Trpeči sin solzne doline bolj in bolj spoznava, kako ubog je in sam v svoji bolečini in da bi mu jo lahko polajšalo in tudi vzelo le višje bitje. Majhen, strt in potrt, ko že nikamor več ne more, se prah poniža v prah in Boga zakliče na pomoč ... Tudi Hotimir se je tisti večer, ko je v senci brez sna ležal na dišečem senu in preudarjal, kako bi lepo po vrsti s poti spravil grajske, kar nenadoma spomnil odrezavega, mrkega meniha, ki mu je dejal: »In ne greši, tudi v mislih ne!«