nova beseda iz Slovenije
uporaba ugodij implicira tudi tisto, čemur pravi | Lacan | uporabnost užitka.Bentham je tako že pred Freudom | C |
uživanja." Prav na to opozarja po našem mnenju | Lacan, | ko zatrdi, da utilitarizem "ne pomeni nič drugega | C |
katere smoter je narediti užitek koristen. Zato | Lacan | priznava Benthamu zasluge za to, da je s teorijo | C |
podvržena zakonu koristnosti. Ali, kot pravi | Lacan, | "blago je narejeno zato, da kar največje možno | C |
drugi strani pa se dotika tistega, čemur pravi | Lacan | "paradoks želje, kolikor ga dobrine zakrivajo | C |
elementarni zgled dobrodelnosti, kot ga navaja | Lacan, | dobrodelnost sv. Martina, ki raztrga svoj plašč | C |
za Benthama lahko le tisto, kar je, kot pravi | Lacan, | predmet delitve, snov za prerazdelitev. V dobrodeln | C |
dobrin. Tu bi spet lahko spomnili, da vidi | Lacan | v imperativu dobrodelnosti "dobrohotno goljufijo | C |
implicira cinično subverzijo dobrega. Ta cinizem | Lacan | rekonstruira v neke vrste credo utilitarističnega | C |
ostane po podobi mojega dobrega." Zato lahko | Lacan | reče, da je "v naravi dobrega, da smo altruisti | C |
nedotakljivost elementarnih človekovih pravic, zatrdi | Lacan, | "na tej ravni homogenosti se zakon koristnosti | C |
prej z roko v roki z altruizmom. Na to meri | Lacan, | ko zatrdi, da se "moj egoizem prav lepo zadovoljuje | C |
nelegitimna, neulovljiva, neizmerljiva vrednost, ki ji | Lacan | pravi vrednost užitka, ki nima nobene opore | C |
užitkom oziroma strategija, pri kateri, kot pravi | Lacan, | sama "razsežnost dobrega postavlja močan zid | C |
do bližnjega reducirana na oskrbo, kot pravi | Lacan. | Zadostuje, da dobrodelnež zagleda nekoga v stiski | C |
možnost te druge zadovoljitve. Ni naključje, da | Lacan | - ko nakaže možnost beračeve zahteve po drugi | C |
oblik, do "kromosomske anarhije", kot pravi | Lacan. | Gre za monstruoznost "drugega uničenja", ki ga | C |
vsaki meri, vsakemu idealu. Ni naključje, da | Lacan | nasproti dobrodelnosti sv. Martina postavlja | C |
mlado dekle ali mišičast igralec rugbyja), pravi | Lacan, | pa ne bomo imeli več opraviti s poučno zgodbo | C |
kjer si privošči luksuz, odvečno, eksces. | Lacan | pa nakaže, ne šele v ljubezni mističark, pač | C |
onstran načela ugodja. Zato ne preseneča, da | Lacan | postavi Sada tako rekoč ob bok Antigone, ki | C |
radikalno tuje vsemu človeškemu, oziroma, kot pravi | Lacan, | "kar najbolj osvobojeno razmerij do individua | C |
zaradi svoje univerzalne vrednosti," kot pravi | Lacan, | in zato nujno imuno za spremembe subjektivnih | C |
Sadove etike in politike, kot jo rekonstruira | Lacan, | opirajoč se pri tem na Dolmancéjevo formulacijo | C |
kompatibilen z družbeno vezjo. Kot upravičeno poudari | Lacan, | je subjekt izjavljanja imperativa užitka: "Pravico | C |
katero od svojih potreb, pač pa za tisto, čemur | Lacan | pravi neulovljivi objekt želje onkraj konkretnega | C |
Stvari, "Stvari mojega bližnjega", kot pravi | Lacan, | ki tudi tega bližnjega naredi za enkratnega | C |
drugemu, toda le, če je to dobro, kot pravi | Lacan, | "po podobi mojega dobrega", zato da bi se ognil | C |
In tako kot križar, za katerega, kot opozarja | Lacan, | obstoj Drugega ni danost, marveč stvar vere | C |
subjekt suženj ponavljanja volje do užitka, lahko | Lacan | reče, da je resnica sadovskega subjekta pozicija | C |
tradicionalna etika slep za tisto razsežnost, ki ji | Lacan | pravi "vsemogočnost" želje.Sade klone pred željo | C |
željo Drugega, saj v njegovem delu, kot opozori | Lacan, | ne najdemo niti enega samega primera uspešnega | C |
tako vpisuje v alternativo dveh poti, ki ju | Lacan | na koncu "Subverzije subjekta in dialektike | C |
želje" navaja kot razrešitev zagate želje. | Lacan | v tem tekstu predstavi terminalno fazo dialektike | C |
na drugi tragični upor? Rekli smo, da vidi | Lacan | v izbiri med lastnim mankom in nasebnostjo objekta | C |
herojske privolitve v voljo Drugega, ki ju navaja | Lacan. | Kaj pomeni danes "hoteti se soočiti z voljo Drugega | C |
se pravi, da so hoteli izkusiti, kot pravi | Lacan, | "ne le njegovo zahtevo, temveč kar njegovo voljo | C |
, če povzamemo Klossowskega, kot ga citira | Lacan. | Odločiti se za vrnitev v naravo v budnem stanju | C |
ceno svoje "mumifikacije". Ni zanemarljivo, da | Lacan | omenja stoike v "Kantu s Sadom", tekstu, ki | C |
tekstu, ki je posvečen prav Sadu. V tem tekstu | Lacan | ne postavi na oder samo znamenite dvojice, Kanta | C |
Drugega, njegove volje. Zato ni naključje, da | Lacan | v "Kantu s Sadom" naslovi na Sada in stoike | C |
medsebojnega parazitiranja želje in zakona. | Lacan | Sadu namreč očita, da se je držal zakona zato | C |
zagosti sadovskemu rablju. Prav v tem kontekstu | Lacan | omenja stoike in jim priznava zasluge za to | C |
njegova nemoč, pokaže v soočenju z Epiktetom, si | Lacan | predstavlja, kako bi Epiktet odgovoril na sadovske | C |
revščino nekega takega učinka," kot zapiše | Lacan, | stoik namreč razgrne vso neokusnost, nabuhlost | C |
ga tam, kjer ta najmanj pričakuje, kot pokaže | Lacan, | ne bi imela nobenih možnosti za uspeh, če ne | C |
najbliže svetniški poziciji, kot jo pojmuje | Lacan. | V toliko je mogoče govoriti o poziciji suverenega | C |
napetosti". To radikalno odsotnost subjekta | Lacan | še bolj poudari, ko zatrdi, da je gon "v razmerju | C |
napetosti, kako v to napetost vplesti subjekta? | Lacan | se vseeno ne zadovolji zgolj z artikulacijo | C |
onega, iz gonov. To pa je interpretacija, ki jo | Lacan | ravno zavrača, zato tudi vztraja: "ni bil že | C |
nekaj drugega, namreč objekt pulzije, ki ga | Lacan | postavi "na raven tistega, kar /je/ metaforično | C |
brezglava subjektivacija brez subjekta." S tem da | Lacan | strukturo gona opredeli s pomočjo Bataillevega | C |
Da je gon na sebi prekoračitev, opozarja tudi | Lacan | v svojem XI. seminarju, ko zatrdi, da je "pot | C |
transgresije in če "pulzija ni perverzija", kot | Lacan | vseskozi vztraja, potem je s tem nakazana možnost | C |
spet pred alternativo dveh poti, ki jo zariše | Lacan | v "Subverziji ...", dveh poti, ki sta na voljo | C |
ne bi bila mogoča, če ne bi bilo, kot pravi | Lacan | v "Kantu s Sadom", "znova rojeno neko dobro | C |
patosa, patološkega, na drugo pa, kot pravi | Lacan, | das Gute, "dobro, ki je objekt moralnega zakona | C |
da Kantova etika implicira tisto, čemur pravi | Lacan | "junaštvo, lastno patološkemu", kot ga povzema | C |
jamstva kot dobra volja Drugega", kot pravi | Lacan, | prav zato, ker je ta dobra volja radikalno vprašljiva | C |
naselil v najintimnejšem subjekta", kot bi rekel | Lacan. | Kant zahteva popolno podreditev, brez vsakršnega | C |
določena z zakonom, svobodna? Kot opozarja | Lacan, | težava za Kantovega moralnega subjekta ni toliko | C |
najbolj vidno pri vprašanju dignitete človeka. | Lacan | v Seminarju o transferju kritizira Kantovo formulo | C |
kot s smotrom, nikdar zgolj kot s sredstvom." | Lacan | očita Kantu, da ne vidi, da je subjekt kot tak | C |
smoter postavila, da bo izrekla Kantovo resnico. | Lacan | Kantove Kritike praktičnega uma ne bere na ravni | C |
njene dovršitve oziroma resnice. Od kod bere | Lacan | Kanta, da lahko pretendira na resnico?Kaj legitimira | C |
legitimira tako pretenzijo? Ne gre pozabiti, da | Lacan | ne bere Kanta kot filozof, marveč kot analitik | C |
poznejših seminarjev, "D'un Autre a l'autre", | Lacan | opredeli konec analize v terminih resnice: causa | C |
lacanovske psihoanalize, se razblini, brž ko | Lacan | zatrdi, da tega "sui" iz causa sui ravno ni | C |
na dan drugačno izkustvo subjekta. Kot pokaže | Lacan, | se subjektu "želeno predstavlja kot tisto, česar | C |
orodjem v službi Drugega, njegove volje do užitka. | Lacan | uporabi torej že instrumentaliziranega Sada | C |
imperativu, je opozoril že Freud. Freud in | Lacan | sta si edina v tem, da ni večjega perverzneža | C |
ki se ji je subjekt moral odpovedati. A ko | Lacan | v "Kantu s Sadom" išče s pomočjo Sada resnico | C |
sadistične subjektivne pozicije. Če je lahko | Lacan | napisal "Kanta s Sadom", je to zato, ker mu | C |
kot "inavguralni korak subverzije", kot pravi | Lacan. | Toda sama Kantova revolucija v etiki ima za | C |
19. stoletju in ki si bo morala, kot zapiše | Lacan, | "celih sto let utirati pot skozi globino okusa | C |
pot "iskanja sreče v zlu", na katero opozarja | Lacan | v "Kantu s Sadom", tista pot namreč, ki je subjektivni | C |
oklepa kot največjega zaklada. Ali, kot pravi | Lacan, | nevrotik se lahko "tam nekje čisto pri dnu počuti | C |
v praznini manka biti prepozna tisto, čemur | Lacan | pravi "najbližja Stvar". Prepoznati se v "najbližji | C |
prazno mesto subjekta reprezentira, kot pravi | Lacan, | subjektovo nevednost glede pogojujočega ga realnega | C |
očiščen označevalne kavzalnosti, ki ga pogojuje? | Lacan | govori o destituciji subjekta, zato da ne bi | C |
za Drugega", je mogoče reči, da je "na sebi". | Lacan | sicer vpelje objekt v navezavi na Drugega, na | C |
pač pa "Autre Chose", "Druga Stvar", kot pravi | Lacan, | oziroma užitek. Če se v analizi postavlja problem | C |
povzetku seminarja "L'acte psychanalytique" | Lacan | to eksplicitno zatrdi: "Ali psihoanalizant ob | C |
svojem znamenitem spisu "Kant s Sadom" hoče | Lacan | do take neozdravljive resnice, resda za nazaj | C |
nekakšno orodje, pomoček za branje Kanta, hoče | Lacan | soočiti Kanta z nečim, kar je samemu Kantu in | C |
Kant s Sadom" naj bi ilustriral, kot zapiše sam | Lacan, | trivialno in hkrati paradoksno tezo, da je | C |
razmerja med Kantom in Sadom, kot ga vzpostavi | Lacan. | Res je sicer, da Hegel priznava Kantu zasluge | C |
v kateri mi ugaja, da me vidi", kot bi rekel | Lacan. | Tako recimo za Napoleona dobi njegova heroična | C |
Skupni imenovalec teh kritik je očitek, da je | Lacan | prehitro priličil Kanta s Sadom in s tem potvoril | C |
spoštovanju človekovih pravic. Tako lahko | Lacan | iz Kantove omembe bolečine, ki spremlja spoštovanje | C |
na patološko pri spoštovanju zakona. Toda | Lacan | se ne zadovolji s tem, da dokaže univerzalizabilnost | C |
"Kako je mogoče, da Kant ne vidi," sprašuje | Lacan, | "na kakšno oviro trči njegov čisto buržoazni | C |
in hkrati neutemeljeno". Z drugimi besedami, | Lacan | naj bi pri Kantu zanemaril temeljno dvojnost | C |
Pravico imam uživati v tvojem telesu ...", hoče | Lacan | pokazati, da je Sade bolj pošten od Kanta, ker | C |
kateri temelji Kantova etika; na drugi strani pa | Lacan | noče videti razcepa, ki ga sam Kant uvaja, namreč | C |
se zbira pod tem izrazom, česar pa ne Kant ne | Lacan | zares ne pojasnita." Lacanu priznava zasluge | C |
to razliko, da Sade to pokaže, Kant pa ne. | Lacan | naj bi pri tem izhajal predvsem iz afekta bolečine | C |
erotičnem izmikanju objekta zakona, dobrega, naj bi | Lacan | videl znamenje za diabolično podvojitev dobrega | C |
razcep subjekta. Tudi kritiki priznavajo, da ima | Lacan | prav, ko ugotavlja, da je stična točka med Kantom | C |
dvojni odskok od običajnega branja Kanta in Sada: | Lacan | užitek umesti v Kantovo etiko, za katero se | C |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |