hišo (1.301-1.400)

hodniki. Zdelo se mi je, da sem že videl to	hišo	- tam kje v starih povestih. Tudi stanovanje	A
ropotijo!“ Ko sem stal pred starinsko, sivo	hišo	z omreženimi okni ter pomislil na gospoda Matevža	A
prahu in črni megli. ”Tukaj bi si postavila	hišo,	kraj gozda!“ je rekla gospodična.”Na oni strani	A
napravljala daleč, tja proti gozdu, v tisto belo	hišo	z zelenimi okni in z rdečo verando, in s tistim	A
jetični otroci. In ko sem se ozrl na sosednjo	hišo,	na tisto dolgo vrsto temnih, s cunjami zagrnjenih	A
pometala rdeče lističe v prah. In je stopila v	hišo.	IV	A
ugledal Jernej od daleč, tam pod klancem, belo	hišo	z zelenimi okni, in hlev in skedenj in kaščo	A
in ne vse dolgo poletje?« Jernej ni stopil v	hišo,	tudi na polje ni pogledal; šel je v hlev in	A
steljo s črne pogrebne suknje in se je napotil v	hišo.	Tam si je slekel suknjo, zlezel je na zapeček	A
obrvmi. . / . / stran 10 . / Prišla je dekla v	hišo.	»Dobro se ti godi, Jernej!	A
tiho bliža za hrbtom... Jernej se je vrnil v	hišo,	ko je bila južina že na mizi.Postal je osupel	A
ragljate, hlapci in dekle? Kaj je kurent stopil v	hišo?	« Jerneju se je tresel glas od srda in	A
Ampak da si rekel: Pojdi in zapali	hišo	- dobro bi te slišal, dobro razumel, ne zapalil	A
povej! Štirideset let sem delal, postavil sem	hišo,	s svojim potom sem pognojil polje in senožet	A
pa boš spoznal mojo kri. Tudi če pogledaš na	hišo,	te bodo v mojem imenu pozdravljala tista zelena	A
izgubil mladi Sitar?« »Ozri se, tam stoji, pred	hišo;	poznam ga, ker stoji tako moško...Bog varuj, nič	A
je naredila posvetna postava: Jernej bo zidal	hišo,	in kadar bo dozidal: gospodar na peč, Jernej	A
hlapec podil gospodarja? Kdo je gradil tisto	hišo,	da je zdaj velika in imenitna? On ali jaz?	A
« »V keho s hlapcem puntarjem, ne v ubožno	hišo!	« »Pojdi, hlapec, kamor ti je pot!«	A
veseli, jim je razlagal svojo pravdo. »Imel sem	hišo,	otroci, tam stoji pod klancem, tista bela z	A
začetka je bilo samo tistih par njivic tam za	hišo;	jaz pa sem širil svet in sem ga množil, s plugom	A
Jernej se je napotil po culo. Pred	hišo	je srečal Sitarja, pa ga ni pogledal in tudi	A
je gledal predse, kakor da bi se pogovarjal s	hišo,	nes Sitarjem. »Nič drugega ne bom pobral, ni	A
roke mu stisni v pozdrav, za roko ga pelji v	hišo,	kakor sina, ki je zablodil!« Še se je	A
kakor sina, ki je zablodil!« Še se je ozrl na	hišo	in po polju, po senožetih, lokah in daljnih	A
delal sem štirideset let, ustanovil sem dom in	hišo.	Bistro pomnite: ustanovil sem dom in hišo.	A
hišo. Bistro pomnite: ustanovil sem dom in	hišo.	Zdaj presodite: čigava je jablan - ali tistega	A
delal si štirideset let, ustanovil si dom in	hišo,	zdaj pa pojdi po svetu in išči svoje pravice	A
pogine v jarku Jernej, ko si je postavil lepo	hišo	in topel hram?Odprite bukve: ne znam brati,	A
molčal. »Zato ste jo pač zaprli v to veliko	hišo,	da bi ne mogla v svet?Zaklenili ste jo dvakjazz	A
svoji stari pameti. Zakaj ne hiše pravice,	hišo	laži, hinavščine in razbojništva ste postavili	A
sodniki že od rojstva; naposled bi zažgal še to	hišo,	pa bi rekel:Glejte, Bog je poslal pravico na	A
razsodite! Truden sem, rad bi že stopil v svojo	hišo,	rad bi legel na svojo posteljo!« »Hude	A
pa je bilo zapisano, da so jo bili prinesli v	hišo	pred šestimi leti; ves život ji je bil z ranami	A
bilo tam strašno, Bog je bil pač proklel tisto	hišo	in vse ljudi, ki so bili tam in vse veliko temno	A
s tako elegantno damo na bogat dom, v veliko	hišo,	kjer je vseh sladkosti dovolj.Zakaj tudi Brigita	A
je bil zmerom in glasan, pomlad je prišla v	hišo	z njim.Mati se je vsa izpremenila; njene oči	A
stropu. Vstopil je, kakor berač v gosposko	hišo,	upognjen, plašen.In vendar mu je lagalo ubogo	A
otroku, - prišla je kakor beračica v gosposko	hišo...	Samo za hip se je bila zavedla Malči pol žalostne	A
Kdo pa je ta starec, ki se je pogovarjal pred	hišo?	“ Krčmar je skomiznil z rameni, nasmehnil	A
zgodnji pomladi, meni pa je žgalo v lica. Pred	hišo	je stala tista deklina, ki sem jo rad videl	A
prideš pred nočjo. Ali boš našel sam tisto	hišo?	“ ”Našel jo bom!“	A
je z mogočnim ropotom ustavil najin voz pred	hišo,	sva bila že pripravljena.Držala sva se za roko	A
rokavom obrisal brke. Samolastno je ustavil pred	hišo,	ki se ji je poznalo po ošabni zunanjosti, da	A
! Voz je stal pred belo	hišo,	pred katero je bilo postavljenih dvoje mlajev	A
svatov naju je sprejela in pozdravila že koj pred	hišo.	”Pozdravljeni, svatovci!	A
ga je!“ Iskal sem voznika, našel sem ga za	hišo	v veseli družbi dekel in hlapcev. Veliko steklenico	A
svetila bela hiša in Anka se je napotila tjá. Pred	hišo	so bile klopí in mize, par ljudí je sedelo tam	A
ozrla začudena nanj. Vrnil se je z desetakom v	hišo	in Anka si je mislila: ”Če pride pač nazaj ali	A
zibalo in majalo naokoli; če je gledala na visoko	hišo,	se je hiša polagoma nagibala, nagibala, stresla	A
olgočasna, ozka ulica, kjer je bila Anka domá. Pred	hišo	je stalo mnogo ljudí.Anka je pohitela, da bi	A
tujega... Takó stojí popotnik pred belo pobéljeno	hišo	ter gleda na mramornato ploščo, vzidano ob vélikih	A
govorili slovesne govore. Zató so nastanili v	hišo	občinskega tajnika, ki je imel opravila samó	A
skozi kuhinjo ali preko zapuščenega vrta za	hišo,	je bila mrtvašnica. Šviligoj je odprl okna	A
mraz in dolgčas. Vsako noč prihajam v občinsko	hišo...	prosim vas, oprostite...Ali stvar ne raste, giblje	A
dolžnosti ter odšel s Šviligojem v občinsko	hišo.	Ni zahajal rad tjá, posebno o mraku ne.	A
privezane njune misli na tisto veliko sivo poslopje,	hišo	ubitih duš, skrito za železno ograjo, za visokim	A
”Za dukat!“ ”Za	hišo!	“ ”Za ženo!“	A
in oblekel, nato sem odgrnil okno. Na visoko	hišo	onstran ceste je sijalo sonce, svetlo spomladansko	A
še malo postoj!“ Stala sva pred nizko, sivo	hišo,	čisto v temi, obadva premočena in trudna.Od	A
Pognal je do županove krčme. Tam so sedeli pred	hišo,	zakaj lep večer je bil. ”Náte, pripeljal	A
izgubljencem? Beraštvo k beraštvu -- v ubožno	hišo	ga dajmo, pa je konec besedi in prerekanja!	A
nikamor ni pogledal. Mnogo jih je bilo pred	hišo,	vsi so govorili in vsi so gledali nanj, ki je	A
je bila keha, na drugi ubožna hiša. V ubožno	hišo	je nesel občinski pisar Jureta nebogljenca.	A
Tako je romal: od ceste na cesto, iz hiše v	hišo,	z voza na voz.Od tistega trenotka je romal,	A
pod kozolcem, pred jutrom pa je zažgal županu	hišo	in hlev in je izginil.Morda je bil Jure.	A
vajeno močnega vina. Predno je stopil Jareb v	hišo,	se je pokrižal. ”Satan me je motil!	A
dvanajstero, dvanajstero še jih je stalo pred belo	hišo	nad klancem.In to niso bili kmetje, ne bajtarji	A
spominu sem verjel... Grobar, nasuj gomilo za	hišo	visoko, nasuj jo do neba ...Nasuj, grobar, da	A
skozi odprte duri, skozi široko vežo ter pred	hišo	na kostanj.Stali smo spodaj in smo ga klicali	A
kostanjev zadnje listje na tla. Vrnil sem se v	hišo.	Vso noč je požvenketavalo okno v vetru.	A
je čisto kratka pot, tam so trije tedni; belo	hišo	vidim, ki me izza kostanjev pozdravlja; ampak	A
vrstili ob cesti; bele hiše, rdeče strehe, za	hišo	vrt, za vrtom polje; pisano bogastvo, kamor	A
hudó. Gnal je govedo v hlev ter je stopil v	hišo.	”Kje je oče?“ je vprašal.	A
je taka volja, zapijem na en sam dušek polje,	hišo	in hlev!“ Potnikov je šel mimo njega, ni	A
zadosti in tudi toplo je.“ Nato je stopil v	hišo.	Brata sta sedela za mizo.	A
čudil. ”Kaj sem se zmotil in sem prišel v tujo	hišo?	Ali me ne poznate več?“	A
Nato pa je pomislil: ”Vso	hišo	mi je vzel, vsaj streho mi povrne.Vse polje	A
je začudil siromak. ”Saj ti si me spravil ob	hišo	in polje!“ Takrat pa se je grabež sam začudil	A
Nikogar ni bilo, da bi se potegoval za Grajžarjevo	hišo	in domačijo.Upnik sam, krčmar Elija, je spravil	A
domačijo. Upnik sam, krčmar Elija, je spravil	hišo,	polje in gozd. Grajžar je prosil, molil,	A
Grajžar je prosil, molil, kričal in klel. ”Vsaj	hišo	mi pusti, vsaj za gostača me vzemi!“ Krčmar	A
kmetje so stali osupli in potrti pred zarubljeno	hišo;	in tako jim je bilo pri srcu, da bi se odkrili	A
O mraku pa je stopil eden izmed njih pred	hišo	in se je vrnil v krčmo tako bled, kakor da je	A
bi pač bilo,“ je rekel drugi, stopil je pred	hišo,	pa se je vrnil prav tako bled. Nato so vstali	A
jih je spreletel strah. Ko pa so stopili pred	hišo,	so se razbegnili, kakor da je bila božja roka	A
dušek poln kozarec vina in se je vrnil pred	hišo.	Težko sopihaje je vzdignil lestev; prislonil	A
mrtva ustna hudobno nasmehnila. Pobegnil je v	hišo,	zaklenil vse duri in zadelal vsa okna. Svetilko	A
trepetajoč od groze in ves zasopljen. Pred	hišo	je stal cigan in je gledal v dolino; z dlanjo	A
iskra planila, je bila udušena. Za Martinovo	hišo	samo se nihče več ni zmenil, tudi ne za hlev	A
iskra in je ugasnila visoko pod nebom, pred	hišo	pa se je zamajala črna tepka, tako da je dolga	A
je povezal svojo culo. Nato je stopil pred	hišo	in tako hudo mu je bilo, da bi naglas zajokal	A
pojdem za hlapca.“ ”Pred tremi leti sem imel	hišo	in hlev in deset oralov zemlje; letos še krompirja	A
luč in je pobegnil v vežo ter mimo gnojnice za	hišo	natanko v tistem hipu, ko je prvi plamen skočil	A
”Do antikrista!“ Udrli so v	hišo,	prebredli so vse izbe, izbice in hrame, potolkli	A
ali antikrista ni bilo. Potnik je stal pred	hišo.	”Kdor je še v antikristovi hiši, naj se prikaže	A
pogorišča in je šel z vetrom proti severu. Pod	hišo	pa se je zibala črna tepka; kakor je bil ogenj	A
ospodarji. Na pogorišču je postavil Elija gosposko	hišo;	košata kakor grad se je razgledavala po dolini	A
ljudi in ne duhov!“ Prostran vrt je nasadil za	hišo	in ga je ogradil z visokim plotom.Smreke in	A
Elijevo. Objel ga je okoli pasú in ga je nesel v	hišo.	Tam mu je umil krvavi obraz in tudi suknjo mu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani