»Tete Ane se tudi v sanjah nisem bal,« je odvrnil Lovrek, »pač pa pozneje.«
Po zajtrku je odskakal v hlev, kjer ga je že nepotrpežljivo pričakovala njegova prijateljica, pridna Čada, hrepeneča po sočni travi. Teta pa je med pospravljanjem in brisanjem mize vznemirjeno šepetala: