hlev (201-300)

plev, zleti na zlati hlev - plev - plev - na	hlev	- plev -.« Pikapolonica je zaplesala	A
pridi navsezgodaj! Lezi, če hočeš, kar v naš	hlev!	Nocoj nisem za pametne misli!«	A
prijel Aleno za roko ter vriskaje odšel z njo v	hlev	po ovčke. »Alena, ob štirih bodita doma	A
« ga je odgnal od sebe. Gašper je zginil v	hlev,	kjer je imel pograd, da je kdo pazil na živino	A
Mihor?« se je ozrl na brata, ki ga je sledil za	hlev.	»Oh, zakaj sem jo zamudil?« je stiskal	A
bi bila privlekla dote k hiši tolikanj, da bi	hlev	nastlal z bankovci, za primojstokrat da bi ne	A
Lucije pa ni bilo nikjer. Štefa je skočila v	hlev;	tudi tam je ni bilo. Stekla je okrog hiše in	A
živino prej ko prej odgnali na pašo, napajat in v	hlev;	slišati je bilo le še odsekan, v prahu pridušen	A
bila velika nevarnost, da se vnamejo še hiša,	hlev	in pôd, kakor smo rekli gospodarskemu poslopju	A
»Ja! Dnevna je za posesat, poglej, kakšen	hlev	je!Nejči, pojdi na vrt s tisto tvojo škatlo	A
mu je povesila na prsi. Zastrmel je v temačni	hlev,	kakor da hoče v njem odkriti sinka, opravljajočega	A
vem,« je odgovoril sin, »preden sem odšel v	hlev,	so še spali.Tako se mi je zdelo.«	A
Mali Lovrek vriska in kliče ...	Hlev	izgine in kar na vsem lepem zagleda Gradnica	A
Vse se je tiščalo lepo skupaj: na desni kravji	hlev	in svinjak, v hišici pa velika soba z ogromno	A
»pač pa pozneje.« Po zajtrku je odskakal v	hlev,	kjer ga je že nepotrpežljivo pričakovala njegova	A
pritlične, s skodlami krite stanovanjske hiše je	hlev	s podom in parno ali senikom, ob potočku Smodivnici	A
naj poišče toplega ležišča. Zatekel se je v	hlev,	kjer si je prazne jasli nadeval z listjem in	A
zlasti v urah snežnih zametov, ko je v temačni	hlev	komaj prikukala betvica svetlobe, vendar je	A
razočaranimi vzdihi se je deček vsakokrat vračal v	hlev,	potuhnjen in splašen, boječ se svojih preganjavcev	A
nekoč pričakal, ko se je ta ves pobit vračal v	hlev.	Dan je bil posebno otožen, skoraj mračen, in	A
Ančkine roke ga s težavo dvignejo in prenesejo v	hlev,	kjer v boleči nemoči obleži v svojih jaslih	A
petelina. Ančka pa je celo prihitela za njim v	hlev	in mu zaupala, da so se lovci ustavili na Hojanovini	A
so napeljali vodo tudi v kuhinjo, pralnico in	hlev.	In proti sadovnjaku so izpred hiše v ravni smeri	A
vrtom končavajočem se rovu, od tam pa v hišo,	hlev,	v sadovnjak in korita.Izravnavanje vodne količine	A
krščanskega siromaka? In če bi hotel mojo hišo, moj	hlev,	moje polje, pa makar mojo dušo - kako bi do	A
treba?“ Šimen pa je izpregel in je gnal konja v	hlev,	voz je porinil pod šupo.Aleš je stal pred pragom	A
”Šimen!“ ”Sem že zaprl	hlev!	“ je odgovoril Šimen od bogvedikod. ”Saj te	A
Šimen od bogvedikod. ”Saj te nisem vprašal za	hlev,	nekaj drugega to bom vprašal.“ ”Še ponoči	A
volja. Duri se niso odprle; hlapec je zapiral	hlev.	Ne misli toliko na sina, da ti ne bo srce težko	A
kožuhom in je zadremal. Hlapec Šimen je zaprl	hlev,	v veži si je otepel škornje, do kolen obložene	A
ko si tukaj, se ne vračaj pred jutrom; lézi v	hlev.	“ Šimen pa je vstal, pomel si je premrle roke	A
hlapec,“ je zaklicala ženska v vežo, ”vleci ga v	hlev,	da se naspi.Ni treba, da bi ležal v snegu.	A
pod pazduho, napol ga je nesel, napol vlekel v	hlev	ter ga spustil na slamo. ”Ná, klada pijana	A
Bogu, da nima ognja pri sebi; nazadnje bi mi še	hlev	zapalil!Kdo ve, odkod se je priklatil.“	A
povrne malokdaj; in če se povrne, se skrije v	hlev	ter obrne glavo k zidu.-	A
blato je prinesel!“ ”Ali si pot izgrešil v	hlev?	“ Komaj da je kaj videl, komaj da je kaj slišal	A
tam pod klancem, belo hišo z zelenimi okni, in	hlev	in skedenj in kaščo, se mu je storilo težko	A
v hišo, tudi na polje ni pogledal; šel je v	hlev	in je legel na steljo.Tam je mislil take misli	A
Nisi prvi! Ter ga spodi v	hlev,	sam pa sede na zapeček in si baše pipo!...	A
svojemu patronu!« In je odprl duri in je šel na	hlev:	tam je legel v seno in je zaspal truden; vse	A
in ko bo napolnil skedenj in podstrešje in	hlev:	gospodar na mehkoposteljo, Jernej na trdo cesto	A
in bo prijetno dremal; Jernej se bo skril za	hlev	in bo poginil na gnili stelji. Tako je naredila	A
da si odpočijem, ker sem truden!« Šel je na	hlev	in je legel v seno.Ležal je, dolgo ni zaspal	A
lesa in papirja - vse lepo in zelo resnično,	hlev,	sveta družina, pastirji, sveti trije kralji	A
II Ubožna hiša je bila nekoč županov	hlev.	Ampak ker je bil vlažen in okužen in je bila	A
je bila nevarnost za živino, je postavil nov	hlev,	starega pa so z debelim zidom predelili na dvoje	A
kozolcem, pred jutrom pa je zažgal županu hišo in	hlev	in je izginil.Morda je bil Jure.	A
rubežnik. ”Tam so Kovačevi -- bogata hiša, poln	hlev;	da ste mi pozdravljeni, Kovačevi! Tam kraj župnišča	A
zakaj da mu je bilo hudó. Gnal je govedo v	hlev	ter je stopil v hišo. ”Kje je oče?“ je vprašal	A
volja, zapijem na en sam dušek polje, hišo in	hlev!	“ Potnikov je šel mimo njega, ni ga pogledal	A
lahko noč,“ je rekel Potnikov in je pokazal na	hlev.	”Tam je stelje zadosti in tudi toplo je.“	A
Ali nikogar ni bilo. Hlapec se je zaprl v	hlev,	kmetje pa so bežali v dolino in se niso ozirali	A
Hiša, praviš, da je tvoja. Ali je tvoj tudi	hlev?	“ ”Tudi hlev in živina v njem.“	A
Ali je tvoj tudi hlev?“ ”Tudi	hlev	in živina v njem.“ ”Pa skedenj?“	A
tolike svetlobe; ni razločil, ali gori en sam	hlev,	ali pa je v plamenu vsa fara.Kakor bliski od	A
je, svetlejši od sonca, celo ponoči! In tudi	hlev	je zraven; živina je v njem, ampak ponoči so	A
hišo samo se nihče več ni zmenil, tudi ne za	hlev	in za skedenj. ”Zakaj tukaj ne gasite, ljudje	A
hlapca.“ ”Pred tremi leti sem imel hišo in	hlev	in deset oralov zemlje; letos še krompirja ne	A
mizo in vsako posteljo preobrnili; svetili so v	hlev	in v shrambo in v kaščo, ali antikrista ni bilo	A
vračala iz gledališča; triumfator se je zibal v	hlev,	simbol pa je ostal na cesti in smrdi še zmerom	A
kateremu zidarju je naročila grad in kateremu	hlev.	Tolažil pa sem se z mislijo, ki jo priporočam	A
pred njim doma. Andrejec je spravil konja v	hlev,	pred hišo je oče obdelaval Kurenta s tenko brezovko	A
so zijala kakor slepe, strmeče oči. Hiša in	hlev	in vrt, vse je strmelo in je izpraševalo:	A
desko zabito, dasi ni prišla Mariševka nikoli v	hlev.	Oblečena je bila zmerom črno in pobožna je bila	A
zame izkopana!“ Truden je bil in je legel v	hlev	na gorko slamo in je zaspal in se ni več predramil	A
Stari so!“ Odprl je duri v	hlev,	kmalu nato pa se je vrnil na dvorišče z urnimi	A
Nato je stopil župnik z županom in učiteljem v	hlev.	Človek je ležal tam kakor prej, z glavo navzdol	A
mi le zdi, čemu si je bil izbral baš farovški	hlev...	“ Župnik je nabral čelo v zlovoljne gube.	A
bi bil prišel umret kam drugam, recimo, v vaš	hlev	- čemu baš tja?... Izgubil se je bil, blodeč,	A
neznanca v mrtvašnico, župnik pa je poškropil	hlev	in tudi vrata z blagoslovljeno vodo ... Tako	A
gospoda!“ Miha je vstal in se je napotil v	hlev,	kuharica pa je šla budit župnika.Težka ji je	A
umrl oče?« Ni še ozrl po hiši, ni pogledal v	hlev	in tudi s posli se ni pomenil.Napregel je in	A
stala tam!« V kaščo je šel, v skedenj in v	hlev.	»To vse je bilo moje in to vse je bilo	A
ga v tej dolini, o Gregor, ki bi imel hišo in	hlev.	Kadar se domisli Ali paša, požene na cesto, na	A
zdramil, me je uklenil še samega ter me vteknil v	hlev	med živino, da mu služim do smrti. -Jaz pa vas	A
bo usmilil; ko se povrnem, bo hiša nova, bo	hlev	poln in bo zemlja spet rodila.Zdaj pa jim prinašam	A
belo hišo z zelenimi okni in visoko streho,	hlev	za hišo in v hlevu petero marogastih, belorjavih	A
stopili v izbo tako trdo in nespodobno kakor v	hlev.	”Krištof Kobar!“ je rekel eden izmed njih	A
ograjo, ki smo jo postavili pred betlehemski	hlev.	Vmes pa smo se pogovarjali o vseh tistih lepih	A
Tretjo noč smo postavili kletko na dvorišče, pred	hlev.	Dali smo sovi mesa na steljo, da bi ne poginila	A
smradljivo gnojišče v nizki, prostrani gospodarjev	hlev,	kjer dremljeta ob temni, mokri steni dve suhi	A
hoteli prenesti v sobo; spraviti so ga morali v	hlev,	in tam je umrl miren in zadovoljen. Ozrl	A
še Bog, če boš imel na stara leta skorjo in	hlev!	Tebi je tako sojeno, kajžarjev sin, in tudi tebi	A
da postava razsodi in zapiše, kje bodi moj	hlev.	In naposled je tudi prepovedano, da umrjem na	A
Hej, vranci, rezgetajte, čakata vas zob in	hlev.	Urno zdrknejo kopita po mostiču in konjiki zahrume	A
Kaj bo to. Tak	hlev,	poln konj, to bi že bilo.Najlepše sanje Anžetove	A
da bi postal kdaj tako imovit in bi imel cel	hlev	konj.In Anže si je bil napravil trden sklep	A
ni videl groznejšega. Potem pa je zavil v	hlev,	sedel na kup stelje in segel po knjigi s konji	A
»Spodi mi ga ven, fant.« Anže je izginil v	hlev.	Orožnik je snel puško in čakal.	A
se lotila Luke, ki je kašljal za pečjo: »V	hlev	se mi pojdi dret, celo noč hrope tu, da človek	A
oddaljili. Najbrže so se bili vrnili vsi nazaj v	hlev.	»Zakaj ne greste ven,« je dejal Luka	A
obul čevlje, odel si jopič, spustil se doli v	hlev	in stopil na vrata ter se neopažen približal	A
druge, potem bom samega sebe. In se je vrnil v	hlev	in nametal živini krme.Pri tem se je bil do	A
videti njegovega groba. Hitela je iz sobe doli za	hlev	na vrt.Ledeno je velo od severa po dolini, in	A
to vstal, se napil vode v kuhinji in odšel v	hlev	ter je bil popolnoma zadovoljen sam s seboj	A
naletel. Tedaj je Anže obupal, krenil spet v	hlev,	zaril se iz same trdoglavosti še enkrat v seno	A
še, kupim še enega in potem sezidam hišo in	hlev	in po tem bom bogat in potem pojdem domov in	A
»Veš, Jerica, kadar bom imel tisto hišo in	hlev	poln konj, pridem po‐te na Peč in te vzamem	A
oče, in zaman je iskal vzroka. Peljal ga je v	hlev,	razkazal mu živino, potem pa dejal, ko je oče	A
očeta. In par skrivnih solz je obrisal in šel v	hlev	in poiskal za diljo prihranjeni denar in razvil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani