hlapec (301-400)

še dočakam?“ ”Seveda pride!“ se je razsrdil	hlapec,	ki je bil truden in zaspan.Tudi Šimen je bil	A
gleda v obraz.“ ”Nikogar ni!“ je odgovoril	hlapec;	stresel je z glavo in je pomislil: ”Tako blêdejo	A
s prstom. Lužarica je zaječala na postelji;	hlapec	se je prestrašil v polusnu in se je vzdramil	A
”Tako trdovratni so umirajoči,“ je pomislil	hlapec	in je odgovoril zlovoljen: ”Ne zamerite, mati	A
Pojdi, Šimen!“	Hlapec	je zavzdihnil globoko in se je vzdignil.	A
Pomudim se na vasi in poprašam,“ je zamrmral	hlapec.	”Ampak če je dospel, tudi pride; noč je zanj	A
steklo, položeno na visoko, mehko pernico.	Hlapec	je stopal vkreber.Steze ni bilo nikjer; nihče	A
stala samotna cerkev; v linah je stokal veter.	Hlapec	je poslušal in ni vedel, odkod prihaja vzdihujoči	A
grozi umirajočega. ”Kdo kliče?“ je vprašal	hlapec	in se je sam prestrašil svojega glasu.Odgovora	A
so se oglasili koraki in prišel mu je odpirat	hlapec	s svečo v roki. ”Ali so gospod župnik doma	A
bojazljivec, pa mi ni bilo lahko pri srcu.“	Hlapec	je zmajal z glavo. ”Nič dobrega ne pomeni	A
sem se, hvala Bogu, in tudi odpočil za silo.	Hlapec,	reci gospodu, da sem bil tukaj.Morda se napoti	A
so sijale. III Komaj se je bil napotil	hlapec	po gospoda in so zatonili v snegu njegovi koraki	A
Opoldne tistega dne, ko se je bil napravil	hlapec	Šimen na župnijo po župnika, je romal po veliki	A
tiha, zamolkla pesem, so se oglasili zvonovi.	Hlapec	Šimen je vstal izza peči in si je oblačil kožuh	A
na licih vroče roke in je odprl oči. ”Daj,	hlapec,	“ je zaklicala ženska v vežo, ”vleci ga v hlev	A
je.“ . / . / stran 236 . / Iz veže je stopil	hlapec,	osoren in godrnjaje je prijel popotnika pod	A
Kdo ve, odkod se je priklatil.“	Hlapec	je šel in je zapahnil duri; popotnik je ostal	A
trudoma. . / . / stran 237 . / Kmetica in	hlapec	sta stala na pragu. ”Glej ga, vstal je!“	A
Glej ga, vstal je!“ ”Naj gre!“ je odgovoril	hlapec.	”Ni dobro imeti tujega človeka v hlevu.“	A
se je bil napotil v hribe,“ je premišljeval	hlapec,	”ni mogel drugače nego tod.Sneg bo kmalu scela	A
visokem, zmrzujočem snegu. . / . / stran 247 . /	Hlapec	je gledal v tla, na pot pred seboj, in je premišljeval	A
samo še en sam, ki je držal naravnost v hribe.	Hlapec	se je domislil, kako je čakala mati na sina	A
nenadoma v stran in so napravili velik kolobar.	Hlapec	je stopal tako krepko, da je sopel na glas in	A
samoti kakor poslednji trudni dih umirajočega.	Hlapec	je hitel, črna znamenja v snegu so mu kazala	A
moje srce privezano nanj.“ Nenadoma je skočil	hlapec,	s tremi koraki je stal ob kameniti ogradi, pokleknil	A
tudi suknja je bila že trda, kakor od lesa.	Hlapec	ga je stresel, zgrabil je pest snega in ga je	A
klancem je bila že tiha in temna, ko se je vračal	hlapec	v hrib z bremenom na rami.Potrkal je s pestjo	A
stran 250 . / ”Krščanski človek,“ je odgovoril	hlapec	in je drgnil popotnika s snegom po golem životu	A
se je tako veselo smejal?“ se je prestrašil	hlapec.	Kmet pa je stresel z glavo.	A
se je izgubil, in takrat je bil še otrok.“	Hlapec	je postavil žganje v kot in je obrisal popotniku	A
”Tvoj je mrtvec, ti si ga našel.“	Hlapec	je zapel popotniku suknjo, prijel ga je narahlo	A
”Bog ti povrni pa lahko noč!“ je odgovoril	hlapec	na klancu in je sopel težko navkreber. ”Težak	A
dospel si, kamor si se bil namenil!“ Čudil se je	hlapec,	da se ni svetilo nobeno okno; še ko je bil sto	A
ura na steni je molčala. Skrbno je položil	hlapec	mrtveca na klop ob peči, s tresočo roko je prižgal	A
sta ležala na vzglavju tesno drug ob drugem.	Hlapec	je postavil stol ob posteljo in je sedel.Čudno	A
padale kaplje na lica. Višje je švignil plamen,	hlapec	se je ozrl na mrzla, bleda obraza, mirno speča	A
vozovi iz Dovja. Nad hlevnimi vrati je stal	hlapec	in kričal s pijanim, hripavim glasom nad nekom	A
azposajeni glasovi. Pred vrati sta stala dva moža in	hlapec	je ravno napregal.Ko sem vstopil, zagledal sem	A
nojevim peresom na žametastem klobuku; zvest	hlapec	devici, ki jezdi ob njegovi desni na čilem belcu	A
razločil človek in nikogar ni bilo tam. Star	hlapec	je delal ob ograji, nato je vzel lopato in je	A
Tako strah me je bilo. Da bi bil prišel	hlapec	ob tisti uri, star in ostuden, in bi me objel	A
Ker gospodar je kri, pamet je le godrnjav	hlapec.	Ponavadi ne hranijo strupa v črnih vedrih in	A
Podgorčev osel, s katerim je pripeljal gluhi	hlapec	Miha dva prazna sodčka od Kozma. A naposled	A
Ko smo luščili v kuhinji grah, se je veseli	hlapec	naglas zasmejal. ”Bog vedi, če je bila Gudula	A
zastrmela gospa. ”Zaljubil se je vanjo!“ je rekel	hlapec.	”Pa sem dejal, da bo komedija bolj vesela!“	A
Poslušen, na zmerjanje in na bič pripravljen	hlapec	je vsaka njena misel.”Bog te blagoslovi, če	A
Peljite gnoj na njivo.“	Hlapec	se je smejal izpod kozolca. ”Gudula, gnoj	A
ZBRANO DELO Šestnajsta knjiga	HLAPEC	JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA / ZGODBE IZ DOLINE	A
ŠENTFLORJANSKE / V SAMOTI 1972	HLAPEC	JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA	A
oblečeni, resni in zamišljeni, ženske objokane;	hlapec	Jernej, dolg, star in siv, kakor je bil, je	A
Sitar pa je rekel: »Ne zmerjaj nas,	hlapec,	z mešetarji, cigani in iblajtarji!Še preden	A
/ . / stran 8 . / »Narobe hiša, kjer sedi	hlapec	na zapečku in briše škornje ob gospodarjev hrbet	A
rekla tašča. »Narobe voz, ki ga vleče gospodar,	hlapec	pa drži vajeti!« je rekel svak. »Narobe	A
»Narobe kmetija, kjer orje gospodar, ko se	hlapec	v senci ščeperi!« je rekel sosed. In	A
vest in življenje brez greha!« Tako je rekel	hlapec	Jernej in je pljunil na prag in je šel.	A
je stopil Sitar v izbo. »Koga goniš spat,	hlapec?	Kdo je pijan, hlapec?«	A
»Koga goniš spat, hlapec? Kdo je pijan,	hlapec?	« Jernej je mirno sedel in mirno govoril	A
vrgel je klobuk na tla in je kričal. »Molči,	hlapec!	Nisem pokopal enega gospodarja, dvoje sem jih	A
udaril s škornjem ob klop. »Kaj si oglušel,	hlapec?	Išči si drugega gospodarja, sem rekel!	A
sedmini zahotelo komedij in burk? Tako je,	hlapec:	potrla me je smrt očetova, ampak tehtnica je	A
tolažba. Nikoli nisem bil gospodar, zadnji	hlapec	sem bil, poleg pastirjeve je ležala moja žlica	A
poleg pastirjeve je ležala moja žlica. Ti,	hlapec,	si bil moj krivični gospodar; tvoj pogled povelje	A
človeka, ki ni bil ne gospod, ne študent, ne	hlapec;	oblečen je bil v črno, nosil je brado, vedel	A
»Kako spodil? Kako bi	hlapec	podil gospodarja? Kdo je gradil tisto hišo,	A
napisano - ne obrekuj! Gospodar je gospodar in	hlapec	je hlapec; in če reče gospodar hlapcu: Poveži	A
ne obrekuj! Gospodar je gospodar in hlapec je	hlapec;	in če reče gospodar hlapcu: Poveži culo, vstani	A
dravljal?« »Nisem ti dolžan ne besede ne odgovora,	hlapec!	Ne delaj nadlege ne meni ne občini; poveži culo	A
»Človeška postava je in božja zapoved, da	hlapec	ubogaj svojega gospodarja!Ampak tudi je postava	A
govorili vsi vprek in so kričali. »Ne zmerjaj,	hlapec!	« »Znorel si, hlapec!«	A
»Ne zmerjaj, hlapec!« »Znorel si,	hlapec!	« »V keho s hlapcem puntarjem, ne v ubožno	A
ubožno hišo!« . / . / stran 25 . / »Pojdi,	hlapec,	kamor ti je pot!« »Odpri mu duri, hlapcu	A
Kateri Jernej?« »	Hlapec	Jernej.Pri Sitarjevih sem bil do včerajšnjega	A
ustavil. »Če hočeš poslušati pametno besedo,	hlapec,	poslušaj: skoči takoj s koleslja in se napoti	A
koleslja in se napoti, odkoder si prišel! Zakaj	hlapec	proti gospodarju še nikoli ni nič opravil, kaj	A
storil jaz, če bi me hodil . / . / stran 39 . /	hlapec	tožarit, po krivem ali po nekrivem?Dal bi Šimnu	A
drugikrat razločil, kdo da je gospodar in kdo da je	hlapec!	Tako bi jima rekel, glej! -	A
Ali si slišal?	Hlapec	gre tožit gospodarja!« Godec je stisnil	A
srca, da so mu pritekle solze iz oči. »No, ti	hlapec,	ki greš tožit gospodarja, glej!« Oddahnil	A
je z Bogom. Ni se več pogovarjal z njim kakor	hlapec	z gospodarjem, temveč kakor terjavec z dolžnikom	A
tvoja zapoved! K tebi samemu se zatekam, jaz,	hlapec	Jernej, sam na svetu, ob belem dnevu okraden	A
kakor da bi si bili tujci in sovražniki; še	hlapec	in dekla sta molčé gledala v skledo in sta se	A
Micike ne pojdeš nič pogledat?“ je vprašala.	Hlapec	in dekla sta se posmejala, brat je gledal temno	A
že odpeljal. ”Že pred pol ure!“ je povedal	hlapec.	”Napregel je in je rekel, da nima nikogar več	A
drug svet, ki ga prej nikoli ni videl. ”Čegav	hlapec	sem?Kdo je moj gospodar, da me lahko ubije,	A
Tako se je zgodilo pred tednom dni. Zdaj sem	hlapec,	služabnik živine.To je začetek ceste; kam drži	A
Jernej?“ ”Kaj da bi videl?“ se je začudil	hlapec.	Tudi župana je vprašal župnik, ali župan	A
ali nisem več? Ali sem vaš oče, ali sem vaš	hlapec?	“ Zalučil je na tla najprej stvari, ki jih	A
Sosedje!	Hlapec!	“ je klical s hripavim glasom. Ali nikogar	A
Ali nikogar ni bilo.	Hlapec	se je zaprl v hlev, kmetje pa so bežali v dolino	A
zamajal do cigana. ”Ni vstal župnik; tovariš in	hlapec	satanov je.Naj prejme plačilo še pred svojim	A
Le kozarec vina mi še daj!“ je prosil Elija.	Hlapec	je nalil do vrha. ”Pij, zato ker si prosil	A
pravičnih sodnikov. Kaplan je priganjal hlapca,	hlapec	konja. ”Tak švrkni, goni!“	A
sedel v širokem in težkem vozu; težak in debel	hlapec	je zaspano božal debelo in težko kobilo.	A
belem in rdečepikastem dominu. Gospodar in	hlapec.	Harlekin je bil namreč hlapec.	A
Gospodar in hlapec. Harlekin je bil namreč	hlapec.	Prileten je že bil, skoraj sključen, z neumnim	A
življenje zase, brez argumentov in jaz sem njen	hlapec	... tudi brez argumentov ... Samo nekaj mi povej	A
mogel stopiti zdaj pred obraz? Gospod je šel in	hlapec	misli, da je prišla njegova ura.Kako umazane	A
in potepuh, učenjak in prismoda, umetnik in	hlapec.	Gledal sem nekoč, kako se je čudežno preminjal	A
tam več cerkva in spovednikov, nego na fari.	Hlapec	Andrejec je storil vse, kakor je bilo zapovedano	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani