lojze (401-500)

rad bi se napil.“ Ko sta bila v krčmi, je	Lojze	pokusil pivo, pa je odstavil kozarec. ”Še	A
naj je bil že kdorkoli, velik falot je bil!“	Lojze	se je razsrdil in razgrel, izpraznil je kozarec	A
Kaj ni postave?“	Lojze	pa se je zasmejal. ”O, postava je, pa še	A
če mu povem, da pojdem odtod!“ je pomislil	Lojze.	”Kaj bo s tistimi, ki so prišli od vseh krajev	A
”Bog se jih usmili!“ se je grenko nasmehnil	Lojze	in je pomislil tudi na Pavleta.”Zakaj, če se	A
“ je tiho vprašal Pavle. Temno je pogledal	Lojze	in dolgo ni odgovoril; zakaj pomislil je tudi	A
ker si drugače ne morem misliti!“ je odgovoril	Lojze	in se je razsrdil sam nad seboj.”Kaj je bilo	A
počasi in glas se mu je tresel: ”Kar reci,	Lojze,	kakor misliš; saj nimam pravice, da bi ti zameril	A
skorje na cesti!“ S temnim obrazom je pomislil	Lojze,	preden je odgovoril. ”Kaj bi se ti lagal	A
glej za delom, temveč glej, kako da se vrneš!“	Lojze	ni bil nikoli rad dolgo žalosten; odrival je	A
stopil vanjo!“ ”Da ne bi stopil?“ se je začudil	Lojze.	Pavle se je spomnil na Mano in kakor goreč	A
na dan!“ Z usmiljenim očesom ga je pogledal	Lojze.	”Danes jih je tisoč, jutri jih bo morda že	A
omašnejši nego poprej!“ ”Slabo si storil!“ je rekel	Lojze.	”Če sta bila dva in če sta se imela rada, bi	A
nobeno stran!“ ”Kako da je ni?“ se je razsrdil	Lojze.	”Ali boš zato, ker si neumnost napravil, zaradi	A
”Na kolenih bi jo pozdravil!“	Lojze	se je nasmehnil. ”Kaj sodiš, da te ima ona	A
stopi ona predme, kakor je; jaz ne morem!“	Lojze	mu je pogledal v oči in je videl, da so bile	A
”Tudi moje je ostalo tam!“ je rekel Pavle.	Lojze	je točil; roka se mu je že tresla in pivo se	A
”Ustanovljeno je! Pijva!“ je vzkliknil	Lojze,	kakor da ni slišal tistih besed. ”Potrpi	A
Nato sta pila do noči.	Lojze	je bil glasán in vesel, Pavletu je ležalo na	A
ust, vesel pogled ne iz oči. Ves teden se je	Lojze	klatil po mestu; Pavletu ni bilo do veselja	A
pohajkovanja bolj truden, nego od dela, se je	Lojze	napravljal na pot. ”Bral sem, da jih je že	A
bila devetkratna smrt!“ Veliko culo je povezal	Lojze	in jo je zadel na ramo; nato sta se napotila	A
barke. ”Tako je, kakor sem rekel,“ je govoril	Lojze	spotoma. ”Potrpi, kakor pač moreš; saj si mlad	A
bolnikova. ”Vesel bodi in potrpi!“ ga je tolažil	Lojze.	”Če bom živ, se oglasim.“	A
”Pozdravi,“ je rekel Pavle, ”pa z Bogom.“	Lojze	je šel.Visoka siva barka se je počasi izvila	A
misli, da zapravljam, ali da te več rad nimam!	Lojze	je šel v domovino; naročil sem mu zate prisrčen	A
prespal in nasitil. * Ko je prišel	Lojze	v Ljubljano, se je najprej napil, nato pa se	A
”Človek, ki te ne bo pojedel!	Lojze	iz Amerike.“ Mana je takoj odprla in je pogledal	A
Lojzeta napol vesela, napol prestrašena. Tudi	Lojze	ji je pogledal v obraz in se je nasmehnil.	A
pa razloži, kako je njemu,“ je rekla Mana.	Lojze	je sedel in je dolgo pomislil. ”Glej, ljuba	A
peš čez morje?“ ”Nerodno bi bilo,“ je rekel	Lojze.	”Ali jaz sem obljubil, da mu denar za vožnjo	A
Le brž mu piši!“	Lojze	je vstal. ”Jutri morda spet malo pogledam	A
so sedeli v krčmi vsi štirje: Pavle in Mana,	Lojze	in Hanca. Lojze je bil vesel in glasan; točil	A
vsi štirje: Pavle in Mana, Lojze in Hanca.	Lojze	je bil vesel in glasan; točil je sam, ker je	A
nisi prinesel cekinov s seboj?“ mu je odgovoril	Lojze.	”Ta beseda, ki si jo rekel, je bila nabasana	A
sporočil.“ ”Kdo je, odkod in kaj?“ je vprašal	Lojze	in je namršil obrvi. ”Za Malnarja se piše	A
”Za Malnarja se piše in Tone mu je ime.“	Lojze	je povesil glavo. ”Bog mu bodi milosten,	A
Rožman in drugi. S Štajerske je prišel župnik	Lojze	Cilenšek.Po izvršenem obredu je svojemu častnemu	A
Lovrenc in Luka pripravljat steljo, oče in	Lojze	kosit.Tako je ukazoval nenapisani zakon grunta	A
moči in zdravja?« »Pa Franca in Jera, Luka,	Lojze	in drugi, seveda ti komaj za pastirje zaležejo	A
tišino. France, Luka, Jera in Marijana, Franca,	Lojze	in vsi so pa skrivali solze: slovo od brata	A
so v globoko zarezano pot, oče ob sinu, Luka,	Lojze,	Franca in vsi pa za njima. »Lovrè, če ni bilo	A
punca mi je všeč«, se je popraskal po stegnih. »	Lojze,	« je stegnil desnico proti Micki. »Marička	A
kaj zgodi. Srečal sem tudi Blaževega Lojza. »	Lojze,	kaj delaš?« sem ga povprašal.»Vidiš, brat Viktor	A
čakaj internacije!« »Premišljujem,« je odvrnil	Lojze;	»saj sem na vaši strani, vendar od naše lepe	A
sposoben borec. Za zdravstvo je bil odgovoren dr.	Lojze	Pirc, visok, plavolas in sposoben zdravnik,	A
dobila večje količine vina in sladkorja, je	Lojze	vselej predlagal štabu, koliko naj dobijo ranjenci	A
četno komisarko, kakor pa da je bolničarka. Ali	Lojze	je kričal v štabu, da je ne da, četudi bi ga	A
saniteti morajo biti najbolj hrabri borci.«	Lojze	je kričal, Daki se je smejal, Jan pa je bil	A
zdravnikovega kričanja in razgrajanja v štabu. »	Lojze,	kaznovali te bomo po vojaški liniji, da veš	A
sekretar te bo pa kaznoval po partijski!« »	Lojze,	kar drži se!« sem mu prigovarjal. Jana je to	A
je to jezilo, Daki se je kar naprej smejal,	Lojze	pa je potolažen odšel iz štaba. Omeniti moram	A
Zvečer smo se v štabu dajali z Janom in Dakijem,	Lojze	pa je mrmral: »Da, da, dragi moji, po hajki	A
padla na hišo in slamnata streha se je vnela.	Lojze	je skočil v hišo in ukazal, naj odnesejo žensko	A
narava zahteva svoje,« jo je potiho zavračal	Lojze.	Štirje močni partizani so nesli mater iz hiše	A
komandant odreda Gregor, komisar je bil pa molčeči	Lojze,	njegov pomočnik pa Stane Petelin-Vojko, ki je	A
za okrvavljena obraza. Pritekel je zdravnik	Lojze,	pritekle so bolničarke in ju obvezale. Položili	A
»Ušesa bi vama navil,« je rekel zdravnik	Lojze	in hodil okrog vozov.»Bombe so zato, da jih	A
trudnim glasom izpregovoril bataljonski komisar	Lojze;	komaj da se mu je ljubilo odpirati usta. Bilo	A
jame in imeli smo takoj pet ranjencev. Zdravnik	Lojze	je bil ves zaskrbljen, preklinjal je italijansko	A
je bila zelo daleč, je udarilo nekaj granat;	Lojze	je bil zaradi tega zelo jezen.»Kaj vraga, odrejate	A
Našim ni bilo prijetno, da gremo iz Dolenjske.	Lojze	je nosil velikanski nahrbtnik obvez in srdito	A
premaknemo na področje Podpreska-Draga. Zdravnik	Lojze	je hodil okrog ranjencev z zaskrbljenim obrazom	A
Tone. »Seveda, kaj pa hrana?« je spraševal	Lojze.	»Ali bodo siti od sladkih koreninic?«	A
gozdne idile,« je polglasno pripomnil zdravnik	Lojze,	se zaustavil in prisluhnil lisjakovemu lajanju	A
pokazali, da so jedli zastrupljeno hrano. Zdravnik	Lojze	je bil jezen.»Kako je mogoče, da se zgodi tak	A
belčki niso smeli opravljati kuhinjskih del.	Lojze	je kot zdravnik imel na skrbi kuhinjo in intendanco	A
šla midva.« Komisar je pomežiknil in rekel: »	Lojze	je zadnji mesec res postal čuden, mehak je kot	A
Lojzeta ne bomo več pošiljali v tisto vas.	Lojze	se je zapil.Ženske vedo, da je mehak kot zrela	A
sobo so kmalu prihrumeli vsi trije komandirji:	Lojze,	France in Jože. Pozdravili so in na Trtnikov	A
tuljenje in cviljenje,« je tiho rekel komandir	Lojze	in se z mehkimi očmi zazrl v Trtnika.Ker pa	A
komisarja Likarja. Ta mu je takoj odgovoril: »	Lojze,	če bomo tako nabirali nove borce, kot si jih	A
dobili novincev.« »Saj, saj,« se je izgovarjal	Lojze.	»Ne gledam rad ženskih solz.	A
Vlečejo te za roke in...«	Lojze	je umolknil in nato nadaljeval: »Rajši grem	A
Komandirja sta se tej opazki nasmehnila. Samo	Lojze	se je nakremžil in tiho odvrnil: »No, tak pa	A
pasove, torbice, pištole, bombe, kape. »Ti,	Lojze,	boš varoval proti progi, zvezo boš imel s Slabnikom	A
pijejo oni.« »Ali ga res?« je začudeno vprašal	Lojze.	»Res.	A
»Pa smejo toliko piti,« je naivno spraševal	Lojze.	»Toliko morajo po pravilu.«	A
»Toliko morajo po pravilu.«	Lojze	je verjel in nedolžno odvrnil: »I no, seveda	A
se brcala pod mizo in se režala. »Ej, moj	Lojze,	to sem vedel, ko sem še krave pasel.« »Vidiš	A
Vidiš, tega do danes nisem vedel,« se je čudil	Lojze.	»Zakaj pa nisi vedel?« ga je vprašal Trtnik	A
zakaj nisem vedel?« je v zadregi odgovarjal	Lojze.	»Ko sem bil majhen, n sem imel čevljev, da bi	A
Strle in pohitel iz sobe. Za njim sta odhitela	Lojze	in Slabnik. Trtnik je stal na pragu, gledal	A
Da veste, vse mora iti tako, kot sem rekel!«	Lojze	in Slabnik sta za vrtovi zavila.Strle se je	A
poznega junijskega večera so Repnikov Polde,	Lojze	s Klanca in Drobežev Tine sedeli na Vidmarjevem	A
in se pasli. »Takole predlagam,« je začel	Lojze	s Klanca. »Bergant pravi, da moramo konje gnati	A
Litri črnine so se vrstili. Tine in	Lojze	sta plesala, Polde pa ni hotel.Tudi ni maral	A
Polde domov obvestit Berganta, da so ob konje.	Lojze	in Tine sta kupila v Koritnicah vina, sira in	A
Tone je skušal biti prijazen. »Vem, da sta	Lojze	in Polde iz pasjega repa cepljena, ampak ti	A
Polde in strmel v Tineta. »Le kaj mu bo rekel	Lojze!	Ta Bergant je hudič, v dno duše ti vidi.«	A
Bergantom. »Je že bil pri nas,« je vzkliknil	Lojze.	»Pestil me je, da mi da pol konja, če povem,	A
začeli pijančevati, če so prodali konje. Posebno	Lojze	in Tine sta rada veseljačila in pila.Zato ga	A
zadnje čase kod pobrali konje. Polde, Tine in	Lojze	pa so molčali kot ribe v vodi in delali naklepe	A
končno zagotovo zvedel, da so ga Polde, Tine in	Lojze	potegnili za tri konje.Lojze je bil nekoč pijan	A
Polde, Tine in Lojze potegnili za tri konje.	Lojze	je bil nekoč pijan, pa je povedal v gostilni	A
lopov!« je kričal Bergant. »Ni konja!« je dejal	Lojze	in pljusnil kozarec vina Bergantu v obraz.»Mi	A
je splošen pretep in kričanje. Tone, Polde,	Lojze	in Korle so se držali za ovratnike in se vlekli	A
so branili in prosili miru. Kmalu je dobil	Lojze	od Berganta udarec s steklenico v glavo, da	A
pritrdili. »Hočem, da mi falotje Polde, Tine in	Lojze	povrnejo denar, ker so mi ukradli konje,« je	A
lase, držeč žepno zrcalo pred seboj. Vinko,	Lojze	in Tine so bili posedli pri mizi v kotu, Bergantov	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani