naš (1.301-1.400)

Ne daleč od gospe Primčeve je sedel v istini	naš	znanec France Prešeren.Smole in pa Piškotov	A
‒ obiskovali javne zavode. Danes je obiskal	naš	cesar botanični vrt, jutri pa je prišla cesarica	A
je črtil vsakega aristokrata. »To je mladi	naš	Prešeren,« je govoril Smole, ko ga je predstavljal	A
»Kdo je to?« je vprašal general. »To je	naš	Čop, naših učenjakov prvak!« »Kako, da ga ni	A
Vljudno je pričel: »Njegovo veličanstvo,	naš	car, je bil iznenaden, ko je čul narod v tej	A
vsaj tisto, kar se kuha in peče! Želodec je	naš	gospodar!In gospodar je tudi vseh navadno!	A
skušenj, kakor trdi učenjak svetega pisma, slavni	naš	Zupan, da bi umel skuhati lonec surove repe	A
o tem, je li mogoče, da duhovščina reši mali	naš	narod.« »Duhovščina,« se je oglasil Jereb oblastno	A
Vprašali ste, je li mogoče, da duhovščina reši mali	naš	narod!Odgovarjam vam, da duhovščina nikdar nikjer	A
bo rešil in tisti, katerega dobimo za njim!	Naš	Avguštin se je prisladkal sedaj našemu cesarju	A
iz Ljubljane. »Nebo je bilo oblačno,« piše	naš	kronist, »in ob pol enajstih dopoldne je pričelo	A
hišo Janeza Sonca ter mu pobijali okna. Ali	naš	vitez se je ta čas sončil v ljubezni mlade soproge	A
da se je videlo iz dalje, kakor bi bil mladi	naš	vitez brez las!Dasi je to pokrivalo bilo pregrozno	A
velikanskim ostrogam, ki so mu tičale ob petah,	naš	junak ni napravljal vojaškega vtisa.Povsod mu	A
doktor Janez Ljudevit Schönleben, »in ako hoče	naš	Bog, ki je ustvaril vse, nastane tudi taka tinktura	A
penasti goltanec krutosrčni Turčin! Ali oba bode	naš	Leopoldus potolkel, kakor je potolkel Jozua	A
bodo sodili! Sicer pa se spominjam, kar poje	naš	pesnik:« »Omnibus semper placuisse	A
da se je vsaj delal, kakor bi bil slep! Ker	naš	Jurij Ljudevit je počenjal, kar se mu je zljubilo	A
gledali kalno kakor deževna lužina, stal je	naš	Jurij Ljudevit trdno kakor hrast na nogah in	A
Umolknil je. Ali	naš	Aricaga je bil sedaj radovednejši nego prej	A
Sto nad enega! Čudim se le, da se	naš	Ludovicus ni silil vmes!« Obračal je	A
saj sem dejal,« dostavil je ironično, »da bode	naš	Ludovicus svoje prste vmes vtikal!Že si nekaj	A
plačam vrč te nemške godlje, s katero slepariš za	naš	dobri in pošteni denar!« »Komu?«	A
A stvar je ta, da samo za denar, kakor pravi	naš	‚pactum‘ ali kako že imenujete tisto!Denar	A
na videz zaklenjena in še sedaj so odprta.	Naš	vrata pa spi in težki ključ mu tiči pod blazino	A
govorili so za njim tovariši. »A kje je danes	naš	Marcus Tullius, naš Cicero!« vprašal je rektor	A
tovariši. »A kje je danes naš Marcus Tullius,	naš	Cicero!« vprašal je rektor ter se srpo ozrl	A
Ljubljani še ni jedlo do sedaj! Volk Engelbreht,	naš	slavni deželni glavar, pa je sedaj prilezel	A
gledati kak ‘špektakul’, kakor pravi slavni	naš	Valvasor, dvignila se je cela Ljubljana na noge	A
Rozina, zvedeti, kako žalostno je moral umreti	naš	dragi vicedom Jožef Rabatta?« »Žalostno	A
navad. Če so pa jedli surovo meso, o tem mi	naš	Joannes Ludovicus ničesar ni vedel povedati	A
hudiča preveč!« Bil je kruljavi radovednež res	naš	znanec Kljukec.V tistem času je bil pa imenitni	A
v prepad. Že sem mislil, da mi je preljubi	naš	gospod poslal zadnjo, prebridko uro, in že sem	A
Molil bo za nas!« Zopet je hotel	naš	kruljavi poštenjak kaj pobožnega odgovorili	A
molil za dobrega gospoda, za dobro gospo! Oče	naš!	« In lopov je pričel res moliti poluglasno	A
pri nas v Turkih - ima Leopoldus, presvetli	naš	vladar, baje tudi nekoliko srca odprtega!«	A
cesarju, kakor gotovo mi pomaga Jezus Kristus,	naš	odrešenik!« »Mi, ki živimo neprestano	A
Ali vendar se je zgodilo tako! In	naš	Turjačan je moral umreti, ne da bi mu bil purpur	A
Engelbreht, »ne vem, ima li kaj vpliva ali ne!	Naš	Janez Vaccano je postal sumljivo star in predober	A
ti je strigel brado, ako se še spominjaš? In	naš	vitez ima njegovo hčer sedaj!« »Plemenitaš	A
pregrešne premage! Ali vendar mi je usmiljeni	naš	Bog z mogočnim svojim prstom pokazal tega hudodelnika	A
bi bilo,« izpregovoril je končno knez, »če je	naš	Ludovicus napravil kako otročarijo.Njega veličanstvo	A
besede. Mož je bil zelo sloveč, kakor pravi	naš	letopisec, in to zategadelj, ker se je v nemški	A
nališpan in nabarvan oltar v pogorski cerkvici!	Naš	letopisec nam je še celo zapisal imena tistih	A
zumal der Fremden und Ausländer!« Tako piše	naš	letopisec, in mi radi verujemo, da je omenjeni	A
še enkrat premlel svojo govor, o katerem piše	naš	letopisec, da je bil ‘eine zierliche Oration	A
imenovanega cesarjevega spremstva, o katerem nam	naš	letopisec na drobno poroča.To spremstvo se je	A
izročil na rdeči blazini ključe mesta. Ker je	naš	letopisec vsakega govornika, ki je tisti dan	A
primeren kosec hvale. O njegovem govoru trdi	naš	letopisec, da je bil umljiv in dobro sestavljen	A
milostivo: »A koliko je do grada Turjaškega, ljubi	naš	tajni svetnik?Janez Vajkard, naš ljubljeni ajo	A
Turjaškega, ljubi naš tajni svetnik? Janez Vajkard,	naš	ljubljeni ajo, pravil je nam obilokrat o tem	A
Jutri popoludne utegnemo!	Naš	ljubi stric bode hotel na lov, ali mi vas bodemo	A
na Turjaku! Do tedaj vas Bog ohrani, dragi	naš	tajni svetnik!« Z globokim poklonom	A
»Gotovo, gotovo! ‚	Naš	ljubi ajo!‘ bil si imenovan!« »Ajo!	A
»Kaj vraga! Na Turjak hoče, na stari	naš	grad!« »Na Turjak,« odgovoril je Volk	A
obkroževala v polnem ornatu. Pohvalo omenja	naš	letopisec vse govore, samo o tvojem govoru,	A
omenja ničesar. Bog zna, kaj je dalo temu povod;	naš	baron Valvasor je bil občuten gospod, in morda	A
stopnicah pred mestno hišo si je bil izbral	naš	znanec Kljukec svoje prostorček ter ž njega	A
si, signore!« To pa je ravno hotel zvedeti	naš	pošteni Kljukec. Ničesar ni več vprašal, samo	A
Viteza Sonca je že hotel zapustiti pogum, in	naš	Kljukec se je pričel tresti za obečane mu cekine	A
kmeta v mestu, pa so ondi sami berači. Kmet je	naš	gospod, ob njem živimo.Gospoda pa zapira v težke	A
Sedaj bi prav potrebovali kaj takega, ker je	naš	starec, če se ne motim, z denarjem pri kraju	A
na smrekovo vejo. »Radoveden sem, bode li	naš	starec kaj cvenka izvabil iz svetega tega oblačila	A
potem grajskim hlapcem. Na tem mestu je zlezel	naš	vitez v meniško obleko, ki mu je na srečo sezala	A
v nemški vojski, dejal nam je senjor Montez,	naš	slavni zapovednik, sto in stokrat:Otroci, kadar	A
odprte oči, da ne boš nikdar pozabil, kdaj ti je	naš	capitano dodelil vstop v ta preslavni grad!	A
In to ni malenkost!« »	Naš	gospod Bog ne bode napravljal razločka med grofom	A
naklali drv tam spodaj na dvorišču, jutri bo	naš	Tomaž cel ljubi dan čas imel in naj torej znosi	A
moremo misliti! Tedaj pa je prvič izpregovoril	naš	preljubi gospod Jezušček: ‘Hruška Gospodična	A
so bile prve besede, katere je izpregovoril	naš	gospod Odrešenik potem ko je bil postal sin	A
Vse vam povem! Že popoludne pripodil se je	naš	Jurij Ljudevit na Turjaški grad in takoj sem	A
poglejmo raje na dvorišče, kaj počenja obstreljeni	naš	vrabič ondi!« Drli so na dvorišče.	A
bodem vsaj priliko opazovati, kako bo raztezaval	naš	Lobkovic svoj obraz, ko je vendar tako nerad	A
pozornost svojega premilostivega gospoda!« »	Naš	Lobkovic,« izpregovoril je cesar, »ima jezik	A
nemilosti nalagamo, za kratek čas zapustiti	naš	dvor. Zajezdite konja in pred nami dirjajte	A
ni stržek jezil po gosti šumi okrog vode, bi	naš	knez ne bil čul niti najmanjšega nemira.	A
smilijo!« Prav pri nogah ležala mu je podkev, ali	naš	Kljukec se je delal, kakor bi je ne videl.Tudi	A
»V gradu in pod težkim ključem! Njen mož,	naš	ubogi vitez Janez, pa tiči v grmovju pod Turjakom	A
Vajkard ima nezakonskega sina!« vzkliknil je	naš	knez znova in v duhu je že gledal dozidano kapelico	A
bilo bati, da hoče sedaj in sedaj omedleti.	Naš	glavar je torej skesanega lica zdrknil s sedla	A
Morda imate tudi kaj nezakonskega v hiši kakor	naš	Janez Vajkard?Ha!«	A
levo roko ter se potem zarila v leseni strop.	Naš	kornet je zarjul kot zaboden vol in na obrazu	A
od bridkosti omedleti. To vama je bil gospod,	naš	baron Janković!Večna slava njegovemu spominu	A
gospodič iz Ogrske. Bil je ravno vstopil pod	naš	barjak in pod načelništvo gospoda Jankovića	A
življenje tako kot doma za materinim krilom.	Naš	gospod, vrli baron Janković, zaničeval ga je	A
katero privoščijo dobri bogovi, povem, da je ta	naš	junak mlad človek, in, kar je veliko večjega	A
Žvižg ‒ in hlapon oddrdra dalje po dolini.	Naš	znanec ostane sam na peronu in pri srcu mu je	A
strugi zavije ter se odpre pogled na reko.	Naš	potnik opazi takoj star brod ob bregu in nad	A
njo sedita postarni ženski. K njima pristopi	naš	znanec ter ju vpraša, kod naj gre, če hoče na	A
prostora za ozko cesto. Po tej cesti se odpravi	naš	junak. Pod njim v strugi se vleče voda počasi	A
oglašajo se druge ptice. . / . / stran 8 . /	Naš	potnik počasi koraka.Saj se mu ne mudi nikamor	A
hribovja vinogradi s hramovi in belimi hišicami.	Naš	prijatelj dospe do razpotja.Cesta vodi dalje	A
po tej poti dospe tudi na Višavo, o kateri je	naš	znanec vedel, da je Nižavi soseda.Po poti navpik	A
»Kaj šume? Kaj si pripovedujejo?« vpraša	naš	potnik samega sebe.»Mislim, da je čas in da	A
Piščeta, race in gosi brbrajo po gnoju in, ko	naš	znanec pristopi, se boječe s krikom razpršijo	A
/ . / stran 37 . / »To je torej romantični	naš	sorodnik!« spregovori gospa občutno.Premalo	A
je priletelo skoraj do drevesa, kjer je tičal	naš	znanec. »Nekaj jih je odletelo!« reče manjša	A
ne prebudi se, ko vstopi . / . / stran 55 . /	naš	gost.Brez pomoči tega čuvaja se izlušči torej	A
več smešno, če jo ljubi! Tedaj pa se postavi	naš	Ferdinand Sodar sredi dvorane, tleskne s pahljačem	A
svoj prostor gospod doktor Zima. Kaj je bil	naš	gospod doktor Zima?Zdaj samo kos mesa z glavo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani