če ga je srečal.Le malo	A
sem ne spadajo; zdi se mi, da ne spadajo sploh	nikamor	...“ Naslonil se je na mizo in zadremal; natakar	A
glasom. ”Jaz te nisem hotel iztrgati nikomur;	nikamor	te nisem hotel privesti -“ Hana se je veselo	A
glej, tukaj je tvoj dom! - In niso se genile	nikamor,	ni jim prišlo na misel, da bi pobegnile.Padale	A
so rekli farani. V cerkvi ni pogledal župnik	nikamor	drugam nego na tabernakelj in v mašne bukve	A
z veliko nestrpnostjo; ali meni se ni mudilo	nikamor	... Davkar je prihajal v pisarno zelo pozno	A
razpečaval časih take misli, ki niso bile za	nikamor	in ki človek ni vedel, ali so pregrešne ali	A
da bi drčala kolesa nazaj v tem blatu! Saj se	nikamor	ne premaknemo!“ Krčmar je pognal.	A
se čuli na cesto. ”Pod drva jih ni zakopal,	nikamor	jih ni spravil,“ je izpregovoril kmet mirno	A
peljal še malo dalje v tiste lepe kraje? Saj se	nikamor	ne mudi, saj je jutri še tudi čas ... in tudi	A
Poznali je niso skoro nikjer, ker ni hodila	nikamor;	po materini smrti še posebno ne. Moj Bog, imel	A
vas. To je bilo neumno; Pavla ni hodila nikdar	nikamor,	- čemu bi si izmislila kaj takega ravno nocoj	A
hodil toliko let, kam si se nam bil izgubil?“ ”	Nikamor	izgubil ...Ko me je bil spodil tisti človek, Bog	A
Nikoli ne bo nič iz njega ... potuhnjen je!“	Nikamor	ni mogoče pobegniti.Nekoč se bo ta silna grmada	A
gledal je z izbuljenimi očmi, toda gledal ni	nikamor.	”Saj je res ... saj je njegovo!“ se je smejala	A
”Kam?“ se je začudil tovariš. ”Ne vem ...	nikamor	... malo izprehajat se!“ je odgovarjal in v zadregi	A
”Zakaj niste?“ ”Saj se Tonetu	nikamor	ne mudi ... s tem ...“ Zgovorila ni do kraja	A
baš tisti možje, ki so bili po pravici veliki?	Nikamor	se niso mogli vtekniti pri nas, to ni zemlja	A
zasmejal svojim neumnim mislim, ki niso spadale	nikamor,	da bi v tistem trenotku ne navalile nanj skrbi	A
načrtov, da so se mu zdeli celo surovi - ”za	nikamor“	.Kje je trgovec ali fabrikant, ki bi kupil te	A
polagoma vzdignil. ”Le ostani, Neuner, saj se ti	nikamor	ne mudi!Jaz grem samo malo na cesto in na cesti	A
trdih tleh in njene oči se niso upale ozreti	nikamor.	- Vedel je, da je razbil s tistim udarcem najlepši	A
Hladnikovega življenja nikdar ne! In drugam ni mogoče	nikamor,	druga pota so vsa zagrajena ... Ne iskre moči	A
zdaj mi prihajajo na pamet reči, ki ne sodijo	nikamor...	« Ali srce je utripalo, ko je stopal počasi	A
olepšuje, ničesar ne prikriva. In ne mudi se mu	nikamor.	Pozna je noč, na trepalnicah je dvoje kamnov	A
Do grla se mi je bilo vzdignilo sovraštvo,	nikamor	naperjeno, hkrati pa naperjeno zoper vse in	A
dolino; počasi je hodil, ker se mu ni mudilo	nikamor,	in je mislil spotoma globoke misli. ”Žalostno	A
Kakršno ime, takšno življenje. Prikazal se ni	nikamor,	ker ga je bilo sram, izginil je naposled prav	A
je pritolkel in pridrsal čokat, plečat mož;	nikamor	se ni ozrl izpod košatih obrvi, njegov zagoreli	A
sobo do klobuka in palice, kakor da bi se mu	nikamor	ne mudilo, čeprav je bilo že blizu polnoči.	A
valove, divje viharje miril; dekana ni bilo	nikamor	na izpregled; zaklenil se je bil v svojo izbo	A
svoji utrujenosti nevzdržni? Tod ne drži pot	nikamor,	ne ceste, ne steze ni!Kam?	A
so bile trgovine in krčme druga tik druge. ”	Nikamor	se nama ne mudi,“ je rekel Pavle. ”Pojdiva,	A
svojo leho je videl in svoj laz za hribom in	nikamor	ni mogel; priraščene so bile noge, niso se ganile	A
”Sram me je tega svetlega dne!“ ”	Nikamor	se ti ne mudi.Popoldne pojdeva pogledat, kaj	A
pokopan, kadar umrje. Še prejšnja leta, ko se mi	nikamor	ni mudilo, sem bil te misli, da bi ne maral	A
odejo in vzglavje. Hôdi tiho in se ne zadevaj	nikamor,	da ne vzbudiš gospoda, ki spi v oni izbi!“	A
polito kožo. Šel sem počasi dalje, ker se mi	nikamor	ni mudilo in sem jedel zlagoma, brez posebne	A
mencal z nogami, kakor da bi zelje tlačil -	nikamor	ne pridem ...“Postal je nenadoma, kakor z vročim	A
Peter je hodil z urnimi koraki in se ni ozrl	nikamor,	toda mahoma je postal ter se naslonil ob plot	A
Kam?“ sta vzkliknila hkrati in sta planila. ”	Nikamor	ne!“ se je prijazno nasmehnil Šimen.”Če bi me	A
bilo ošabnih besed. Tudi občinskim možem se	nikamor	ni mudilo; postajali so in premišljevali, pobegniti	A
in premišljevali, pobegniti pa ni bilo mogoče	nikamor,	zakaj polje je bilo na tej in polje na oni strani	A
stisnil, se bom že stisnil!“ Župan ni pogledal	nikamor,	ali podil je, da se je koleselj majal in se	A
Herbartu noč. Tako lahno mu je, tako mirno,	nikamor	ga ne žene, nikamor od ljubih in dragih.Tako	A
lahno mu je, tako mirno, nikamor ga ne žene,	nikamor	od ljubih in dragih.Tako neizrečeno si želi	A
k svojim ubogim ... « »Ne, Herbart, ti ne smeš	nikamor!	« se obesi žena nanj.»Nesrečo slutim, Herbart	A
»Nesrečo slutim, Herbart ... Ti ne smeš	nikamor!	« »Nesrečo?« se zdrzne Herbart.	A
Pojdite, kamor hočete. Jaz ne grem	nikamor.	Saj se še pred Bogom v cerkvi ne znam držati	A
Rekla je, da se pojde preoblačit.	Nikamor	ne pojde, je rekel, na Grahovo jo bo vzel s	A
bil še nared, Storžič pa naj še malo počaka,	nikamor	mi ne bo ušel.« In tako sem spet ostal	A
ponemčiti...« »Veš, kaj, dragi moj župan Janša,	nikamor	ne bova hodila, še najmanj pa se slikat za Nemce	A
skriti v hribe. Saj se pred njim ne da skriti,	nikamor,	še najmanj pa v hribe!Resnica je bila samo ta	A
sebičen ali vzvišen ni naš Aljaž! Zato ga ne damo	nikamor	drugam!« »Saj tudi ne more z Dovjega	A
je dostikrat kakor mačka na strehi, ki nima	nikamor	iti.Zadnje čase se je ugnezdil pri Dagarinki	A
zavrnil: »Kaj boš ti, rajtoficir, ki te žena	nikamor	ni puščala!« »Sekretersuplent!« se je zatogotil	A
odrinil. Prešeren je ostal sam in nekaj časa se	nikamor	ni upal ozreti.Preveval ga je strah, da bi ga	A
Naš potnik počasi koraka. Saj se mu ne mudi	nikamor.	Sonce pluje še visoko na nebu in jesen še ni	A
Kako krasno, da ste prišli.	Nikamor	mi ni pogledati! Povsod te puste megle!	A
hišo sramota, da sem moral gledati v zemljo in	nikamor	drugam.Ravnal sem se po besedah: »Če je komu	A
prikazala na bojišču. »Ne veste, mati ‒ kar	nikamor	si pogledati nisem upala, tako me je bilo sram	A
« »Pot se je prebesila v dolino, da človek	nikamor	ne vidi iz strašne hoste.Skoči malo naprej,	A
Gorazdu, pa Živka je zaihtela: »Oče, stojte,	nikamor	ne hodite!Nočem ‒.«	A
pokimal. Pater Herand je mrmral psalme in se ni	nikamor	oziral. V vrsti tovornih konj, ki so škripali	A
hotel? Čisto tuj je bil med tujimi, brez njih se	nikamor	ni mogel obrniti.In nekoliko ga je res plašila	A
opravljati vse tlake in ki ga gosposka ni smela	nikamor	seliti. »Oče mu bodo že znali povedati, kar	A
njimi!« Pater Herand je šepetal psalme in se ni	nikamor	oziral.Nejevolja na Višenjske je opata že minila	A
s spremstvom vračal domov. Dolgo je molčal,	nikamor	se ne oziral, kar v konjsko grivo pred seboj	A
le višje bitje. Majhen, strt in potrt, ko že	nikamor	več ne more, se prah poniža v prah in Boga zakliče	A
vrnil, »saj je ves skisan in plesniv in ni za	nikamor	več.In tisto mevžavost si mu ti vtepla s svojo	A
Zofijo, dolžnost ga je pa vezala, da ni mogel	nikamor.	Ogrska država že skoraj dve sto let ni več rinila	A
dveh skoraj nikoli ni bilo za dolgo doma. In	nikamor	ni hodil, še na lov ne prav dosti.Pa tudi njegove	A
»Stoj!« mu je oče velel. »	Nikamor	se mi ne gani!Hartviku sem vračila dolžan sam	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani