Ko je odprl okna, je zasijala v izbo tiha, dremotna večerna luč. Iz srca Aleševega je izginila vsa radost, tako hitro je izginila in brez spomina, da se mu je zdelo, kakor da je bil prišel naravnost od pogreba. Tudi zarja večerna je bila nenadoma tako hladna in bledotna, kakor sije pogrebcem.