lojze (101-200)

In tvoje telo.	Lojze	pospravi šah, spravi šahovnico pod pazduho,	A
Hovšči pobiči, juhe, saj smo mladí. Juhe,	Lojze	je juckovec, juhe, Hanzej žebrač, juhe, Jozej	A
povodnji, se branil rumene lave: »Ne, ne!« »	Lojze,	moj Lojze!« Saj, zdaj se je pomiril, zdaj je	A
se branil rumene lave: »Ne, ne!« »Lojze, moj	Lojze!	« Saj, zdaj se je pomiril, zdaj je truden in	A
mlada repatica na zemljo »Oh!« je zastokal. »	Lojze,	čuj Lojze!« A on je ni slišal.	A
repatica na zemljo »Oh!« je zastokal. »Lojze, čuj	Lojze!	« A on je ni slišal.	A
roki prazno steklenico. Tedaj je vstal nunc	Lojze.	Njega je škoda, nunca Lojza, ja, samo za voljo	A
zabolelo pri srcu; kakor da jo je zabodel nož. Nunc	Lojze	pa je stal ob mizi kot v zemljo vkovan bor;	A
Nekdo je zaspano pel. Prav nunc	Lojze	je moral biti.»Oj zdaj gremo, nazaj ne pridemo	A
kakor hrošč, ki so mu odščipnili glavo. In nunc	Lojze	je sedél pri šoferju in je prijel za krmilo	A
Pa je bil šofer pijan in pijan je bil tudi	Lojze;	takó je avto trzal kakor konj, ko ga sekaš v	A
Toda tepka je rasla pred hišo. In	Lojze	se je bil nanjo obesil ...Sicer pa, tudi če jo	A
nazdravljali z mašnim vinom, s katerim je mežnar	Lojze	plačeval oživljanja svojega vse pogosteje crkavajočega	A
No, zdaj je pa tukaj!« In je zaklical: »	Lojze!	Lojze!« »Ck« in »cv«.	A
zdaj je pa tukaj!« In je zaklical: »Lojze!	Lojze!	« »Ck« in »cv«.	A
čolnu, je za spoznanje premaknil klobuk. ‒»	Lojze,	očeta smo našli v vodi!« je vpil kučigazda in	A
potegnili v čoln, noge so mu visele v vodo. ‒	Lojze	je prihajal počasi bliže, roke je držal na hrbtu	A
čolna ‒ »ck« in »cv« ‒ in kučigazda je rekel: »	Lojze,	teh rakov menda vendar ne boš nazaj pometal	A
boš nazaj pometal v ribnik!« »Nak!« je dejal	Lojze.	»Prodal jih bom.«	A
»Ck« in »cv« ‒ Je odgovoril	Lojze:	»Naj stari še lovi rake!«In ga je na škornje	A
naprežem in se potegnem za cigani proti Dolini, ti,	Lojze,	pa naprezi ‒ saj imate tri konje ‒ in poženi	A
potoma niso ne došli in ga ne videli na cesti.	Lojze	se do trdega mraka še ni vrnil.Kogar je srečal	A
»Ho, Gregec, ti si!«	Lojze	ga je spoznal.Saj je bil dostikrat pri njih	A
z mamo pri nas, ko je hodila k nam delat.«	Lojze	je skočil s koleslja, obrnil od dirke vsega	A
Sam obupen jok ga je bil.	Lojze	je povabil ženo na koleselj, ko mu je razodela	A
Žena je Lojzeta zahvalila za hitro vožnjo,	Lojze	pa njej stisnil roko in pognal. Kjer se od glavne	A
je je, še vedno v joku, oklenil krog vratu.	Lojze	je zavil proti domu in korakoma peljal dalje	A
na očeh je prišel hud večerjat; ko bi ne bilo	Lojze,	bi ne bilo ne besede in ne molitve ta večer	A
nič mudilo in nejevoljna je bila, ko ni mogla	Lojze	zaplesti v pogovor, da bi se znesla nad Francetom	A
zagledale pred sabo velik, megleno svetel kolobar;	Lojze	ni videla.Ali ta jo je v tem hipu spoznala.	A
in gledala v Lojzo. Ali njen pogled ni motril	Lojze.	Strmela je v daljavo, kakor bi nečesa iskala	A
Jančarice in Franceta, ali prejšnji odgovor	Lojze	mu je omajal slutnjo in tem bolj dvignil zanimanje	A
jedi se je samo pritikal, da ni žalil sestre	Lojze.	Ta ga je skrivaj opazovala s skrbi polnimi očmi	A
tedaj odprla vrata predsobe. Vstopil je stric	Lojze,	majhen, drobcen, gibčen mož bistrih oči in sunkovitih	A
šaril po sebi in iskal glavniček. »Pod mizo je,	Lojze,	« je previdno povedala teta.Veronika se je brž	A
človek to ni, pa konec!« je odkimal stric. »	Lojze!	Kaj pa govoriš!« se je prestrašila teta.	A
Ampak ga ne moreš nagnati ven!« »Boš malo kave,	Lojze?	« se je spomnila teta v negotovem upanju, da	A
Teta je planila k štedilniku. »Takoj bo,	Lojze,	« je mirila strica in tudi v njenem glasu je	A
svoj kozarec ponudila naprej, stricu: »Ná,	Lojze,	pokusi, boš videl, kako posveži!« Stric jo je	A
»Kdo, vsi?« »Teta Anica, stric	Lojze	in Rozi.« »Ti jih vse poznaš?«	A
dan,« je prijazno odgovorila teta Anica, stric	Lojze	pa je samo nezaupljivo in poklapano prikimal	A
vsem pri tej priči vsaj malo odleže. Stric	Lojze	je z okroglo pristriženimi trdimi nohti svoje	A
ugriznila v jezik in ni končala svoje misli. »Ne,	Lojze?	« je še rekla, kakor da ga mora razorožiti, da	A
sije sonce in piha veter. Zunaj je stal stric	Lojze.	»Jaz grem, tu ni več kaj!« je rekla teta Rozi	A
in od nje zahtevala tisto nemogoče. Stric	Lojze	se je nato še enkrat ozrl v smer, kamor je izginila	A
imajo barabe same vse na svetu!« »Molči, no,	Lojze,	« si je upala reči teta Anica. »Zdaj je čisto	A
povabiti ...« »Ne, hvala vam,« je rekel stric	Lojze.	»Lepo od vas, tega vam ne bova pozabila, a če	A
so drsali po veži. Tovariš Lenartov, črni	Lojze,	je planil nekoč proti durim, se tresel kakor	A
zato mu tovariši niso bili naklonjeni; črni	Lojze	ga je lasàl, ”da bo glorija še bolj pšenična	A
so se odprle nastežaj, v izbo je treščil črni	Lojze.	Bil je zasopel, žareč od spomladanske prešernosti	A
Kaj ti ne boš kave, svetnik?“ je vprašal črni	Lojze.	”Ne bom je!“	A
kaplja krvi. Iz gruče je planil k Lenartu črni	Lojze,	zgrabil ga je trdo za rame, vzdignil ga visoko	A
bila dobrotna in ki si pljunil nanjo!“ Črni	Lojze,	ki je stal v kotu, je okrenil glavo, da bi videl	A
ugledal poleg sebe človeški obraz. To je bil črni	Lojze.	Vroč, zasopel in temnogled mu je kričal v lice	A
in umaknil je roko. . / . / stran 224 . / ”	Lojze,	nocoj sem vse premislila in presodila in zdaj	A
Kako bi lagal in čemu? Pač pa si otrok,	Lojze,	ki govori, kar upa.Ampak upati ni potreba, temveč	A
zlatem gradu, pa bi umiral na cesti ... Pomisli,	Lojze,	kolikor časa te poznam, in skoro bo že štirinajst	A
Ne odgovoriš, ker ne moreš odgovoriti.	Lojze,	ne zameri: nikoli ne pojdeš!“ ”Kaj si znorelo	A
je prosil oproščenja v svojem srcu. ”Glej,	Lojze,	to je modrosti konec: Kaj se ti zdi hudó prijetno	A
isto; nima cilja, samo pot ima ...“ ”Ni treba,	Lojze,	ne nocoj!... Nocoj ne teh besed!	A
temveč samo ... temveč samo iz ... lepote ... Glej,	Lojze,	ne morem ti razlagati, ker ne znam.Saj si resnično	A
začetka; ampak ne zamerim ti nič ... Pojdi spat,	Lojze,	in kadar se boš prespal in kadar bo svetel dan	A
Mojega ženina, Lojzeta. Sinoči sva se zmenila,	Lojze	je moj ženin in tako sem jaz njegova nevesta	A
/ . / stran 233 . / Zgodaj v noč je prišel	Lojze	iz krčme.Pogledal je skozi okno, izba je bila	A
fant. ”Ali veš, kjé je Marta?“ je vprašal	Lojze,	poet. ”Šla je.“	A
”Šla je za zmerom.“	Lojze	je prebledel in je skočil izza mize. ”Zbledlo	A
...“	Lojze	ni odgovoril besede, okrenil se je in je šel	A
”Stran, cunja literatska!“ je izpregovoril	Lojze	hripavo, sunkoma, in je stopil k Marti.	A
dremale ... Ob tisti minuti, ko sta šla Marta in	Lojze	preko vrta, je stopil Konrad s širokim, čudno	A
pustem deževnem jutru sta se peljala Marta in	Lojze	od poroke. Starikava ženska, ki se je vračala	A
je mršav konj, ki je klanjal glavo do tal.	Lojze	je sedel poleg mlade žene zlovoljen in že nekoliko	A
črni. ”Rajša bi bila šla peš!“ je izpregovoril	Lojze.	”Kakšen voz je to?	A
Onadva pojdeta zdaj v krčmo!“ se je spomnil	Lojze.	”Resnično -- lepših drugóv si nisem mogel izbrati	A
”Kaj jim je treba zijati?“ se je razsrdil	Lojze,	plačal je vozniku in je šel z Marto mimo hiše	A
je svetil bel . / . / stran 255 . / robec.	Lojze	je šel hitro skozi temno kuhinjo in je stopil	A
sliši iz prvega vzdiha in plane. ”Daj meni,	Lojze,	svojo žalost, tvoja žena sem. Povej!“	A
več v laseh. ”Kaj si storila?“ je vzkliknil	Lojze.	”Ne morem v kuhinjo v belem krilu, ne streči	A
dežju sije tam sonce!“ ”Samo prijazno poglej,	Lojze,	samo nasmej se, pa bo radost tudi pri nas!“	A
mesto ... Kadar pride, ne bodi neprijazen z njim,	Lojze!	“ ”Nikogar še nisem žalil, ki mi nič storil	A
/ . / stran 257 . / ”Kaj sem ti storila,	Lojze?	Nič ne bo lažje tvoje srce, če bo moje težje	A
koraki in da je trdo zaloputnila duri, bi si bil	Lojze	oddahnil in bi bil dobil od svojega srca odvezo	A
živina -- to je bilo vse!“ ”Prijazno poglej,	Lojze,	in glasno se smej!Ni treba, da bi bil teman	A
se je zasmejala Marta. ”Ostani!“ je prosil	Lojze.	”Moram hiteti; pozno je že in gostje so blizu	A
odprla duri, so se oglasili zunaj veseli glasovi;	Lojze	je hitel svatom naproti. Troje jih je bilo	A
nekoliko neroden je pozdravljal drugi svat, Vrtnik.	Lojze	mu je bil prijatelj, ko sta študirala na Dunaju	A
vina prinesi, Marta, in kozarcev!“ je klical	Lojze.	S svojim nemirnim, porogljivim nasmehom,	A
pač, ampak ti si mi prevelik norec!“ je mislil	Lojze,	ko mu je stisnil roko na pragu. Točil je	A
Tudi žena naj pije z nami!“ je klical Košir.	Lojze	je čutil, da mu sili v glavo srd, in se je bal	A
veselimi, svetlimi očmi. ”Zdavnaj je že enajsta,	Lojze,	in oče je že v mestu ... pa ne vé poti ...“	A
pa ne vé poti ...“ ”Bo že našel!“ je odgovoril	Lojze	hitro, toda videl je takoj, kako so narahlo	A
moja ženka! In jo je imel devetkrat rajši ...“	Lojze	je molčal ter poslušal s temnim, zardelim obrazom	A
Vrtnik je vzdignil kozarec. ”Pij,	Lojze,	na srečo vajino!Malo sem že pil danes, ampak	A
Trčila sta in sta izpila. Hitro je pil	Lojze	in ko je postavil kozarec na mizo in mu je še	A
stopila k njemu, prijela ga je za roko. ”Tam je	Lojze	...Pozdravi, Lojze, mojega očeta!“	A
”Tam je Lojze ... Pozdravi,	Lojze,	mojega očeta!“ Lojze mu je segel v roko.	A
Pozdravi, Lojze, mojega očeta!“	Lojze	mu je segel v roko. ”Pozdravljeni!“	A
tla ter hodil pokonci!“ . / . / stran 263 . /	Lojze	je zardel in ni odgovoril Stožeru, ki se je	A
trd in nepremičen, je sedel na svojem stolu	Lojze,	ženin.Ob Stožerjevi nespodobni zgodbi in ob	A
”Marta! Marta!“ Med durmi je stal ženin	Lojze,	polrazgaljen, omahujoč, obraz suh in siv, oči	A
je začudila Marta. ”Princezinjo!“ je rekel	Lojze	in je omahnil na stol ob durih.”Ti pa le pojdi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani