lakota (67-166)

klali in brez usmiljenja uživali. Toda sedaj	lakota	še ni dospela do psa.V sedanjih časih uživajo	A
in sem stopil v hišo, odkoder se je razlegala	lakota.	Suvereni narod je drl za mano.	A
zbor izseljencev se je množil. V vseh očeh	lakota	po kruhu, v vseh srcih bolečina. Nihče ni govoril	A
samo sneg v sebi in komaj za zrno jedrca, jo je	lakota	prignala nazaj k bajti.Zapeljal jo je čebriček	A
vseh plati. Ropali so jo tudi Turki, trla jo je	lakota,	naše upore so močnejši tujci zadušili v krvi	A
koliko je nedolžne krvi prelite, kako se bliža	lakota	‒ ljudje že pesmi skladajo: na polju bo rasla	A
na polju bo rasla praprota, za mizo bo sedla	lakota.	In vsega tega je kriv eden ‒ Napoleon si nisem	A
vsi. Če ga ne bo, pobere duše hudič, telesa	lakota,	blago pa vojska. 7. septembra ob enajstih	A
hčerka bizantinskega dvora. Ko sta primorala	lakota	in obup Gelimerja, kralja Vandalov, da je prosil	A
naleti na kakšno tračansko ali alansko selo.	Lakota	jo je silila, da poišče ljudi, se nasiti in	A
vse húdo, kar se zdaj godi po svetu, vojne pa	lakota	pa davki, tako da nedolžni ljudje samo trpijo	A
in drobcene skrbi vsem valijo na glavo. Pa	lakota	je. Zajtrk!	A
podvizal, je lahko postrgal prazno posodo.	Lakota	je okruten, a dober učitelj.Lovreka je naučila	A
ni mogel zateči v gozd, kadar ga je grudila	lakota:	skrivaj mu je prinašala mleka in kruha, platičev	A
vsem mogočem. Ko se je oglasila v želodcih	lakota,	je Polonica z gospodinjskim dostojanstvom razvezala	A
značaju upiralo, da si je moral jemati sam, toda	lakota	je bila močnejša.Konec koncev se je smel za	A
čemur se vsi odzovejo s pospešenimi koraki, saj	lakota	ni nič manjša od utrujenosti. Nazadnje, ko je	A
naštevajo jih litanije: suša, povodenj, draginja,	lakota	... najhujša vseh nadlog pa je ljubezen. Brani	A
ter so ga razmetale po sobi. »Naj jé sama,	lakota	lakomna!« se je razjezila Lojzka, sama ni vedela	A
”Le nikar ne bodi tako gosposki! Ti	lakota!	Povzdigavati se misliš?	A
večerni senci, klanec siromakov, kjer hodi smrt in	lakota	od hiše do hiše in trka na duri, pritiska na	A
pobral je kamen ter ga zalučil za nami. »	Lakota	beraška je dejal!« se je razjezil Tone, hotel	A
”Ali kaj vse to! Kaj	lakota,	kaj bolečina, kaj smrt!Meglo je presekala luč	A
Ali imaš zadosti? Preveč je - ampak žri,	lakota!	“ Šrangar je planil k mizi, ozrl se je urno	A
je vse pri kraju!“ Materine solze, uboštvo,	lakota,	ponižanje, bridkost - vse tisto ni bilo nič	A
se vam ne ustavljajo.« Anici se je oglasila	lakota.	»Pa mi dajte,« je rekla, in krčmar je	A
vstajajo. Nadloge nad nadlogo: vojska in kuga in	lakota	in desetina in šumenje v vetrovih in strup v	A
dolgega časa in ne ve prav nič, da je trpljenje,	lakota	in žeja, in se čudi, kako da je greh na svetu	A
pokoro so nam bolezni in potresi in tlaka in	lakota,	za pokoro telesu, ki je secundum medicos7	A
je bil. Jesti mu ne dajo, je mislil vikar;	lakota	mora biti v deželi.Šel je dalje in pogledal	A
Lovač, to veš, da nisem, ki se mu je ud usušil,	lakota	pa ne!« »Lakota, ne misli, ta moja žalost	A
nisem, ki se mu je ud usušil, lakota pa ne!« »	Lakota,	ne misli, ta moja žalost ni,« nadaljuje, »lakota	A
Lakota, ne misli, ta moja žalost ni,« nadaljuje, »	lakota	lovaška.Pa je človeška, kakor za vsem, kar izgubiš	A
Lapajne; kupec se je zasmejal. »Saj ti verjamem,	lakota.	Ti sam si tak, da do žebljice v peti ogolješ	A
tedna smo živeli doma. Zdaj pa gleda spet	lakota	iz vseh kotov. Pa sem zdaj na Čepovansko prišel	A
Prepričan sem bil, da jo je domov prignala	lakota.	Z dobrim domačim mlekom jo bom lahko spet navadil	A
preklinja psa... Ne ve, da v psu sovraštva ni, le -	lakota!	« Pričakoval sem, da mi bo Mojca ob	A
obnebju in da pričnó pobijati človeštvo. Potresi,	lakota	in povodnji, vsa ta zla so morila človeštvo	A
dvorano je vtem stopil človeček suhe rasti;	lakota	in edinščina mu je gledala pri sleherni gubi	A
»To je nekoliko opravičenja! A	lakota	še vendar popolnoma ne opravičuje napadov na	A
kakor da si v kraju, ki sta ga ravnokar smrt in	lakota	s svojo grozo prepluli! Iz širnega polja	A
Majnhalma skrbelo. »Pa ne da bi ga spet premikala	lakota	po naših kmetijah, ki razrivajo njegov svet	A
bila velika stiska za živež, povsod je krulila	lakota.	»Patra Lavrencija ni doma ‒?« se je Trlep ustrašil	A
Leta 1573 je bilo pri nas kaj hudo. Velika	lakota	je ječala po vsej deželi.Tlačani so mulili travo	A
Kaj ti je? Stiska,	lakota,	da svet mrje od vsega hudega, ti bi pa rajal	A
Saj vidiš, kaj se je primerilo Kabliču.« »	Lakota	nas lomi, vsega nam manjka, a škodljivo divjačino	A
moral na prvem produ pristati. Premagala ga je	lakota.	Brž je nabral nekaj dračja, da zakuri ogenj.	A
oblastiželjni starki. Mlado lončarico je premagala	lakota.	Ugriznila je v ribo in začela žvečiti precej	A
pobijati. Zaskrbel te je rod, ki mu grozita	lakota	in pogin. Vsaj množiti se dolgo vrsto let več	A
Tak si bil, ko si šel v nedeljo k maši, kakor	lakota	in draginja.« Blaževa hudomušnost je tovarišu	A
vsa ta drhal. »Ominej, ominej, kaj je taka	lakota?	« pravi Barba, stopi v vežo in, ko perutnina	A
oprtal na pleča in pojdeš od praga do praga in	lakota	ti bode eno uro daleč pred teboj iz ust visela	A
»Stoj no, stoj!«reče Šepec. Sila in	lakota	podira v njem vse dobre duhove.»Kdaj pojde tam	A
Huda letina je bila. Za hudo letino prihaja	lakota	in res je prišla. III Zima je bila, sneg debel	A
do Markovih ušes, kakor bi se bila oglasila	lakota	sama.Prvemu volku se je odzval drugi in potem	A
kakor pa troje sovražnikov s puško in sabljo.	Lakota	je le lakota. Pa Francozom ni bilo zadosti,	A
sovražnikov s puško in sabljo. Lakota je le	lakota.	Pa Francozom ni bilo zadosti, da smo jim dali	A
Žejni pa kakor suha kepa.	Lakota	se še pozabi, ali žejo trpeti, to je hujše ko	A
prestal od Razdrtega noter do Francoskega.	Lakota,	žeja, uši, pomanjkanje spanca, vse me je pritiskalo	A
Med omikanimi narodi ni več možna splošna	lakota,	toliko so se izboljšale trgovinske zveze in	A
se je zapletel »Ne motovili se tako počasi,	lakota	pretegnjena!« je zatulil žagar in mlinar Bogataj	A
stran 37 . / glavi, da je še na južino pozabila.	Lakota	se tudi Agati ni oglasila. »Bomo pa v bajto	A
časi so nastopili za nas uboge kmete. Kuga in	lakota,	vojske, umor in požiganje; to vse nam preti	A
bo več rastla niti bilka na njem. Kuga in	lakota	nastane.Človeški rod bo jako redek.	A
ga leta, še bolj pa, kakor sem menil, strašna	lakota,	ki je pomorila takrat pod Gorjanci več ljudi	A
drugih krčmah. Začela se mi je oglašati že	lakota,	ko pridem že popoldne do precej velike skupine	A
ki se še niso omožile. Nekatere je prijela	lakota	za dedcem in so vzele vsakega, da jim je le	A
tri noči. Toda pričela ga je stiskati huda	lakota	in četrto noč se je priplazil skrivaj v vas	A
tu v Planici, kjer me bosta znabiti končala	lakota	in mraz?Mar bi bil zdajle doma na klopi za pečjo	A
razsvetljevala črni hlev. Gaba je pričela mučiti	lakota,	a še huje ga je mučila žeja.Pa se je domislil	A
svinjine in vrč vode. Ker sta bili njegovi	lakota	in žeja večji kot njegovo čudenje, je skočil	A
poldne že minilo, in se mu je v želodcu oglašala	lakota.	Najedel se je tam do sitega in potem spet odšel	A
ni več jemal v besedo; v deželi je sedaj bila	lakota	- ta pa vprašuje človeka o kugi!Ni bilo večjih	A
več videti človeka. Tudi pozimi, ko je vladala	lakota,	se ni nikoli bližala vasi.Njen drug, samec,	A
poznejših časih velika sreča! Saj je strast tudi	lakota!	« Župnik je na vse to zamahnil z roko in dodal	A
naprej oznanja in zavija po želodcu, češ da bo	lakota	po tem pičlem grižljaju še večja. Lačen leže	A
korakala pred njimi . / . / stran 163 . / godba.	Lakota,	zlo, trpljenje, na vse so se ljudje privadili	A
več videti človeka. Tudi pozimi, ko je vladala	lakota,	se ni nikoli bližala vasi.Njen drug, samec,	A
naprej oznanja in zavija po želodcu, češ da bo	lakota	po tem pičlem grižljaju še večja. Lačen leže	A
za njim, kakor bi korakala pred njimi godba.	Lakota,	zlo, trpljenje, na vse so se ljudje privadili	A
v sebi si ga vendar želiš. Velika je tvoja	lakota.	Vendar Histos te potrebuje v budnosti, ne v	A
pred . /\ .. stran 120 . \/ skladišči. Bolj kot	lakota	nas je pravzaprav pestilo to postavanje, nenehna	A
mene že zdavnaj premagala skušnjava, natančneje	lakota,	da sem v hrbtno stran paketa zvrtal luknjo in	A
tako privlačno skrivnostna. Tu ni bila samo	lakota,	ki me je neusmiljeno pestila od jutra do večera	A
nista bila več povezana samo pomanjkanje in	lakota,	ampak tudi smrt, svoboda in morda še kaj. Že	A
da je tudi v meni nekaj pišmevuhovstva. »	Lakota	nepremagliva,« sem hotel pokazati, da tudi poznam	A
čudež, da jih v šoli naučijo Prešerna. »Moja	lakota	ni nič kaj pesniška,« sem se nasmehnil. »Ampak	A
pomanjkanja in da se ji še sanja ne, kaj je	lakota.	Nasprotno pa je meni postrv teknila, čeprav	A
tako imenovala; . / . / stran 88 . / vojne,	lakota	in zatiranje ljudi ‒ to ni in ne more biti civilizacija	A
uredijo misli in občutja, jo prevzame nezadržna	lakota	po ponovnem vrhunskem doživetju zdaj že pojemajoče	A
usahnili, da morajo živino napajati v dolini. »	Lakota	nam trka na vrata, lakota!...« Dihurjema	A
napajati v dolini. »Lakota nam trka na vrata,	lakota!	...« Dihurjema se je svak zasmilil.	A
nebeško mano in še zmeraj me gleda milo, uboga	lakota.	No, mu dam pa še tretji kos!	A
tare Ljubljančane . / . / stran 274 . / že huda	lakota.	Zarana ne poje noben petelin več in v vsej Ljubljani	A
žalostne novice! V Ljubljani in Šiški razsaja	lakota.	Draginja rase kakor konoplja.	A
bi jima poln želodec povzročal več težav kot	lakota.	Pan Ter in Lambergar sta se spogledala in slednji	A
na rep, zacvili. ◆ Če še tako je oster, mu	lakota	je mojster. ◆ Če težav ni, si jih človek sam	A
◆ Lakomnežu vedno nekaj manjka. ◆	Lakota	je najboljša kuharica. ◆ Lakota je učiteljica	A
◆ Lakota je najboljša kuharica. ◆	Lakota	je učiteljica umetnosti. ◆ Lakota nima oči.	A
◆ Lakota je učiteljica umetnosti. ◆	Lakota	nima oči. ◆ Lakota sladi bob.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 67 167 267 367 467 567 667 767 867 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani