Na postaji ne čaka nihče več ranjencev, nikogar ne zanimajo več skupni grobovi na pokopališču, kjer polagajo v eno jamo po več sto krst, če peljejo vojaki obsojenca na strelišče, da ga tam usmrte, se še komaj ozre par ljudi, a otroci tečejo za njim, kakor bi korakala pred njimi godba. Lakota, zlo, trpljenje, na vse so se ljudje privadili in postalo je nezanimivo, negrozno in vsakdanje. V torek popoldne se odpravi Fronek h gospe, ki je kupila njegovega psička.