Opoldne si je navadno - na Ančkin nasvet, toda brez skopuhove vednosti - namolzel sladkega kravjega mleka in ga izpil, bodisi surovega ali pa ga je nesel kisat v svojo skalno špiljo, v kateri je imel vedno nekaj latvic - Ančka mu jih je bila posodila. Seveda se je dečkovemu odkritemu značaju upiralo, da si je moral jemati sam, toda lakota je bila močnejša. Konec koncev se je smel za svoje delo vsaj nasititi, ali ne?