Potem šele se je lahkodušno oglasil: »Knezu Lobkovicu - in to se pripoveduje še celo pri nas v Turkih - ima Leopoldus, presvetli naš vladar, baje tudi nekoliko srca odprtega!«
Janez Vajkard je obrnil proti stropu obraz ter si napravil okrog ustnic lahan smehljaj, kakor da je hotel reči: saj ti odpuščam, ker ravno ne veš in ne moreš vedeti, kake so reči.