nikamor (301-400)

kakor na zid priklenjene. In čas se ni ganil	nikamor.	Lenartu se je zdelo, da sedi že od jutra v tuji	A
naravnost. Lenartu se je zdelo, da gledajo nanj in	nikamor	drugam; šel je dalje, ozrl se je; še zmerom	A
v kot, bled je bil v lica in se ni več ozrl	nikamor.	Lenart je ležal na tleh in se ni ganil; gledal	A
kolenih boš držal svoj lonček in pogledal ne boš	nikamor	drugam, nego v svojo sramoto.Olupkov in ogrizkov	A
strani, zato da bi ne videla v mesto; ne videla	nikamor	drugam, kakor v tisto zeleno dolino, na tiste	A
življenje kakor železen voz; črni voznik se ne ozre	nikamor;	skozi šum, preko gneče bobne silna kolesa; vsekrižem	A
»Kam, Tone?« . / . / stran 153 . / »	Nikamor,	mati; spati ne morem!« Legel je spet	A
Oprezno je privzdignil škrice in je sedel. ”	Nikamor	ne, gospod, nikamor!Moja nevesta ...“	A
privzdignil škrice in je sedel. ”Nikamor ne, gospod,	nikamor!	Moja nevesta ...“	A
se je smehljal in je stopil počasi z zapečka;	nikamor	se mu ni mudilo. »Ali bo kaj?«	A
»Gnali?« se je začudil Jernej. »	Nikamor	me ne bodo gnali!Jaz imam svoj dom in svojo	A
klopi, ki je bila v zadnjem kotu, in se ni ozrl	nikamor.	Njegove misli so bile bolne, da niso mogle	A
čudili in so gledali za njim. Jernej pa se	nikamor	ni ozrl, nikogar ni pozdravil in nikogar ogovoril	A
se mu; on pa se je le stresal ter se ni ozrl	nikamor.	»Ali te ni sram, Hanzek?« mu je zaklicala	A
gospodov. Vsi so bili zeló resni, ozrli se niso	nikamor.	Videl sem ga natanko.	A
samega srda in od same bridkosti nisem maral	nikamor	pogledati.-	A
sežejo na jezik, mahnejo v srce!“ ”Ne hodi	nikamor,	takšen kakor si!“ je branil brat. ”Kakšen	A
na tihem kljuvalo in prigovarjalo: ”Ne hodi	nikamor,	takšen kakor si!“In vendar sem šel.	A
drva in ker sva bila obadva otroka, se nama	nikamor	ni mudilo.Pogovarjala sva se o božiču, o veliki	A
zlovoljna. Jure je stal na cesti, ni se ganil in	nikamor	ni pogledal.Mnogo jih je bilo pred hišo, vsi	A
Vstal je počasi in leno, kakor da bi se mu	nikamor	ne mudilo, srce pa se mu je treslo od radosti	A
šel počasi, s sklonjeno glavó in se ni ozrl	nikamor.	Čutil je časih na obrazu zlovoljen pogled, slišal	A
sveti bela zvezda; vsako noč sveti, ne gane se	nikamor,	ne pogleda nikamor drugam.Tam je pač Jure in	A
vsako noč sveti, ne gane se nikamor, ne pogleda	nikamor	drugam.Tam je pač Jure in gleda smehljaje na	A
čednost, ki upira iskrene oči proti meni in drugam	nikamor.	So na svetu hudobni, lahkomiselni in malopridni	A
naprej, kakršen je bil vihar, nisem se ozrl	nikamor	in nikoli nisem klonil hrbta.Zdaj sem ugledal	A
ne zanjo; pa se vozita obadva in ne skrbita	nikamor;	zase skrbim in zanjo, za obadva bi delal; pa	A
Zdaj sem že pijan; zdaj ne morem ne k nji in	nikamor	ne morem. Vse je izpolnjeno zdaj, vse končano	A
Eden je stopal, stopal, stopal, ali stopil ni	nikamor,	zakaj njegova noga se ni dotaknila zemlje.Pa	A
Zdaj pa sem jo zagnala tja za pregrajo; ne more	nikamor!	...“	A
je hitel po klancu proti gozdu. Ozrl se ni	nikamor,	mislil ni ničesar; telo pa mu je od trenotka	A
hodimo z zatisnjenimi očmi, ne vodi naša pot	nikamor	drugam nego do velike zmage.“ ”Kaj je torej	A
Ali pojdeš med babe?“ ”	Nikamor	ne pojdem.“ ”Pojdi z nama!“ se je zasmejal	A
globoka žalost je bila v njenem srcu. Ozrla se ni	nikamor;	ulica je bila dolga, zmerom enako pusta in prašna	A
ker je spoznala Mařenka, da ni poti nikjer in	nikamor,	je sedla ob ulico, na kameniti tlak, sključila	A
polizgovorjeni, brezpomembni besedi, v pogledu	nikamor	uprtem, v kretnji brez cilja; manj ko hip, in	A
sedi sključen, roke na kolenih, in se ne ozre	nikamor.	Tudi govoriti mu ni treba, ker ga ne ogovarja	A
namenjen, Štefan?“ je vprašala sestra. ”Zdaj	nikamor,	ampak precej po kosilu pojdem.“ ”Prav!“ je	A
so razodevali njegovi koraki, zmerom hiteči,	nikamor	namerjeni. Čudno je, kako brez težave, brez	A
in skoro dolgočasno; presladko kakor sirup.	Nikamor	ni vedel s svojo mladostjo, - želje so se izpolnile	A
klečeplastvo. Kdor to naravo zatajuje, ne pride	nikamor	in je drugim v spotiko.Dà, boj proti naravi	A
tvoj strah, tvoje upanje, kam tvoja volja?	Nikamor!	Brez misli je tvoj smehljaj, veter v zraku, senca	A
med nama, in ti hodiš počasi, ne mudi se ti	nikamor,	moji koraki so pa tako majhni; saj ti sežem	A
hočeš, Hanca, ostanem tukaj, ne ganem se več	nikamor;	pa zbogom svet in ti sama mi boš vsa prihodnost	A
glavo, ko je šel z njo po ulici in se ni ozrl	nikamor.	Jaz pa vem, da jo je ljubil od srca ...“	A
pod vratom; povešal bi glavo in bi se ne ozrl	nikamor,	če bi šel z mano po ulici.Tako je zavrgel to	A
usnja, od čudnega strahu se ni upala ozreti	nikamor,	ne premekniti se.Ubežala bi neusmiljenim besedam	A
minulega. Nemirno, neodločno so gledale oči,	nikamor	se niso ozrle naravnost, kakor prikrita bojazen	A
obraz dolgočasen in brezbrižen; ni se mu mudilo	nikamor	in tudi truden ni bil.In ob vsem mu je kljuvala	A
Reci mi, kar hočeš, ampak takega te ne spremim	nikamor,	sram bi me bilo!Jaz imam še nekaj, za silo bo	A
Napol miže je gledala predse in se ni ozrla	nikamor.	Igrala je flavto.	A
zgovorna krčmarica nas je bogato pogostila.	Nikamor	se nam ni mudilo, do noči se je razlegala pesem	A
pred farovžem - in rad bi sedel, pa ni mogel	nikamor;	če bi šel stran, bi prišel morda ob istem času	A
bile kakor od kalnega stekla in niso gledale	nikamor.	Oblečen je bil poletensko, čeprav je bilo še	A
stopila sključena starka; majala je z glavo,	nikamor	se ni ozrla, molek je rožljal v njenih rokah	A
tega, kako skrbi ona zame. ‚Jože ... ne hodi	nikamor,	Jože, ti si bolan in obležiš sredi ceste.Bodi	A
kljujejo v srcu noč in dan in se jim ne dá uteči	nikamor.	-	A
za uzdo, izpregovoril ni besede, ozrl se ni	nikamor	in vse, človek, konj in voz, je izginilo za	A
razgaljeni greh z nagnusno spolzkimi rokami in da mu	nikamor	ne more pobegniti. Koderkoli je hodila, je čula	A
tistim trdim, mirnim pogledom, ki ni gledal	nikamor.	Na steni je visela podoba, ki je kazala dvoje	A
Zborovanje imajo ali kaj; drugače ga nisem pustila	nikamor,	že dolgo ne, zato ker je bil tako čudno smešen	A
nazaj, oblačila se je v črno ter se ni prikazala	nikamor.	V njenem nehanju ni bilo nič hinavščine, njeno	A
brezkončne, mrzle pustinje in se ne misli geniti več	nikamor.	Vse, kar je Milan spotoma videl, slišal in občutil	A
v dno vseh globočin; ni se jim mogoče skriti	nikamor.	Ustna se ne ganejo, molčé; toda zapisane so	A
prsti so moje korenine; ni jih mogoče presaditi	nikamor!	“Kakor občuti bilka na loki, da je bila tam porojena	A
”O potovanju ne! Jaz ne pojdem	nikamor!	“ ”Pojdeš!	A
stopiti ne upa. Jaz pa bi hitel in bi se ne ozrl	nikamor	in ne bilo bi mi mar preprog. Poiskal bi ga	A
. / . / stran 170 . / In tudi ne mudi se	nikamor;	saj si še tako mlad; saj ti brki komaj poganjajo	A
smem imeti drugega ničesar več in da ne smejo	nikamor	drugam več moje misli.Če imam kraljico, kaj	A
privoščil!“ Kačur je poslušal, ni pogledal	nikamor	in je pospešil korake. ”Kaj sem jim storil	A
Čemu pa ste prišli? Saj vas ne gonim	nikamor!	Še malo ostanite!“	A
Kačur se je bil okrenil, da bi šel. ”	Nikamor!	Pil boš z mano!	A
goli, blatni hribi so dremali nad kotlom -	nikamor	niso mogle oči in tudi srce ni moglo nikamor	A
nikamor niso mogle oči in tudi srce ni moglo	nikamor.	Koncu vasí, že pod hribom, je stala dolga, nizka	A
pa, stari?“ ga je ustavil veseli učitelj. ”	Nikamor!	“ je pogledal Kačur, kakor bi se bil zdramil	A
izpod odeje in jih je iztegnil proti očetu. ”	Nikamor	ne pojdem, Lojze; zmerom bom blizu tebe in te	A
pedjo, korak za korakom. Na zemljo sem gledal,	nikamor	drugam.Suval sem jih v jarek, če so padali pred	A
čela - brez povoda in brez pomena, prazne in	nikamor	namenjene?Ali je za vsem tem besedovanjem grda	A
”Ne morem, ne morem!“ bi hitel: ”Ne morem	nikamor	z doma!Domače ognjišče, sveti hram ...	A
ali tako vse izgubljeno! To življenje ne pojde	nikamor	več ... preobložena je samokolnica, obtičala bi	A
nanjo Monno Liso in še njenega pajka povrhu ...	Nikamor	ne pojde dalje, niti kolesa bi ne zaškripala	A
skozi pusto, tiho vas. Šel sem počasi, ker se mi	nikamor	ni mudilo, in sem se ozrl mimogrede v odprto	A
pred objokanimi očmi. ”Ne v Ljubljano, prav	nikamor	ne!Vam zvezde, to visoko nebo, meni ta rosna	A
daleč je, predaleč za te uboge nogé, ki ne smejo	nikamor!	“ Bližje so mi bile mahoma tiste gladke, sladke	A
so vrata zaklenjena, da ne morem in ne smem	nikamor!	Pa vendar vse vpije in ruje v meni, da moram	A
govorili niso nikjer o meni, vabili me niso	nikamor.	Ali kljub temu tudi ne morem reči, da bi me bili	A
Šla sva zmerom hitreje, dasi se nama ni mudilo	nikamor.	Tako kratka ni bila tista pot nikoli; hiše so	A
bila zelo mirna in zelo resna. Ozrla se nista	nikamor;	stopala sta z velikimi, trdimi koraki, tako	A
tako voziva, praša gospod: ‚Kam bi zdaj?‘ -- ‚	Nikamor,	gospod!‘-- Zasmejal se je in me prijel za roko	A
slišal sem drug glas: ”Ne hodi dalje, ne hodi	nikamor,	vse je brez koristi!“ --”Odkod veste?“ sem vprašal	A
Postal je starec, zasenčil je oči in ni gledal	nikamor.	”Lepa spomlad bo letos, lepo poletje ...	A
se je Francka zjutraj prebudila in ni vedela	nikamor.	Sedela je na postelji, ko se je komaj še danilo	A
je mislila, da sedi zvečer za mizo in ne more	nikamor;	beračila bi po cesti, da bi mu prinesla denarja	A
je lačen, a ona le stoji, kakor da bi se ji	nikamor	ne mudilo, in premišljuje. Dalje, Francka	A
na cesto tudi razcapani popotnik. Ozrl se ni	nikamor,	z drsajočimi, trudnimi koraki je stopal dalje	A
Prišel sem vas pogledat in zdaj sem vas videl.“ ”	Nikamor	ne pojdeš, Tone, otrok moj!“ je govorila mati	A
Mati jo je prijela za roko. ”	Nikamor	ne pojdi, Francka, ostani pri meni ... strašno	A
ne zaklenili tudi duri; potem bi nikakor in	nikamor	ne bilo več mogoče pobegniti. Mici je skuhala	A
krčmarjem, zato ker je star in se mu ne mudi	nikamor.	Tudi konju se ne mudi; globoko je povesil glavo	A
že mi je rekla, da naj pojdem v mesto! -- ”	Nikamor	ne pojdem, Marica, glej, ne morem. Zmerom moram	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani