Resnik je vsebino belega kvadratka stresel na žličko, s kavo je preplavil zdravilni beli strup in si ga sunkoma stresel na jezik. Potem ko je papir besno zmečkal v pesti in kepico zabrisal naravnost v vedro z umazano vodo, saj je od nekdaj dobro meril, je skremženega obraza z vso ostalo kavo v skodelici ogabno grenkobo poplaknil z jezika, odložil žličko in vstal.
»Hvala ti, Lina,« je tvegal ponižno in s trohico skesanega trepeta v glasu.