lojze (301-400)

polovica; naj potrpi, Bog se usmili!“ ”Vse imam,	Lojze,	nič ne skrbi!“ Lojze je stopil hitreje in	A
”Vse imam, Lojze, nič ne skrbi!“	Lojze	je stopil hitreje in bolj veselo. ”Če bi	A
tam, pa bi bilo vse dobro.“ ”Še malo potrpi,	Lojze,	se bo že izpremenilo ...“ Spet mu je leglo	A
da bi se oddehnila, toda bala se je, da bi	Lojze	ne videl njene utrujenosti in stopila je hitro	A
njene utrujenosti in stopila je hitro. Toda	Lojze	je videl in tudi njega so zabolele noge, sedel	A
bila cesta blatna in trava razmočena. Mati in	Lojze	sta si sedla nasproti in sta morala govoriti	A
majhna bela cerkev; ko je zvonilo sedem, se je	Lojze	odkril in molila sta naglas; v samoti se je	A
je šel pogledat po vremenu. ”Stopiva notri,	Lojze,	kaplja slivovca to bo pogrela.“ Gostilničar	A
da bi bila vzgojena v težkem mestnem vzduhu.	Lojze	se je ozrl nanjo in bilo ga je sram, da je bil	A
praznim želodcem se ne da študirati!“ Francka in	Lojze	sta jedla, dokler ni bil krožnik prazen, gostilničar	A
nekoliko otročjega. Ko sta odhajala, se je	Lojze	ozrl; na pragu je stala gostilničarjeva hči	A
megli, zelo daleč, se je vzdigalo nekaj sivega;	Lojze	je spoznal ljubljanski grad, zdelo se mu je	A
mati. ”Morda pride kakšen voz,“ je odgovoril	Lojze	in se je ozrl nazaj. Prihajal je od daleč	A
do jarka. ”Morda naju vzamejo gor,“ je dejal	Lojze.	”Že večkrat so me vzeli ... voz je prazen, seveda	A
zibal. ”Ali bi naju ne vzeli gor?“ je zakričal	Lojze.	Stala sta ob cesti in oškropilo ju je po	A
molče dalje in šele čez dolgo je izpregovoril	Lojze.	”Bova pa hodila, saj ni več daleč.“	A
že vidi od daleč!“ je izpregovorila mati in	Lojze	se je zbudil.Zbudil se je in spet je bil na	A
prašala mati strahoma. ”Res!“ je odgovoril	Lojze.	Opazil je, kako mu je švignil preko obraza srep	A
zadregi, naposled pa se je poslovila nakratko in	Lojze	jo je spremil. ”Zakaj si lagal?“ ga je prašala	A
od minute do minute, preden je vstala. Tudi	Lojze	se je bal slovesa; dokler je bila mati v mestu	A
mati izza ogla še enkrat, je videla, da tudi	Lojze	še stoji pred vratmi in gleda za njo. Obema	A
je na stanovanje, Lojzeta ni bilo. ”Kje je	Lojze?	“ ”Ni ga več pri nas - ne bom imela ljudi zastonj	A
Tone je prišel in prišla je Francka in tudi	Lojze	je prišel, gosposki je bil in smejal se je,	A
mirno in je naslonil komolce na mizo. ”Kaj dela	Lojze?	“ ”Nič več ne študira, izgubil se je.“	A
deževne kaplje, kakor da bi bíle ob steklo.	Lojze	Mihov je romal po cesti iz Ljubljane.Roke je	A
jima odgovoril - no, kaj bi jima odgovoril? ‚	Lojze	Mihov!‘- Hvala Bogu, ime mi je še ostalo!	A
je na travnikih, pokritih s kopnečim snegom.	Lojze	je zamežikal, dobro mu je dela sončna svetloba	A
hladno in bledo, da so oči lehko gledale vanj.	Lojze	je gledal naravnost v sonce in se je smehljal	A
in so zagrinjali dolino z dolgimi sencami.	Lojze	je ugledal od daleč samotno krčmo in se je spominjal	A
noter, kar noter!“ Porinil ga je skozi duri in	Lojze	je ugledal družbo za mizo, dvoje mladih gospodov	A
”Kaj niste vi Mihov?“ ”Seveda sem Mihov,	Lojze	Mihov!“ ”O, glej, tak sedi no sem - jaz sem	A
Krivec, Jože Krivec ...“ Ponudil mu je roko,	Lojze	ga je gledal začuden. ”Nobenega Krivca ne	A
”Učitelj sem pri vas, že dve leti.“	Lojze	je prisedel k mizi, drugi gospod, suh in kakor	A
velike, toda prazne in tope oči. ”Kaj pa ti,	Lojze?	Kaj pa ti počneš?“	A
”Druge skrbi imamo zdaj, dragi moj!“	Lojze	je bil vesel, smejal bi se in prepeval bi.	A
zmerom reševati svoj narod?“ se je nasmehnil	Lojze.	”Naroda ne, ampak vsaj čisto majhen del njegov	A
Na ta način jih misliš reševati?“ je vprašal	Lojze.	”Zakaj ne na ta način?	A
stran 180 . / ”Genljiva idila!“ je opomnil	Lojze.	”Ni še, ali jaz bi rad, da bi bila.“	A
Ukvarjaš se popolnoma zastonj!“ je odgovoril	Lojze.	”Tak sanjač si, kakor si bil v Ljubljani, ko	A
Ti si obsojen na žalostno smrt!“	Lojze	je odgovarjal mirno, kakor da bi ne bilo nič	A
malo!“ ”Ali me ne poznate?“ se je nasmehnil	Lojze.	Pogledala mu je pazljivo v obraz, zardela	A
zardela je in oči so se ji razširile od začudenja.	Lojze	je vstal in ji je ponudil roko. ”Tako pač	A
jima misli, Ani se je stisnilo srce od žalosti,	Lojze	pa se je naglo iztreznil. ”Kod ste hodili	A
v lice. ”Od prej se poznava,“ je odgovoril	Lojze.	”Takrat je krilv17ktaa18k�n18	A
prišel mimo in se je zadel obenj, tako da se je	Lojze	opotekel v veži. Vračali so se skupaj proti	A
in morda se tako zgodi.“ Poslovili so se in	Lojze	je stopal počasi proti klancu.V tistem hipu	A
Iz postelje se je vzdignila glava. ”	Lojze!	“ Mati se je oprla siloma na obe roke in se	A
siloma na obe roke in se je sklonila v postelji.	Lojze	je stopil k njej, približal se je njenemu obrazu	A
rezala v srcu. ”Kod si hodil toliko časa,	Lojze	... kako sem te čakala!“ Slišal jo je komaj	A
niso hoteli verjeti... Sedi tukajle k postelji,	Lojze	...“ V izbi so bili čevljar in njegova žena	A
omahnila na odejo. ”Tako dolgo te ni bilo,	Lojze!	“ ”Kaj je z drugimi, mati?“	A
”Vsi so umrli.“	Lojze	se je spet naslonil na materino roko, ki je	A
po obleki, po ovratniku. ”Vzdigni se malo,	Lojze,	skloni se k meni, da te vidim.“ Sklonil se	A
materi se je zdelo, da ugaša. ”Privij svetilko,	Lojze,	prilij olja!“ Lojze je stopil k mizi in je	A
”Privij svetilko, Lojze, prilij olja!“	Lojze	je stopil k mizi in je privil svetilko, da se	A
udarila se je s čelom ob kamen in je obležala ...	Lojze	je brisal materi z robcem potno čelo; izza poluodprtih	A
prsi in je pozabil nanjo. Odprla je oči in	Lojze	se je nagnil k njenim ustnicam. ”Daj mi vode	A
je nagnil k njenim ustnicam. ”Daj mi vode,	Lojze!	“ Nalil je vode, steklenica se mu je tresla	A
ožgane od vroče sape ... ”Deni mi to stran,	Lojze!	“ Tipala je z roko po prsih, ustnice so se	A
je bilo, ko niti z roko ni smela geniti ...	Lojze	jo je gladil po licih, po čelu, nekaj vročega	A
tleh, kakor da bi molila globoko sklonjena ...	Lojze	je bil objel njeno glavo z obema rokama, naslonil	A
bila zdaj polna ljudi, napravljali so oder.	Lojze	je bil kakor uklenjen, hodil je upognjen, s	A
se je vil velik črn molek ... Zmračilo se je,	Lojze	je stopil na prag in sveži zrak mu je zapihal	A
To je bilo učiteljevo okno.	Lojze	je strepetal in gledal je nepremično v mirno	A
zakrpal, ker je bila razparana. Zunaj je zaklical	Lojze	in vrgel sem vrečo preko rame, vzel palico v	A
ter se napotil. Deset let mi je bilo takrat,	Lojze	je bil še mlajši.Ne vem, kakšen sem bil jaz	A
še mlajši. Ne vem, kakšen sem bil jaz, ali	Lojze	je bil zelo majhen in slab, bel in nežen je	A
kruha, so godrnjali ter loputali z durmi.	Lojze	se je bil domislil prvi.Gledal je z velikimi	A
»Saj sem vedel, da pridemo kam!« je dejal	Lojze	mirno in šli mo dalje. Res je bila že	A
»Deževalo bo!« je omenil Tone.	Lojze	in jaz nisva nič odgovorila.Kaj se je godilo	A
času, Bog vedi, ali čutil sem, da je mislil	Lojze	kakor jaz. »Le dalje, kamorkoli!« je	A
kakor jaz. »Le dalje, kamorkoli!« je mislil	Lojze.	»In če dežuje, naj!«	A
belega cukra - hodila sta in sta molčala... Tudi	Lojze	je sanjal.Ali njegove sanje so bile kakor pravljice	A
koruzen hlebec je padel v blato; sredi bega se je	Lojze	okrenil, pobral je hlebec in je tekel dalje	A
je bila in spolzka, da smo padali neprestano.	Lojze	se je zasmejal nekoč, ko je padel, toda umolknil	A
nogavice. Sitno je bilo in žalostno, toda	Lojze	kakor da bi ne čutil žalosti.Dolga je pač pot	A
mehurji in trava je nalahko vztrepetavala.	Lojze	je stopil prvi na desko, ali ni si upal précej	A
mehko mastno blato mu je lizalo skoro do kolen.	Lojze	pa je stopil dalje po deski. »Če so	A
pokrajina in tudi naše misli so bile drugačne.	Lojze	je gledal srepo in naravnost, oči pa so mu bile	A
ponoči. . / . / stran 122 . / Vsi smo postali;	Lojze	je gledal v stran, ustnice so se mu premikale	A
bi hodila za šalo po vrvi. Stopil je za njo	Lojze	in stopil sem še jaz; vsi smo prišli na breg	A
kanton ob cesti in je položil malho na travo.	Lojze	je stal sredi ceste in je gledal s široko odprtimi	A
žalostno, kakor da bi zvonilo umirajočemu.	Lojze	je hotel sesti v travo ob poti, da bi si odpočil	A
vreden, pa bodi tvoj oče cesar ali berač. Tudi	Lojze	je bil kajžarjev sin, pa bi danes ne menjal	A
se je opotekal in ves bled je bil v obraz.	Lojze	je čakal nanj, kakor sta si bila pisala in spoznal	A
Nista se vozila dolgo.	Lojze	je skočil z vozá, Pavle za njim, nato sta šla	A
odlegla. ”Dobro je pivo v tej hiši!“ je rekel	Lojze.	”Nemška krčma je, zato ni tako umazana in kričava	A
teknilo!“ . / . / stran 27 . / Po kosilu se	Lojze	ni več smejal; resno je gledal, kakor da ga	A
pravim? Nič ne pravim!“ je zlovoljen odgovoril	Lojze.	”Le tako sem rekel, da v Ameriki zdaj več ne	A
reciva zbogom vsem nevšečnostim in pijva!“	Lojze	je bil takoj vesel in prešeren, Pavletu pa je	A
senca. ”Nocoj boš spat pri meni!“ je rekel	Lojze.	”Tudi zmerom lahko, dokler ne obogatiš!	A
svetel dan je bil. ”Pazi na pot!“ je rekel	Lojze.	”Po hišah je ne boš spoznal, ker so vse enake	A
večerjal; šele pozno pod noč se je prikazal	Lojze.	”Dolgo to ni bilo!“ ga je pozdravil Pavle	A
svoje tolarje?“ mu je odgovoril trudni in lačni	Lojze.	Pavleta je zabolelo, kakor da ga je tuja	A
volje, ti bom precej povedal: lačen sem!“ Ko je	Lojze	povečerjal, si je obrisal ustna in je pil, nato	A
Pavle teden dni, in tudi je čakal tri tedne;	Lojze	pa je govoril: ”Ne misli, da je svetá konec	A
Srečno sem prišel v Ameriko, zdrav in vesel.	Lojze	je čakal name in me je spoznal.Mesto je veliko	A
Lojzetovi izbi, pa se je to‐le zgodilo: Planil je	Lojze	v izbo še pred večerom, nič ni pozdravil Pavleta	A
”Kaj? Nič!“ je odgovoril	Lojze,	jeza pa mu je sijala iz oči. ”Tisto se je zgodilo	A
tiho. ”Kako da se je zgodilo?“ se je razsrdil	Lojze.	”Kako pride v deželo toča, lakot, draginja, povodenj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani