mirno (1.401-1.500)

besedo. Ko sem stal pred njim, me je premeril	mirno	in mrzlo izpod naočnikov ter je izpregovoril	A
zibki je ležal otrok. Tenke voščene roke so	mirno	ležale na rdeči odeji; lica so bila rumena in	A
bled. Napol odprtega očesa pogled mu je rekel	mirno	in ljubeznivo: ”Poglej me zvesto, ki me še nikoli	A
jadra; mnogoštevilno brodovje se vozi hitro in	mirno	- vozi se junak Enej s tovariši, ko beže iz	A
nepotrebnega hrupa, in podale so jo novorojencu	mirno	in brezbrižno, kakor porcijo juhe; in ta jo	A
kakor porcijo juhe; in ta jo je ravno tako	mirno	izpil.Porcija pa je bila zmerom večja, zmerom	A
”Pojdite z mano, prijatelj!“ Šel je	mirno	z njim, pripovedoval je o svojem življenju,	A
glejte natanko!“ Prvi hip se je muha čisto	mirno	zibala na valovih; tenka krilca so ostala suha	A
priplulo na gladino. Tam se je zibala čisto	mirno,	kakor mrtva; zdela se mi je manjša, nego poprej	A
zalitih oči. ”Ta pride še v drugič!“ je modro in	mirno	razlagal mali. ”Prav tako pride, kakor je prišla	A
mali: . / . / stran 213 . / ”Tako tesno in	mirno	so bile skupaj tam na vzglavju ... gotovo so med	A
zmoti človek, ki se vozi po véliki cesti: -	mirno	stojí voz, a holmi z belimi cerkvami, travniki	A
moja postelja, svetla jasa, plavati lahko in	mirno	belim zvezdam naproti; in te bele zvezde bi	A
eno samo ogromno, temno telo, ki je mogočno in	mirno	kipelo iz noči v svetlobo.Lica so bila vsa obrnjena	A
bila tolažba in življenje. Eno samo čustvo,	mirno,	tesno, brezoblično, ne dá prostora drugemu;	A
čutil na obrazu. Spremljal me je in je ležal	mirno	na mojem licu, tako da me je skelelo. Marija	A
odprl oči -- visoko tam je sijalo belo nebo,	mirno	in veliko, tako da se je porodilo v moji duši	A
Vstal sem; truden sem bil in žalosten.	Mirno	so gorele bele zvezde, v platani je pošumevalo	A
Molčiva, tako je najboljše, in posloviva se	mirno	...!“ Tudi njen glas je bil miren in brez življenj	A
pila čaj in sva se razgovarjala, tako trezno in	mirno,	kakor človeka, ki se nista videla prej nikoli	A
pripovedovalca samega najmanj. Govorila sva	mirno,	v srcu pa je kljuvalo neprestano in nikoli si	A
nemirnih nožicah; čelo precej visoko, jasno in	mirno;	krog drobnih, dobrovoljnih oči neštevilno plitvih	A
tam zadaj, za onima dvema lipama, bolj senčno,	mirno,	- skratka: bolj poetično ... Ah, zdaj mi pride	A
blagodarne ljubezni spočite jesenske zemlje, iz	mirno	vzdramljene, otroškega pričakovanja polne noči	A
skrčile obrvi, pogladil se je po laséh in sèl	mirno	na svoj prostor. Ženin si je snel nanosnik	A
oklepalo mojega vratú ... In zdaj stojé te sence tako	mirno	na stenah, kakor bi se ne zgodilo ničesar.Jaz	A
dan ... zdi se mi celó časih, kadar mislim tako	mirno	in počasi in kadar ni ne sanj, ne žalosti, da	A
glas bede, krik trpljenja, in moje srce je bilo	mirno.	Mirno, predno sem začul iz daljave tvoj glas	A
krik trpljenja, in moje srce je bilo mirno.	Mirno,	predno sem začul iz daljave tvoj glas, Nina	A
sinoči se je tako zgodilo in vendar si zjutraj	mirno	zaspala, zardel in lep je bil tvoj obraz. Iz	A
prvikrat sva okusila skrivnostno slast sedanjosti.	Mirno	svetijo zvezde nad nama in se ne ganejo, topla	A
je že blizu, Nina, in tako še daleč! Res je	mirno	moje srce in res vidim jasno, kod sva hodila	A
gledala iz obraza v obraz in bi si bila tuja ...	Mirno	si spala; ko sem držal roko nad tvojimi ustnicami	A
je bilo v izbi, ki sem jo bil okrasil zate.	Mirno	si ležala v mojem naročju, kakor sem te bil	A
-- Treseš se ...	mirno	in svetlo gledajo tvoje oči, kakor to mrzlo	A
naravnost v obraz! Strah me je, kadar ležiš	mirno	in so tvoja lica tako bela in se ne ganejo tvoje	A
takrat, ko sem te nesel v naročju v to izbo ...	Mirno	si stala, ko sem ti šel naproti in brez bojazni	A
pokrit z umazanim prahom; drevje je stalo golo in	mirno,	svobodno je lila svetloba skozi pusto vejevje	A
tudi prestrašil se ga nisem, moje srce je bilo	mirno	in obrnil sem se v steno, kakor pred človekom	A
besede prisiljene. Govorila je samo zato tako	mirno	in blažilno, ker je navada, da se ob smrtni	A
novega življenja. In to spoznanje je odsévalo	mirno	in resno na potezah njenega obraza.Ustna so	A
mater in sestro in da je to greh. Spali sta	mirno,	lepo božje spanje, oči zatisnjene, ustnice malo	A
jokala je, - toda brez solza, tiho in skoro	mirno,	kakor da bi tekel zraven nje nekdo drugi in	A
papirjem, ki je cikorija zavita vanj, oči so sijale	mirno	v senci dolgih trepalnic in časih so zamežikale	A
velikimi črnimi črkami in so ji gledale v obraz,	mirno	in skrivnostno, kakor Mati božja z oltarja;	A
oltar, Mati božja na oltarju, vse je plavalo	mirno	in počasi navzgor, v megli dišečega kadila,	A
Francka si je želela tjà, ali želela je tako	mirno	in veselo, kakor si je želela časih v deveto	A
vodé, ki so se družile daleč tam na ravnini v	mirno	reko. Precej onkraj mosta, par korakov od	A
temnih las mu je ležal na čelu, ki je bilo tako	mirno	in čisto, kakor iz belega kamna.Njegove ustnice	A
Francko - ugledal je raskavo roko, ki je ležala	mirno	na kolenu, zvesta in dobra roka, alitako raskava	A
in se kadi na mizi vroča kava in je vse tako	mirno	in toplo ...Zasadilo se ji je bilo v srce in se	A
gospa in je kričala nad Francko, ki je poslušala	mirno	in se ni ozrla.Ali ko je bila sama, ji je bilo	A
ali da bi rekla samo ljubeznivo besedo, čisto	mirno,	prijateljsko: ”Kako se ti godi, Francka?Ali	A
pojdi in dobro opravi!“ je odgovoril čevljar;	mirno	je gledal za njim. Mihovu so se opletale	A
ob postelji in ji je božal roko, ki je ležala	mirno	na odeji. Vse sanje njegove so se izpolnile	A
stol in otroci so se prestrašili ... Oče je umrl	mirno,	kakor da bi bil zaspal, nobenega glasu ni bilo	A
življenje strašnejše nego prej, ko je mož sedel	mirno	za mizo in bral ter odhajal v žganjarnico tiho	A
ga je prašal čevljar. Pisar mu je odgovoril	mirno:	”Kaj ste vi dosegli, prijatelj, ko ste šli in	A
- suh je bil in siromašen in oči so gledale	mirno	in vdano izza golih rdečih trepalnic.Tudi on	A
ves bel in brez gub, ustnice so se smehljale	mirno.	”Jaz ne morem spati.“	A
mogel, vdan in slaboten, kakor je; poslušal je	mirno,	ko so kričali nad njim, sklonil se je in je	A
zgodi.“ Čevljar se ni razsrdil in je odgovoril	mirno:	”Nič bi ne bil vesel in tudi žalosten ne, če	A
zaloputnila duri za sabo. Francka je stala	mirno,	lica so ji gorela od sramu in žalosti. Prišla	A
postaral, gledal je resno in temno, govoril je	mirno,	ne da bi zazdihnil, zajokal. Mati se je prestraši	A
začutil gorkoto v životu, ga je obšlo polagoma	mirno,	sladko čustvo; lepo in prijetno je doma za pečjo	A
ko jim je slabše nego nam. Mi živimo takole	mirno	in stradamo vsaj doma, v svoji izbi, kjer nas	A
pisarjevo hišo ...“ ”Umrli so!“ je dejal Tone	mirno	in je naslonil komolce na mizo. ”Kaj dela	A
Francka je pila kavo in je odgovorila počasi in	mirno.	”Nisem se vrnila, mati; prišla sem samo mimo	A
se je, pogledal ji je naravnost v obraz, tako	mirno,	kakor da bi je nikoli ne bil videl.Šla sta dalje	A
Ne poznam te!“ Okrenil se je in je šel	mirno	dalje ... Francka je čakala in ga je iskala	A
nerazumljivo in, ko je utihnila, je dihala	mirno	in enakomerno, izza poluodprtih, smehljajočih	A
kakšno službo v Ljubljani,“ je odgovorila Francka	mirno	in se ni ozrla. Napravila se je in je stala	A
Kaj bi delal tod?“ je odgovoril Krivec bolj	mirno	in hladno in je premeril z dolgim pogledom Lojzetovo	A
Seveda so stare fraze,“ je odgovoril učitelj	mirno.	”Kaj sem rekel, da mislim kaj novega?	A
obsojen na žalostno smrt!“ Lojze je odgovarjal	mirno,	kakor da bi ne bilo nič trpkega v učiteljevih	A
odleglo mu je; kesanje se je spreminjalo v	mirno	žalost.Odgovoril si je s tistimi besedami, kakor	A
stropu in je napolnil kmalu vso izbo, ležala je	mirno,	da bi se skleda ne prevrnila in neprijetno ji	A
plapolajoča rdeča iskra se je izpremenila v	mirno,	jasno belo svetlobo. To je bilo učiteljevo	A
Lojze je strepetal in gledal je nepremično v	mirno	belo svetlobo, ki je sijala iz noči ...	A
ne hodi na cesto!“ Po vasi je bilo še vse	mirno.	Ali iz dimnikov se je kadilo; ženske so pripravljale	A
in je posvetil svoji ženi v obraz. Ležala je	mirno,	skoraj do vratu odeta, roke na odeji. Dolge	A
pastirji in prepevajo; visoko nad njimi sveti	mirno	zvezda repatica.Noč je svetla kakor dan; vse	A
ga tolažile včasi čudne sanje. Spala je tam	mirno,	polrazgaljena, golo roko pod glavo.In vzdignil	A
praga!“ . / . / stran 298 . / Teta je govorila	mirno	in resno, ustnice pa so se smehljale. ”Paziti	A
bila žalostna; izpregovorila je polglasno in	mirno	je bilo srce.Spomnila se je čudnih pravljic	A
”Kod hodiš, vrag?“ Na pragu je bilo	mirno.	”Glej ga, se je že spet napravil.	A
žarki bodo skakali po stropu. Plen pa bo ležal	mirno,	zvezan na rokah in nogah ... Polagoma, trudoma	A
ustnice. Zato so se smehljale, ker je bilo srce	mirno	in je vedelo, da je že zadobilo oproščenje.	A
razumela, ali ki je bila zdaj vse njeno lepo in	mirno	upanje. ”Ali si ji že povedal?	A
pozdravila spodobno in prijazno, njeno srce je bilo	mirno,	zato ker je bil že blizu večer. ”Ali si že	A
svojih, z neštetimi gubicami obkroženih globinah	mirno	in pohlevno, kakor stoji mirno, pohlevno in	A
obkroženih globinah mirno in pohlevno, kakor stoji	mirno,	pohlevno in sključeno suhi pisar, kadar se pomenkujejo	A
vas, naj bi se udiralo nebó, Gregorij bi ostal	mirno	pri pisalni mizi, ne da bi zganil s trepalnicami	A
velespoštovani hrbet Gregoriju Flerinu, ki je stal	mirno	na mestu, s povešeno glavo in upognjenimi koleni	A
ljubljenih ust ... Samó nekdaj sem videl táko	mirno,	nebeško noč v prelepih očéh -- --; stal sem	A
stopil k durim do spalnice in je poslušal.	Mirno	dihanje; skoro se mu je zdelo, da vidi trudni	A
drobni, v belih dozapestnih rokavih, sta ležali	mirno	na rdeči odeji; miren je bil tudi obraz, ne	A
pismu, da se je . / . / stran 50 . / poročila.	Mirno	je bral, ni ne jokal, ne omedleval, ker je razumel	A
nenadoma v davno svetlo luč, mu je bilo vse	mirno	in blago pri srcu. ”To je tisti srebrnik	A
so pomežikavale, ustnice so se smehljale tako	mirno	in blago, kakor se smehljajo materinske ustnice	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani