Visok in rejen je bil, zelo gosposki oblečen, često belih, testenih lic, na mehkem nosu zlate naočnike; najbolj strašen pa je bil glas njegov: sladek je bil, spolzek in mil, človeku pa so se šibila kolena pod vsako besedo.
Ko sem stal pred njim, me je premeril mirno in mrzlo izpod naočnikov ter je izpregovoril s tistim glasom:
”Oj sinko moj, zakaj si porezal mlada drevesa, nedolžna mlada drevesca ob poti?