Ponovno ga je obšla skoraj bolestna potreba, da možaka pred sabo zbrca. Major se je nasmehnil kot on, trpko, žalostno, v usodo vdano. Šele tedaj je spoznal, ob grimasi, ki je njegove občutke postavila na plan, kot slikar postavi porisano platno na ogled in kritiko vsem, da morda človek pred njim prav tako kot on nima izbire.