major (16-115)

ko vidiš, da nimaš nikakršnih možnosti. Ali	major	ne vidi, da je vsega konec, da bo uničen, če	A
bodo uničeni otroci, ki pravzaprav niso krivi?	Major	mu je bil uganka.Nihče ni pogumen, če za pogum	A
spregovori orožje. Kajti besede so besede - morda je	major	le junaško blefiral - kri pa je kri.Ko enkrat	A
se ne vda; zaradi vseh skupaj je upal, da bo	major	tokrat nastopil po pameti.Vendar ni.	A
bolestna potreba, da možaka pred sabo zbrca.	Major	se je nasmehnil kot on, trpko, žalostno, v usodo	A
je impulzivno stegnil desnico proti njemu.	Major	jo je sprejel in jo možato stisnil, stresel	A
In ničesar ni mogel spremeniti...	Major	ga je opazoval, kako se visoko zravnan oddaljuje	A
morala pri oklepni koloni zagotavljati varnost;	major	je prestal nekaj dolgih ur streljanja in kdo	A
in krilil z rokami. V debato se je vključil	major,	bolj umirjeno; Popov je nahrulil tudi njega	A
naj storijo, da so jih obkolili teritorialci.	Major	mu je dokaj hladnokrvno ukazal, naj počaka,	A
je spraševal za navodila, kako naj se pogaja,	major	pa je vse prepustil njegovi pobudi in mu le	A
pucaj, čekaj, šta če uraditi,« mu je ukazal	major.	»Druže majore, oni zauzimaju borbene pozicije	A
vse gorje, ki jim ga je povzročil poblazneli	major,	kljub temu, da je njihov poveljnik vsaj desetkrat	A
Očetje so bili Srbi...	Major	Prodanovič jih je za nagrado posadil v čelni	A
3. julij '91, Krško	Major	Prodanovič je zvečer končno spoznal, da iz pasti	A
teritorialcev že zdavnaj ni bilo več v bližini. Ampak	major	Prodanovič ni imel razloga za zadovoljstvo,	A
Vsak dan je hodil kvartat v Žvarovlje upokojeni	major	Rabič, ki je živel z ovdovelo sestro v selskem	A
rad, ker mu ta ni nikoli ugovarjal. Gospod	major	namreč, ki je ugovarjal načelno vsakemu, sam	A
na drobno in na debelo svojo naklonjenost.	Major	Rabič, ki je dvorjanil vsem gospem in gospodičnam	A
pametnejše stvari. »Povejte rajši, gospod	major,	« je dejal, ko je ta spet hvalil Zefin profil	A
Žvarovlje.« »To ime,« je poprijel takoj gospod	major,	»je zavito v najgostejšo temo.S samo etimologijo	A
nevoljen, da je dekle tako neumno, da ne ve, da se	major	samo norca dela.Toda kdo nima rajši najneumnejšega	A
ni hotel. »Ta vražji Furlan,« se je smejal	major	Rabič Ivanu, »je tako zbebil Zefo, da še zame	A
Strada, ki je bil miren in vesel, in gospod	major,	ki je igral pozorno in razgrajal, če je hotel	A
obrnil h gospodu majorju. »Videli boste, gospod	major,	kako hitro bo gospod Korbin tukaj.To je električni	A
Nikar ne hodite, krasna Zefka!« je ugovarjal	major.	»Kaj počnemo mi siromaki brez vas?«	A
Korbinom in da bo poroka še pred zimo. Gospod	major	je gledal debelo; zakaj za tako neumnega ni	A
dobi najkrasnejšo soprogo na svetu,« je dejal	major,	ki si je mislil, da se morda še skesa Ivan,	A
helenski stil!« »Oh, nikar se ne laskajte, gospod	major,	« je dejala Zefa, »in molčite!« »Kakor grmadni	A
brez vsakega šuma. Ivanu je bil za pričo gospod	major,	Zefi gospod Tomažon.Oče Petan je dobil za odškodnino	A
majorjeva sestra Ema in kmalu za njo gospod	major	v spalni suknji, s copatami na nogah, s turško	A
Zabavali so se prav živahno. »Gospod	major,	« je prekričala glasno družbo gospa Korbinova	A
desetkrat lepši, milostljiva,« se je priklonil	major.	»Da, res, gospod Korbin,« je pristavila Ema	A
ponujala Ema gostoma raztepene smetane in gospod	major	ruma, je pripovedovala ona na dolgo in široko	A
zanimajo žive duše. »O, prosim,« je dejal	major,	»mene zanima vse, kar pove milostljiva.« »Saj	A
koliko se je našlo pri njej denarja?« »E, gospod	major,	« je dejal Ivan, »govorimo o važnejših rečeh	A
mislim, sem se približal izviru,« je dejal	major	in si tlačil pipo. Ema in Zefa sta bili staknili	A
pridušenimi vzkliki. Medtem je razkrajal gospod	major	Žvarovlje. »Ta reč,« je dejal, »ni tako enostavna	A
pot, ki me privede morda do pravega izvira.«	Major	je pomolčal, si zavihal brke, nagubančil čelo	A
besede samo majorju. »Prosim, gospa,« je dejal	major.	»Kaj se pravi žvariti?	A
Od kod Žvarovlje.« Gospod	major	je pomenljivo umolknil. »Prav gotovo je tako	A
Žvarovljah meso tako trdo,« »žvarasto,« je pripomnil	major,	»da ga jaz včasih ne morem prežvečiti,« »prežvariti	A
Daj mi sem iz omare tiste zriske!« Gospod	major	je razgrnil načrte, zrisane v treh barvah, podolžne	A
S temi načrti se je bil toliko trudil gospod	major,	da je zahteval zdaj po pravici od poslušavcev	A
po strani in napela usta. »Pojdite no, gospod	major!	Ali mislite, da sem tako neumna, da ne vem, kaj	A
profil, helenski stil!« »Istina,« se je klanjal	major	in poljubil gospe roko. »Tisti profil je neizmerno	A
bogata gospoda.« »Da, gospod Korbin,« je dejal	major,	»še to sankališče morate izpeljati; potem ste	A
nevenljivih zaslug.« »Nič se ne bojte, gospod	major!	« je dejala Zefa.»To sankališče vam izpelje Ivan	A
sem naredil za vas, gospod Korbin,« je dejal	major.	»Jaz vam ga prepustim; kak petdesetak mi boste	A
dali zanj.« . / . / stran 209 . / »Oh, gospod	major,	« je dejal Ivan, »saj se ne utegnem pečati s	A
Korbin pa danes stiska in pritiska,« je dejal	major,	ko je bil izgubil eno igro.Neprijazno je pogledala	A
neznan, nov užitek. Prej seveda je govoril gospod	major	z njo tudi z laskavo šaljivostjo, a ona mu ni	A
zato ga je tudi ona, če jo je hotel gospod	major	količkaj vleči, tako imenitno potegnila kakor	A
najboljši prijatelji? Meni je storil gospod	major	že mnogo dobrega, in njemu in njegovi ljubeznivi	A
Ivan odvetnika, in ovadba je šla na sodišče.	Major	Rabič pa je najel na Ivanov račun delavcev,	A
mogel kak sankač zlomiti roko ali nogo. Gospod	major	je vodil kot strokovnjak vso napravo in naročil	A
omisliti za sankanje primerno obleko. Gospod	major	je obiskaval Korbinove dan na dan, in dolge	A
hvaležnostjo poklone, s katerimi jo je obsipal gospod	major.	Ivan je spoznal žalosten, da žena nima zanj	A
razdraženo čustvo k mizi, kjer je dvorjanil	major	in se je otročje smejala Zefa.Vedno je obsedel	A
sankališče se je odprlo. Stalna sankača sta bila	major	in gospa Korbinova, major učitelj, ona učenka	A
Stalna sankača sta bila major in gospa Korbinova,	major	učitelj, ona učenka. Semtertja je prišlo tudi	A
Korbinova, s strokovnjaško samozavestjo gospod	major,	z veselim kričanjem vaška mladina.Kadar so pridrčali	A
da ne utegnem?« ga je zavrnila ona. »Gospod	major	čaka, gospod postajenačelnik čaka.« »Prosil	A
ampak sveža lepota zdravega kraja. Gospod	major	je oddal prvi svoje prostore. Kosit in večerjat	A
veledušno odpustila. Saj bi ga sicer umoril gospod	major.	Tako daleč pa ni segal njen srd.	A
potegniti njegov prijatelj! Komaj je bil gospod	major	zvečer na vrtu, je že sedela pri njem gospa	A
bridko svojo zapuščenost in onemoglost. Gospod	major	je gubančil čelo, mrščil obrvi in začel zabavljati	A
ki še pristen Lah ni. »A tako?« je dejal	major	in pomislil.»Stvar je zapletena.	A
kdaj je vas razžalil.« »Lepo hvalo, gospod	major!	« je dejala gospa podsmešno in šla srdita od	A
Občudoval je lepo razvito postavo. ‒Gospod	major,	krasen dečko! ‒ je pogledal predsednika. Na	A
šibkimi nogami je šepal proti mizi. ‒Go-go-spod	major,	‒ je jecljal obupno. Predsednik je naježil obrvi	A
Kaj je to? ‒ ga je ošvrknil z jeznim pogledom	major.	‒Glejte, dva sina so mi ubili v vojski, ‒ je	A
Pustite mi ga!	Major	je z odprtimi usti poslušal.Kri mu je zavrela	A
prošnjo pa je kljub temu ponovil. ‒Gospod	major,	‒ je dejal skoraj obupno, ‒ umreti moram, ako	A
Pustite mi te ‒ ‒Ne! ‒ je presekal	major	starcu besedo in udaril s pestjo po mizi, da	A
Srce mu je krvavelo. ‒Gospod	major,	ali nimate srca? ‒ je ihtel.‒ Bog vas bo kaznoval	A
kaznoval, ker ste tako neusmiljeni! Takih besed	major	še ni slišal.Skočil je kvišku in se oprl z rokama	A
pričakoval, da se mu nasmehne in oprosti sina.	Major	je mislil, da mu starec hoče kljubovati.To ga	A
Po starčevem odhodu je zavladal v sobi mir.	Major	se je vsedel.Ozrl se je na Štefana.	A
ravnokar vzbudil. ‒Kaj je to? ‒ je naježil obrvi	major	in zapičil oči v Jurčka. Župan, ki je prej ves	A
opogumil in stopil za dva koraka naprej. ‒Gospod	major,	‒ je začel z negotovim glasom, ‒ ta fant je	A
nekoliko omejen. ‒Tristo vragov! ‒ je zakričal	major	in je divje švignil z očmi od župana do Jurčka	A
hitreje, klada lena! ‒ se je zadrl nad njim	major.	Bil je ko gad.	A
in se jim je na ustnice prikradel smehljaj.	Major	pa je zaškripal z zobmi. Tako jezen v življenju	A
pa je tudi, da zanj vkljub temu ni rešitve.	Major	se je hotel maščevati, zato je vsaka beseda	A
. / stran 48 . / ‒Sposoben! ‒ se je zadrl	major	čez nekaj časa.‒ Le bodi neumen, ‒ se je hudobno	A
spametoval, ko ti bodo krogle žvižgale krog ušes.	Major	si je oddahnil po teh besedah.Zavest, da se	A
Saj ni vedel, kaj pomeni, in ako bi mu bil	major	ukazal, naj zavriska, bi gotovo tako zaukal	A
je stanoval generalni štab. Četo je sprejel	major	Kerepeš, namestnik komandanta 38.-ga polka.	A
pomagal. ‒Živijo g. general! ‒ je zaklical	major	Kerepeš, ki je bil generalov ljubljenec. ‒Živijo	A
poročnik Nagy. ‒Žalil nas je, ‒ je vzkliknil	major	srdito.‒ Predrznež, poučiti ga bo treba.	A
ni, ‒ je zmajal z glavo. ‒Res, ‒ je odvrnil	major,	‒ dolgo ga ni.Morda ni šlo vse gladko in se	A
nasmehnila. ‒ Lep si, srček moj! ‒ se je nagnil	major	k svoji sosedi in ji je ovil roko krog pasu	A
častniki so jim pomagali, stari pa so poslušali.	Major	Kerepeš je bil med poslednjimi.Nekaj časa je	A
vojak s harmoniko. ‒Vsedi se! ‒ je primaknil	major	k vratom stol, ‒in zaigraj, da se bo baraka	A
Jaz pa mislim, da tega ni storil, ‒ je odvrnil	major	Kerepeš. ‒Glejte, ob sedmih je že, ‒ je zopet	A
častnikov, stoječih na peronu, pohitel k vlaku star	major,	podal roko stotniku, nagnivšemu se skozi okno	A
pospeševalca hitrega denarnega prometa, in še neki	major.	Štabna častnika sta pri tisti vaji poslovala	A
premeščanje velja denar, tega pa ni pri nas ‒	major	pa je šaljivo pripomnil, da bi trebalo polke	A
glasovi trobente po vsem ozemlju. Polkovnik in	major	sta odjahala k oddelkom. General je namignil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 16 116 216 316 416 516 616 716 816 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani