nova beseda iz Slovenije
jih je razorožila, tako da se ji nihče ni upal | naravnost | reči ne bodi no tako slepa, Miloš ni dober človek | A |
sunkoma vstati. Od onih treh se nobeden ni upal | naravnost | ozreti k njej, niti eden je ni ne hotel ne zmogel | A |
»Pogovoriti se morava,« je rekla mirno in | naravnost. | »O čem?« je vprašala Veronika, toda | A |
bila na tvojem mestu. Poiskala bi Miloša in ga | naravnost | vprašala, kaj pravzaprav čuti do tebe in kako | A |
rekla Martina. In sta odšli na pot, ki je vodila | naravnost | k Veroniki sojenemu nemilemu cilju. | A |
resno sva se že govorila. Zdaj pa še odkrito in | naravnost | ...Kako si potem mislil, da bo to z nama? | A |
hudo, če ne greš k zdravniku.« Molk in oči | naravnost | predse. »Saj sem jaz pri tebi. | A |
rdečico na obraz. Nobeden Veronike ni hotel prvi | naravnost | pogledati, da bi se v hipu sam prepričal o njenem | A |
Bogo. »Naročeno mi je bilo, naj vaju pripeljem | naravnost | v salon, da se mi ne izgubita že zdaj!« »Joj | A |
švistečim ribam podobnih vozil mimo nje zdrvi | naravnost. | To traja in traja. | A |
rukzaka se je prikazal bel mercedes in še šinil | naravnost. | V fiatu kričijo in krilijo. | A |
roka mu visi dol in nos mu ne bo nikoli več | naravnost | stal!« »In niti zavarovanega ni imel | A |
vem, ali ne bi bilo pametneje, da se odpeljemo | naravnost | domov.« Tine je potegnil na rob ceste | A |
bomo iz mesta odpeljali takoj po kosilu. In | naravnost | domov. »Si ti že kdaj koga čakal, Martin | A |
kavča, da se je lahko zravnal. Pogledal ji je | naravnost | v oči in suho povedal: »Resnik je v | A |
papir besno zmečkal v pesti in kepico zabrisal | naravnost | v vedro z umazano vodo, saj je od nekdaj dobro | A |
nizko, prostorno pivnico. Resnik jo je ubral | naravnost | k točilni mizi, Tine pa za njim. Za | A |
se je naslonila na točilno mizo, jo je tako | naravnost | obsijalo, da se je izgubila v lastnih slepečih | A |
na hitro popravila in spela lase. Potem je | naravnost | iz spalnice, ne kakor po navadi skozi kuhinjo | A |
do vrha. Rudi je odrinil tudi njo in odšel | naravnost | v kuhinjo, s poskusnim, tveganim ravnotežjem | A |
zapil in zakvartal najlepše posestvo v dolini. | Naravnost | iz krčme prihajate, po pijači smrdite, živino | A |
se mu je z jasnega neba ščip porogljivo režal | naravnost | v obraz. »Hvala Bogu, saj se mi je samo | A |
sta govorila z raznoterih obrazov. Tedaj je | naravnost | pred seboj uzrl velike, temne oči Gradnikovega | A |
po debelem curku Ulrikove noge in se zapode | naravnost | proti Lovreku, ki se komaj umakne.S čudežno | A |
sta vnovič obšla hrib: zdaj sta se pomikala | naravnost | nad sotesko.V skoraj navpičnem strmcu se je | A |
Doslej svojih sorodnikov ni maral, zdaj jih je | naravnost | zasovražil.Oni so to čutili in so mu neprijazna | A |
Hojanovini, kljub težkemu delu in okrnjeni svobodi, | naravnost | prijetna. Notranji nemir, ki je navidezno popolnoma | A |
Lovrek sredi sobe in kakor v megli zagledal | naravnost | pred seboj znani rumenkasti obraz neizprosnega | A |
Lovreku je bilo vroče, zato se je nameril | naravnost | v senco srednje, največje votline, toda nenadoma | A |
barvastih lučk, ki so se v mogočnem loku usmerile | naravnost | proti Gradišču in nad njim tiho in vdano ugašale | A |
odposlali ostro zavrnitev nedopustnih zahtev | naravnost | v prestolnico. Na Gradišču se niso kdove | A |
krstil vino, še ni pritresel snega s seboj. | Naravnost | pomladansko sonce je skušalo preslepiti lahkoverne | A |
medlo brleče električne žarnice, in se nameril | naravnost | proti domu.Nenadoma ves presenečen obstane. | A |
Lovrekovi uspehi so Miklausina iznenadili in | naravnost | potrli.S svojimi dobrimi zvezami si je prizadeval | A |
od sebe, bolj so silila vanj, tako da se je | naravnost | oddahnil, ko se je približal trgu.Ker se mu | A |
... A glejte, nekako me moti vaše čislanje in | naravnost | spoštovanje ljudi, ki sploh niso študirali, | A |
razočaranji. In čeprav bo moral oče stopiti | naravnost | v sovražnikov brlog ...Saj res, to bi bilo najboljše | A |
vleče enako čustvo proti Zalesju? In če ne, | naravnost | v Razbor gre, pred njeno hišo!Če ji je res kaj | A |
»To so ti gospodje, naši orožniki! | Naravnost | smešni v svoji namišljeni veličini ...Šopirijo | A |
samozavestno se premikajočim mogotcem, ki korači | naravnost | proti Lovreku. Ustavi se tik pred njim in ga | A |
Po njihovem umiku se nemški učitelj nameri | naravnost | k Lovreku. »Gospod Gradnik, ne vem, | A |
nižje ter v drznolepih zavojih svedrata navzdol, | naravnost | proti njim.Zdaj zapeketa strojnica in udari | A |
sta se spogledala. »Mati, kajpak mati!« je | naravnost | povedal Stanko. »Tvoja pisma je prestregla | A |
Dalje, dalje ...! Nenadoma | naravnost | pred njim zagori slepeč blisk.V hrbtu začuti | A |
pa se je pozneje umaknil, zavivši ob Ložnici | naravnost | proti Gradišču.S poljan ga je z milo dobrodošlico | A |
zdaj, ko vsak trezen človek drži posest... In po | naravnost | nespametnih plačilnih pogojih...?Nu, za vsem tem | A |
starejši ljudje polagoma razšli, mnogi, osobito | naravnost | iz vojašnice pribegli mlajši fantje pa so še | A |
»Kako neki? S postaje sem zavil ob vodi | naravnost | na Gradišče.Neka ženska mi je dejala, da so | A |
razložiti, da so ga kmalu nato pridobili za drzno, | naravnost | tvegano podjetje: vdinjal se je neki znanstveni | A |
fantek in deklica v starosti treh let, in stekla | naravnost | k staremu, začudeno zročemu Gradniku, ki ga | A |
je povzdignil glas. ”Aleš, zdaj te pa kar | naravnost | vprašam: ali poznaš Frčajevo Hano?“ ”Da bi | A |
izpod monštrance, se je zdelo Alešu, da gleda | naravnost | nanj; nepremično, mirno, nič očitajoč, samo | A |
se obračale nedolžne oči Frčajeve Hane zmerom | naravnost | v kaplana in v njegov jetični obraz, kakor da | A |
je rekel in je stopil v vežo. III Aleš je | naravnost | odprl duri in stal na pragu globoko upognjen | A |
pogovarjala o prijetnih in koristnih rečeh. | Naravnost | pred seboj na steni je gledal podobo svete Neže | A |
iz otroškega obraza. . / . / stran 249 . / | Naravnost | v lica ji je gledal, nato je izpregovoril tiho | A |
Aleš dobro očedil, je sedel v voz in je pognal | naravnost | proti Ljubljani.Čemu pa se je napotil v Ljubljano | A |
spomina, da se mu je zdelo, kakor da je bil prišel | naravnost | od pogreba.Tudi zarja večerna je bila nenadoma | A |
poštenost ... Glej, že je vstal, nameril se je | naravnost | proti meni!“ Spreletel ga je mraz; zdaj bi | A |
črna, in griva je vihrala za pol metra visoko | naravnost | kvišku.Aleš je podil in tepel je z bičem, da | A |
vremenu ... Kakšna kaplja ti leze od čela dol | naravnost | proti nosu; obriši se vendar, nerodnež ti!“ | A |
vidim ga, kako prihaja popolnoma miren po cesti, | naravnost | proti domu.A kako je bil oblečen ... | A |
nagnil glavo naprej in pazno pogledal Petru | naravnost | v obraz. ”Stankin ženin? | A |
Šlibar, zdite se mi danes tako prepadeni; da, | naravnost | bledi ste.Kaj se vam je zgodilo posebnega? | A |
... In tega ne razumeš? Moj Bog, Peter, ti si | naravnost | - zabit!“ Nekaj časa je molčal, naposled | A |
Molčala sva. Nazadnje me je pogledal | naravnost | s svojimi sinjimi, otroškimi očmi in se je zaupljivo | A |
je čutil to strahoto, kakor da je bila beseda | naravnost | njemu in krohotoma zalučena v obraz: ”Ti, Vymlatil | A |
upam, da kmalu ozdravim ... Ali ne pišite mu takó | naravnost, | če ne, bo mislil, da se mu morda kar vsiljujem | A |
govoril; udarilo mu je bilo pač v obraz, s silo | naravnost | v obraz, da so se preklale ustnice ... Tihi | A |
Z globoko udrtimi, temnimi očmi je gledal | naravnost | name, smehljaje in dobrodušno. ”No ... vidiš | A |
povprašal; njegovo prestrašeno srce je poznalo pot; | naravnost | preko polja, preko močvirja, čez hrib. Noge | A |
glasovi. Hlapcu ni bilo do počitka, napotil se je | naravnost | proti župnišču. Potrkal je s pestjo na zaklenjena | A |
nego moje srce. Nikogar ne bo, ki bi stopil | naravnost | k meni, in bi mi segel v roke: O, Franc, po | A |
zavihal visoko, da mu ni pihal ledeni veter | naravnost | v lica in je stopal v klanec s krepkimi koraki | A |
izginili, ostal je samo še en sam, ki je držal | naravnost | v hribe. Hlapec se je domislil, kako je čakala | A |
in slab, kakor je bil, je krenil na bližnjico | naravnost | preko lazov. Mudilo se mu je.“ | A |
desno, zdaj na levo, čisto mimo ograde in nato | naravnost | preko laza; časih so zavili nenadoma v stran | A |
vzdramila in je vzdignila glavo. Luč je sijala | naravnost | na popotnikov obraz. ”Sveta mati božja!“ | A |
stran 252 . / Plamen je gorel visoko, sijal je | naravnost | na obadva obraza, ki sta ležala na vzglavju | A |
dandanes vseeno. Poznam jih mnogo, ki izgledajo | naravnost | bédasto in ki so se kljub temu dokopali do nekake | A |
znanstvu, -- to bodi vaša parola. Kar ni vzklilo | naravnost | iz narodove duše, to ni naše, do tega nimamo | A |
misli ... svoje sanje ... svoje življenje. Jaz sem | naravnost | nesrečen, da sem se takó brezobzirno izneveril | A |
teknili?“ Videl sem, da je brizgnila beseda | naravnost | na srce. In ko je šel, sem stopil k Štefki | A |
brez besede ter se s povešenim repkom napotil | naravnost | v kuhinjo, k ciganski siroti. Še tá, ki sem | A |
največje zasluženje pred Bogom. Jaz sem ga iskal, | naravnost | pohlepno iskal tega trpljenja.Že v zgodnji mladosti | A |
govoril je hlastno in sunkoma, nikomur ni pogledal | naravnost | v obraz. Zdravnik je vrtil kozarec v roki | A |
premišljevali, nič dvomili ... od juga proti severu, | naravnost | proti cilju!Grive orjaških konj vihrajo od neba | A |
se je utrgala na vrhu in se vali z bobnenjem | naravnost | proti nji.Hoče bežati, a noge so ji kakor prikovane | A |
onemogla na stol in zaplaka. Trgovec se napoti | naravnost | v Vejánovo delavnico, v hišo na Klancu. Veján | A |
gledali v tla. . / . / stran 248 . / Nisem šel | naravnost | proti šoli, prezgodaj je še bilo.Hodil sem po | A |
belimi prsti, ko so mu sveče prežarko zasvetile | naravnost | v obraz.Ni mrtev: priča je pred Bogom, stal | A |
žalostno, da so padali veliki, mrzli kosmi | naravnost | na golo kožo in v puste misli.Nikogar ni bilo | A |
tenka bodalca ga zbadajo v trepalnice, v ustna, | naravnost | v oči.Ali on se za take neumnosti ne meni, zakaj | A |
in zakašljala, nato se je ozrla skozi okno, | naravnost | proti meni. Nikoli še nisem videl takega | A |
nagnil k njenemu obrazu. Ona me je gledala | naravnost | v oči mirno in nepremično, da me je pretreslo | A |
prednjima nogama na kolena ter mi je pogledal | naravnost | v obraz.Črne, globoke oči so se žarko svetile | A |
Najprej, kar se tiče morale. Da povem | naravnost, | se že od zgodnje mladosti nisem veliko ukvarjal | A |
Kako lep nauk! Da se | naravnost | izrazim, kako koristen nauk!“... In še tisti nauk | A |
žalostna in tako strašna, da je ne morem izreči | naravnost. | Bodi že, kakor je, namenil sem se, da izročim | A |
molčal je in še upal se ni, da bi mi pogledal | naravnost | v obraz. ”Zakaj pa nič ne govoriš? | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |