mica (101-200)

pripeljem s sabo! Ali kaj dobrega mora biti, gospa	Mica!	« »Bo, bo, Herr Ciril!«	A
lasje in kako je bil prepadel njen obraz! Dekla	Mica	je namakala predpasnik v loncu ter brisala z	A
kralj ‒ Pavel Neroda in častita kraljica ‒ Anica	Mica,	jo povabita k nedeljskem kosilu na ričet in	A
da nisi hotel iti v lemenat? Koščičarjeva	Mica	iz Praprotnega je jajca v Ljubljano nosila in	A
podložnosti graščakom, in zdanja krčmarica,	Mica	Trobljevka, je kaj rada poudarjala, da je sama	A
stran 91 . \/ Med tropi za plotom pa je hodila	Mica,	postarano dekle, in se najrajši mudila pri konjih	A
hribca tik nad njim ga je ogovorila Bajtnikova	Mica,	ne dosti manjša kakor Tomaž.Pred dobrimi tridesetimi	A
pri delu z moškimi. »Kaj si iz zemlje zrasla,	Mica,	ko te nisem prej opazil?« »Po Zavrhu moraš tiho	A
bolj modra.« Spomnil se je, kako sta se on in	Mica	v mladih letih kot fant in dekle za prazen nič	A
119 . \/ Na vrhu Črvivce pa je zaploskala	Mica	in s svojim mogočnim glasom spodbujala razdivjano	A
jo je včasih iz cajnice posula. Bajtnikova	Mica	jih je s šibo priganjala. Trljeva Meta je pa	A
ŽARI Zadnjo skledo mleka je posnela Bajtnikova	Mica,	pokrila smetano in je, dasi ni imela navade	A
spregovorila: »Prav ponjo bom morala iti.«	Mica	je že več let planinila v rodinski koči, ki	A
obrniti misli dekliču,« je sklenila korenjaška	Mica	in sedla na klopco pod smreko, tako debelo,	A
Solze so ji stopile v oči.	Mica	jo je prijela za roko in jo očitajoče pogledala	A
sleč in bridko jokala. . /\ .. stran 133 . \/	Mica	jo je nekaj časa molče opazovala in premišljala	A
Ni je razumela. Samo čutila je, da ima	Mica,	robavsasta Mica, srce in da ima njo, Frčejevo	A
razumela. Samo čutila je, da ima Mica, robavsasta	Mica,	srce in da ima njo, Frčejevo Rezo, zelo rada	A
srce in da ima njo, Frčejevo Rezo, zelo rada.	Mica	se ji je pa nasmejala.»In četudi je res: če	A
- No, reci da.« »	Mica!	Ni res, kar misliš.«	A
zaradi žuljavih rok in pretegnjenih kosti?« »	Mica!	« »No kaj?«	A
Reza sama sebi ni mogla verjeti, kako da se je	Mica	tako raznežila, in je z otroško široko odprtimi	A
otroško široko odprtimi očmi stala zraven nje,	Mica	pa je obmolknila in Rezi je bilo silno nerodno	A
Mleko je pelo v žehtarje. Pa je pomolila	Mica	glavo okrog kravjega repa in razigrano opomnila	A
»Kar ženi, ga bom že jaz,« se je ponudila	Mica.	»Kaj misliš, Marko, kdo ti je izpustil jarce	A
Kakor bi zarezgetala kobila, se je zasmejala	Mica	in za njo še dekleta. »Boljšega pritikljaja	A
Brkovčevi Franci, da, če bi Miha ne bil Miha? Seve,	Mica	bi pa obdolžila razcvetele plazove sleča. Marko	A
odgnal svoj trop. Pred kočo pa je stopila	Mica,	napravila z dlanmi trobilo, poklicala črednika	A
mislil, kako je Marku skljubal,« je povedala	Mica	dekletom, nabrusila nož in se lotila koštruna	A
»Pa še hudo je bolan; na srcu,« je vedela	Mica.	»Kaj ga mar dekle ne mara?	A
Na pesmih kuhan sok je redek,« jo je zavrnila	Mica.	»Bi pa še ‚Podvihani palec’ za bolj gostega zaslužil	A
zadnje dni vsaka pot peljala k Bajtnikovi Mici.	Mica	se je tudi kar nekako pomladila in je govorila	A
ognjišču, potem se mu je pa kar odtrgala beseda: »	Mica!	Morebiti bi pa le ne bilo preveč neumno, če bi	A
bi bilo.« »Prepozno si se spomnil, Tomaž!«	Mica	se ni norčevala. »Otrok bi res ne bilo več.	A
dni tako premislila, mi kar noče v glavo.«	Mica	mu je pa na uho pošepetala: »Tomaž!Jaz imam	A
Konjar je odskočil, tako se je začudil: »Ti,	Mica,	otroka. Kje?«	A
Tebi in meni.« Zanaprej sta si bila Tomaž in	Mica	tako odkrita prijatelja, kakor si niti v mladih	A
zakaj. »Danes ga izpazim,« je takoj sklenila	Mica.	Večkrat je že šel Marko mimo Metine koče; vselej	A
pregovorila nekaj besedi; ustavil pa se Marko ni. In	Mica,	ki je imela oči, da je tudi na daljavo razločila	A
potrdila še Reza. Teh besedi svoje Rezke je bila	Mica	silno vesela: »Morda bo le.« Franca pa je povedala	A
Ančko.« »Kaj je znorel,« se je skoraj razhudila	Mica.	»Saj ga Ančka tudi rada vidi.«	A
Ančka tudi rada vidi.« »Tako,« se je hudovala	Mica	še naprej. Reza pa jo je mirila: »Kaj moreta	A
drugače bo preveč pretrpel,« je skrbela za Marka	Mica	in mislila na Rezko, ki je pa drugače vedela	A
zagledal. In prav dobro je vedela, kam je hotela	Mica	obrniti njene misli in želje in srce: »O, ne	A
polna luna. Od njega k smreki, pod katero je	Mica	znova tkala svoje misli, pa sta prispela Mežkov	A
sta legli vsaka na svoje ležišče, kjer se je	Mica	potolažila: »Bo vsaj na križ v Globokem potoku	A
postajal hud, ker je od strani ujel, kako je	Mica	pripovedovala, da bo Boštjan kmalu čisto zamrznil	A
je gnal trop že proti kočam. * Bajtnikova	Mica	je izkopala okrog mravljišča ozek in plitev	A
gladek kakor dekle pri šestnajstih letih.«	Mica	je uganila njegovo misel: »Marko!Ni samo Podlipnikov	A
sem mu nevoščljiv.« . /\ .. stran 176 . \/	Mica	ga je hudomušno pogledala, in Marko bi se bil	A
mi tako manjka denarja,« se je šalil Marko.	Mica	pa ga je prijela za rokav in mu popolnoma resno	A
prišel Marko obrit v rodinsko kočo: Reza in	Mica	in Franca in Meta in Joža, vsi so ga veselo	A
od srca smejala in drugi z njo. Bajtnikova	Mica	že dolgo ni bila take volje. Mežkov Joža se	A
bi Tevžu z eno samo besedo zamašil usta. Tudi	Mica	je premišljevala, kako bi ugnala tretjineka	A
Dekleta so se prestrašile. Bajtnikova	Mica	pa je objela Tevža od zadaj čez pas, ga dvignila	A
se pri meni nihče ne bo.« S Tevžem je vrgla	Mica	tudi dobro voljo iz koče.Ko je ploha prenehala	A
rekel, da se ne utegne ustaviti, čeprav so ga	Mica	in Reza in Joža vabili. Pozno je hodil spat	A
Joža in Reza sta obstala. »	Mica	bo huda.V kočo morava,« je priganjala Reza.	A
izkazalo, da ne zmorem dovolj?« »Potem me bo	Mica,	privzeta moja mama, z življenjem, ne z besedo	A
odšla, jo je navadno prišla klicat še Reza in še	Mica	in še Franca: »Manica! Manica! Manica!« da otrok	A
vedel, v katero kočo naj gre, da ne bo zamere.	Mica	ji je že večkrat prav posebno postregla. Ko	A
burjah je hudo na Zelenici.« Oglasila se je	Mica:	»V burjah je povsod hudo, v soncu pa nobena	A
Tretjinek je spuščal živino iz tamorov, Bajtnikova	Mica	je molzla.Grdo se je držal Tevž, tako grdo,	A
molzla. Grdo se je držal Tevž, tako grdo, da ga	Mica	ni mogla več prenašati: »Tretjinek!Če si kaj	A
»Se mi ne ljubi,« je čemerno odvrnil Tevž.	Mica	se je zravnala z žehtarjem v roki in se obrnila	A
znali tako zavriskati kakor postarana majerica	Mica.	»Jujujujujujujuhuhuhu!« Pod Bukovo pečjo se	A
Pod Bukovo pečjo se je odzval Mežkov Joža.	Mica	je bila njegovega vriska vesela.Vedela je, da	A
»Aaa! Od Ančke god je,« se je domislila	Mica	in vse majerice z njo: »Ne bodi žalostna, Manica	A
spletale vence kravam za okrog rogov. Bajtnikova	Mica	ni bila dobre volje, kakor nikoli ne, kadar	A
za roge.« Frčejeva Reza, ki ni vedela, da je	Mica	vsako leto, kadar se poslavlja od planine, nabrskana	A
Na, te vpleti!«	Mica	tudi svoji privzeti hčeri ni prizanašala: »Se	A
če je kaj ima!« Brkovčeva Franca, kateri je	Mica	še pretekli teden pohvalila Mežkovega Joža,	A
dobila, je hotela ustaviti njeno zabavljanje: »	Mica!	Čez teden boš pozabila na gore in ti bo tudi	A
razhudila: »Pa ga ne bom; tega vem, da nikoli ne.«	Mica	je opazila, da se majerice muzajo njeni razdraženosti	A
zasmejala Franca. . /\ .. stran 285 . \/ Tudi	Mica	se je glasno nasmejala in je zapela: »Ljubezen	A
bi prinesli vence domov.« Spet je ugovarjala	Mica:	»Saj ne veš, ali boš brez nesreče prepasel.	A
No?«	Mica	se je zavedala, da je spravila konjarja v zadrego	A
res v vojskah z vsemi grdobijami sprijaznil?«	Mica	se je hudomušno smehljala, ker je ugnala konjarja	A
prignala h kočam in ker ve pletete vence.«	Mica	je bila kakor osa: »Saj bi jih ne, če bi ne	A
.. stran 287 . \/ Lukež je za hip zardel: »	Mica!	Letos si pa prav posebno nasajena.«	A
Tevž je prižvižgal.	Mica	ga še pogledala ni.Vedel se je, kakor bi bil	A
smejal. Kakor bi jo bil pičil gad, je poskočila	Mica	in namerila Tevžu: »Tako te bom počila po gobcu	A
Sram vas bodi.«	Mica	pa je zakričala za njim: »Kdo te bo maral.Pastir	A
letih, ko je fantoval in je bila Bajtnikova	Mica	njegov deklič in ga še niso vtaknili v kiras	A
pomladi v planini snubil Mico: »No, če bi me	Mica	sedaj srečala, bi me nagnala. Jaz bi se pa	A
Miha in Franca, konjar Tomaž in Bajtnikova	Mica,	Mežkov Joža in Frčejeva Reza, stari Joža, Jok	A
Podlipnik je zadnjič udaril s škornjico ob tla,	Mica	je zavriskala, da so si ženske zatisnile ušesa	A
Tevž. »Podvihani palec, tiho,« ga je zavrnila	Mica,	»če ne te nesem pod kap, kakor sem te na Jezercih	A
Krajcpataljon!« Med smehom je dregnila	Mica	Ančko: »Ančka, ali res?« Zardela je Ančka in	A
Zardela je Ančka in odgovorila: »Ne vem.«	Mica	pa je sedaj prav dobro vedela, kako je z Markom	A
je namerjal Podlipniku in se narejal hudega: »	Mica	je moja.Jaz Mice ne dam.	A
med godce vabili, in jih je zato Bajtnikova	Mica	ozmerjala. In ni hotelo biti konca: »Drom póm	A
in Rezkini sreči, za katero se je Bajtnikova	Mica	toliko trudila: »Pa naj bosta ta dva srečna	A
pil, Jok in Tomaž in pa . /\ .. stran 412 . \/	Mica	so se pogovarjali, kako je bilo včasih, ko so	A
Krajcpataljon!« Posegla je vmes	Mica	in ju pomirila. Joža pa je godel in godel, godel	A
krčmo. Pa to ni prav, Francè! Lej, če se ravno	Mica	meni s teboj, vendar lahko veš, da ti je Rebrnikovi	A
Zagledal je namreč France, da za vrati stoji lepa	Mica,	krčmarjeva hči, rdeča v lice ko rak, in da mu	A
oči, ker znano ji je bilo, da je kokošarica	Mica	Obrščakovka huda klevetalka in jezična kakor	A
visela pod širokimi usti, švedra in godrnja	Mica	dalje do prve hiše, kjer si v glasnem samoprepiru	A
zraven nje pak je klečala kokošarica Obrščakova	Mica	in javkala in Boga in sveto pomagalko na pomoč	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani