nova beseda iz Slovenije
skale, zaplele se in zagozdile z živim omrežjem | naravnost | v sredino; kjer je sanjalo poprej ponižno cvetje | A |
Šviligoj in sram ga je bilo. Trdo je stopil in | naravnost | je gledal s srepim očesom; toda kakor je gledal | A |
gledal s srepim očesom; toda kakor je gledal | naravnost, | se je polagoma začela premikati vsa svetla cesta | A |
niso izgrešili. Že dacar, ta krivonosec, je bil | naravnost | od satana poslan, pa ni nič opravil, ker je | A |
lestev je pristavil, glej, po lestvi pleza, | naravnost | proti njenemu okencu pleza ... že se je prijel | A |
gospod adjunkt, čas bi že bilo, da bi povedali | naravnost, | kaj vas je privedlo k meni ob tako nenavadni | A |
”Dobro jutro, učitelj Šviligoj! | Naravnost | k vam sem se bil napotil ... v najprijaznejšo | A |
in ob potoku in mimo zaklete graščine, a ne | naravnost | po cesarski cesti?Čemu ste 39 ,ht:/w.de. | A |
narcise. Pohodil je narcise in nageljne, šel je | naravnost | preko vrta, stopil je pod okno.Tam je legel | A |
se je nagledal, je stopil v krčmo in je šel | naravnost | in je objel grešnico okoli rjavega vratu.Sam | A |
pogledal najprej pred noge!“ Šel je in stopil je | naravnost | v krčmo.Z veselim smehom je pozdravil krčmarja | A |
Odgrnil je malo okence in odprl se mu je razgled | naravnost | na pokopališče. Tam je že sijal mesec, velik | A |
le skozi okno je sijal pramen bele mesečine, | naravnost | na mrtveca, ki je ležal na visokem odru.Župnik | A |
kuharica tiše, skoro šepetaje. ”Zakaj je prišel | naravnost | v farovž in je umrl tam, tebi nič, meni nič | A |
in cerkovnik je šel pred njim s kropilnikom. | Naravnost | proti mrtvašnici je stopal župnik in se ni ozrl | A |
stran 129 . / ... Pojdite po gospoda, jaz grem | naravnost | v cerkev; morda srečam koga, da bo kumoval | A |
potem nikoli več ... Tako se je napotila babica | naravnost | prod domu, v naročju otroka, obsojenega ob rojstvu | A |
je zasvetil v mesečini, črne oči so se ozrle | naravnost | proti farovžu. Župnik je iztegnil obedve | A |
je razsrdil župnik. ”Na moj vrt je poskočil, | naravnost | v rože! - Ali se spraviš od tam? | A |
odmerjene moje minute, zatorej se pomeniva kar | naravnost | o stvari ...“ Vzravnal se je nekoliko, naslonil | A |
in skrivnostna, da je nihče ni izpregovoril | naravnost | in da se je človek pokrižal, če je le pomislil | A |
vrag vedi kaj! ‚Kaj mislita?‘ - naju vpraša kar | naravnost | - ‚kaj mislita, ali je mogoče, da bi razmakniltako | A |
skočil z voza, vrgel vajeti hlapcu ter se napotil | naravnost | v krčmo. »Komaj sem se povrnil, ves | A |
kučmo na glavi. Stal je tam in je gledal Marku | naravnost | v obraz z jeznimi očmi in ni izpregovoril besede | A |
noge so ga zanesle, kakor so bile pač navajene, | naravnost | v krčmo. Nič ni pozdravil; sedel je | A |
Zasvetilo se je vdrugič in tedaj mu je videl Marko | naravnost | v obraz.Ne star ni bil in ne mlad; po koščenem | A |
iz blatne lobanje so gledala okna, strmela so | naravnost | na popotnika in so vpraševala:Kam te je zanesla | A |
izlil ves svoj žolč na Medvedjane, zbadal jih | naravnost | ali od straní, in takó je zabaval častito družbo | A |
sladkimi, smehljajočimi obrazi. Kar se obrne nekdo | naravnost | k njima: ”Kaj bota res napravila shod ali | A |
nekoliko vzklonil glavo ter pogledal Dionizu | naravnost | v oči z veselim, skoro otroškim smehljajem. | A |
boljši od mene, pridite tu sem ter mi poglejte | naravnost | v oči!Ni ga, ki bi osramočen ne upognil glave | A |
Tukaj se je poslavljal Rekar... Morda ji ni niti | naravnost | pogledal v obraz.Dal ji je roko samo mimogrede | A |
žival... žival...“ . / . / stran 81 . / Šel je | naravnost | na svoje stanovanje, a do pozne noči ni mogel | A |
denarja v roko ter se vrnil v mesto. Šel je | naravnost | v gostilno in pil je mnogo in z nekim veseljem | A |
še zdaj. - Pripeljal sem se bil tisti večer | naravnost | iz Ljubljane.Nekdo je bil tam v svoji neumnosti | A |
oblečen, slok in velik; roke je bil položil trdo | naravnost | predse na mizo, oči, motne, krvavo obrobljene | A |
se je potem spet vrnil ter mu pogledal srepo | naravnost | v obraz, v oči; odpel mu je suknjo, odpel telovnik | A |
poslušaj, Minka, nato pa mi povej svojo sodbo | naravnost, | brez strahu in brez ljubezni!... In berem. | A |
namreč zategadelj, ker je bila tako ... neumna. Ne | naravnost | neumna, kakor so filistejci neumni.V njeni neumnosti | A |
način neumne. Kadar posluša moj poem, upira oči | naravnost | v moj obraz in posluša, kakor bi človek mislil | A |
hinavščina, samo ne tistega ognja, ki plamení | naravnost | iz srca in ki se ne dá zapaliti, kadar bi se | A |
bi bilo vse razodeto, kakor da bi odgovorila | naravnost: | Čemu izprašuješ, ko ne poslušam?Nisem mislila | A |
sem star. Zdaj pa se mi je zasmejala mladost | naravnost | v obraz, dihnilo mi je v dušo sončno zdravje | A |
svoje najsvetejše globočine, mi pokaže, kam drži | naravnost | moja svetla pot.Sladek pokoj se razpenja nad | A |
se je umetnik hudo razsrdil ter se je napotil | naravnost | do posvetne pravice.Posvetna pravica je do konca | A |
hotela je govoriti lepo in gosposko in to je bilo | naravnost | ostudno.Pričel sem govoriti zelo po kmečko in | A |
levico je zamahovala. Postala je in gledala | naravnost | proti oknu.Slonel sem z glavo ob steni, ali | A |
Idi sama!“ Gledala je | naravnost | proti oknu z velikimi, mokrimi očmi.Obrvi so | A |
je naletel name v veži županove gostilne in | naravnost | v obraz me je zadel milosten pogled iz njegovih | A |
lahkimi koraki, toliko da se dotika tal. Gleda | naravnost | prédse, na peščeno pot, sklonjena je pod težo | A |
cigareto. Meni se je zdela ta misel neumna, dà -- | naravnost | pregrešna in protinaravna.Razgrel sem se nenavadno | A |
je prodrlo polagoma tudi v nedebele in celo | naravnost | suhe sloje.Ali ti nedebeli in suhi sloji nimajo | A |
drznili izreči svoje mnenje, in da bi zahtevali | naravnost | kaj drugega in drugačnega; njim je literatura | A |
zadosti. Zgodi se časih, da tak pisatelj ljudi | naravnost | pohujšuje, - ali iz dobrih ali iz slabih namenov | A |
vso silo proti dacarju, zadel pa je notarja | naravnost | v obraz, da se je takoj prikazala pod očesom | A |
govoril kdo drugi nego gorenjska dekleta! Pesem | naravnost | iz srca, pomladanska, rosnozvočna - kdo bi se | A |
odkod, vse kako in kaj!“ Pogledala mi je čisto | naravnost | v oči in se je smejala. ”Zakaj vprašujete | A |
sem verjel vsem svojim besedam! Gledala mi je | naravnost | v obraz, dolgo in tiho; temno so gorela njena | A |
je mirno in je gledala z velikimi črnimi očmi | naravnost | name. ”Kaj ne bi stopili bliže?“ | A |
in dolgočasil po strmih ovinkih - rajši kar | naravnost | z razprostrtimi rokami!“ Prišla je in zdela | A |
sem smehljaje pomislil in sklenil, ”da rajši | naravnost | v brezno, z razprostrtimi rokami“, in ko sem | A |
begal vsekrižem po stezah, preko jarkov, kar | naravnost | preko leh; nebeški dan je bil pač, jaz pa ga | A |
dostojanstvenemu ženinu se nisem ognil, temveč šel sem mu | naravnost | nasproti, tako da sva si stala za hip lice do | A |
sto korakov daleč, mlad par, ki je šel počasi | naravnost | meni nasproti. Vodila sta se pod pazduho, obadva | A |
visoko vzdignil, vzrasel je in se je nameril | naravnost | proti oknu učitelja Šviligoja.Tako blizu mu | A |
dacar ne. Župan se je trikrat sunil s pestjo | naravnost | v čelo. ”Da me je osleparil! | A |
me je spreletelo ... Tudi ona me je poljubila, | naravnost | na ustnice.Jaz tega poljuba nisem bil vesel | A |
Govoril je počasi in mirno, ne da bi mi gledal | naravnost | v obraz. ”Ali se spominjaš na Havelaarja | A |
gledal nezavedno, z zamišljenim, motnim pogledom | naravnost | na šopek pred seboj ter se prav tako nezavedno | A |
je dogodila povsem navadna, a vendar sitna, | naravnost | nespodobna stvar, katero človek ne vé, s kakšnim | A |
Pograbil je šopek in ga je zalučil Jelenki v obraz, | naravnost | na tiste preplašene oči. ”Kaj? | A |
ni, ne bolečine, ne bridkosti! Jutri pojdeva | naravnost | v sonce ... tam ti bom kupil židano ruto, Francka | A |
Stopil je kdo časih nenadoma tako blizu prédenj, | naravnost | iz meglé, da je bil ves kakor od rezke luči | A |
veš, kam se napotim koj, kadar pojdem odtod? | Naravnost | k očetu.Star je in čisto sam. | A |
posrečilo. ”Gorenje sfere so pravilne, - da, | naravnost | ženialne; posebno v senci, kadar pada od las | A |
bolan, jetičen je! In povrhu je bil še ranjen, | naravnost | v pljuča jo je dobil.Zdi se mi, da nalašč zatajuje | A |
bajonetom, prav ko se je bil ob korenino spotaknil... | naravnost | planil je s trebuhom v nož. Drugega sem lopnil | A |
čisto mlad fantek; pol ure kasneje sem ga videl, | naravnost | v usta sem ga bil zadel; tam je ležal na snegu | A |
nerodno poskakovaje, vzdigne glavo in mi pogleda | naravnost | v lice s svojim svetlim, rjavim očesom.Tako | A |
bilo sitno, in ko je nehal, nisem mogel več | naravnost | govoriti z njim ... ”Skoro leto dni sem bil | A |
zdelo se mi je, da so gledale skozi ozko špranjo | naravnost | name.Dihala je rahlo, ustnice so bile zeló rdeče | A |
nedolžno. In takrat, ko je gledala v spanju | naravnost | name skozi ozko špranjo med trepalnicami, sem | A |
plašen; gledal je nestalno in mi ni pogledal | naravnost | v oči; videlo se mu je, da je bil zeló v zadregi | A |
Ni me videla - njene oči so gledale prazno, | naravnost, | in niso videle ničesar.Zadela se je s škatlo | A |
milosti Judežu!“ Udaril bi ga s pestjo v obraz, | naravnost | na tista ustna, ki so lagala zvestobo, ko so | A |
zaželel, da bi udaril tistega človeka v obraz, | naravnost | na lažniva ustna!“ je pomislil ... | A |
je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, | naravnost | materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa | A |
... Mene se je ženiral; pogledal mi ni nikoli | naravnost | v obraz.V pisarni se je dolgočasil do smrti | A |
pazljivimi, svetlimi očmi. Jaz sem se mu zasmejal | naravnost | v lice; to ga je spravilo v zadrego; namršil | A |
mi prihajal od daleč kdo naproti. Hotel sem | naravnost | domov, toda ob vrtu sem se premislil.Spomnil | A |
iztegnil roke po mizi, je pomolil pest z bankovci | naravnost | pod Luko; in Lukov obraz je bil še bledejši | A |
so premalo pijani in vsi gledajo. Vsi gledajo | naravnost | tja.“ ”Če nimajo teh misli? | A |
kolobarju ter omahnil z razprostrtimi rokami | naravnost | pred Luko; zvrnil se je na kolena, objel ga | A |
zasvetila v izbo. Vsi so gledali izpred praga | naravnost | v izbo; z osuplimi, razočaranimi očmi; pust | A |
Luka, in vendar so bili osupli, ko je odgovoril | naravnost | in skoro mirno: ”Jaz sem ga ubil!“Morda so pričakova | A |
bil tako neumen. Drugam pa jih tudi ni nesel, | naravnost | domov je bil šel iz krčme, ni imel časa, da | A |
izbiral kraj! Saj mu še ni bilo ne do bankovcev, | naravnost | domov je šel in se je obesil, budalo; bankovce | A |
in so stopili narazen, tako da je videl Luka | naravnost | na ubitega. ”Tam leži, zdaj ga poglej, ki | A |
vzdignil je pest in je udaril Luko v obraz, | naravnost | na oko.Nihče ni izpregovoril besede, tudi nobena | A |
plačilo za greh; na vsa vprašanja je odgovarjal | naravnost | in brez hinavščine.Zdaj pa se je nenadoma oglasilo | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |