I, ti srditost prevzetna ti, pošastna ti!« vpije kokošarica klevetalka za deklico. Bleda in rumena od jeze pobere košarno in, vedno gibaje s svojo naprej stoječo špičasto dolenjo čeljustjo, ki je kakor prosena drož visela pod širokimi usti, švedra in godrnja Mica dalje do prve hiše, kjer si v glasnem samoprepiru in vrlem opravljanju jezico ohladi. Odmaševavši, je sedel tistega jutra fajmošter Dominik Domicelj na klopi pred svojim domovjem na soncu in je ravno brevir molil, ko je Reza prišla za mejo po poti proti njemu.