nova beseda iz Slovenije
zares zaslužena šiba. Komaj se je prikazal iz | gozda | je Hudournik zares segel po šibi: »Potep grdi | A |
imela na toplem soncu pred kočo, se prikaže iz | gozda | zelo gosposka žena. Lisko je bevsknil, a na | A |
In to v Ljubljani! Tu sredi | gozda | pa mi navlečeš grdo brkljarijo, da si je še | A |
Rože, so prišle od vseh plati izpod zavetja | gozda | in se strnile za Rožo v pasoč se trop.Pogledal | A |
veš. Za prvima dvema volkovoma, ki sta tik | gozda | za hip obstala, jih je pritulilo še pet.Potlej | A |
naprodaj. Ko je koleselj oddrdral, se je iz | gozda | za župniščem primotal Jazon, sedel predme in | A |
naravnost kvišku. Ko je prišel iz visokega | gozda, | se je zaril v gosto pritlikavo ruševje in se | A |
nikoli več.« Ko se je Hudobin prikotalil do | gozda, | je iskal, kje bi se oddahnil.Pod veliko skalo | A |
sam vase zatopljen jaha dalje, ga zaloti sredi | gozda | trda noč.Jezdi in jezdi, a nikamor ne pride | A |
Puščavnik je Vida spremil po skrivni stezici iz | gozda | na cesarsko gmajno.Vid je šel in bil kmalu na | A |
bajtarje in kočarje, da je imel vsak svoj lep kos | gozda | in pašnika.O njem še danes ve hvalo pesem in | A |
... Iz mračnega | gozda | ob levi in desni je dehtel skrivnosten vonj | A |
paradiža!« Tedaj se je na ovinku hipoma dvignil iz | gozda | steber sivega dima in v motnih obrisih kipel | A |
Zvezda za zvezdo je gasnila. Temni obrisi | gozda | so rasli od bregov v vedno razločnejših črtah | A |
ozek jezik sveta: nekaj košenine in nekoliko | gozda. | Bilo mi je kakih osem let, ko sva šla z očetom | A |
čez Medendol z Jesenic in Javornika, iz Rut ( | Gozda) | čez Srednji vrh in še druge.S svojimi sosedi | A |
začelo močno utripati. Zastrmel se je v kraj | gozda, | od koder bi se morala prikazati od kozarja prepodena | A |
V silnih skokih je planil Ila pokonci. Iz | gozda | je prišlo sedmero srnjadi.Ila je drvil dalje | A |
jo začel porjati in pukati za obvezo. Izpod | gozda | je kričal kozar: »Streljaaaj!« ‒ Ila je kljub | A |
dreves.« »Rad ti verjamem, ko imaš na lepem | gozda | več kot preveč.Čemu bi rinil v tisto kamnato | A |
oklešček kar trda, ko nimam niti krpe svojega | gozda. | Kaj, ko bi mi tista tri drevesa prodal?« | A |
da mu nisem bila nezvesta ‒ nikoli.« Toda iz | gozda | se je še vedno režal isti hudobni obraz in hihitali | A |
trenutek so se pobliskavala kopja iz hrastovega | gozda, | v poznem večeru so zagorevale plamenice ‒ in | A |
besedo si je zopet pregnal strah in hitel ob robu | gozda | proti odprti dolini. Iztok ni mislil ne na glavarjev | A |
zapaziti stražnika. Priplazil se je toliko iz | gozda, | da je dobro videl konjske sence, črne lise, | A |
divjega srca kakor hudournik iz skale sredi | gozda. | Razžaljena je bilá tudi njena oholost. | A |
divji bojni krik. Prvi oddelki so stopili iz | gozda | na plano.Pred seboj na robu dolge loze so zagledali | A |
tabora Antov, ogromna četa se je odtrgala od | gozda | in v lahnem teku z naperjenimi kopji in dvignjenimi | A |
Huni! Alani!« Iztok se je vzpel v stremenih. Iz | gozda | se je usulo ob bokih Volkovega močnega voja | A |
trli suhljad z nogami. Iztok je pridrevil do | gozda, | odtrgan od svojcev.Iskal ga je, pa ga ni našel | A |
je na mah prenehalo grmovje. Stopil je iz | gozda. | Noge so se mu zaplele v goste veje, ki so ležale | A |
številu konj moč tabora. Ognil se je posekanega | gozda, | kjer mu je bila hoja naporna zaradi drevja in | A |
Priplazil se je prek doline do drugega roba | gozda. | Droben potok se je vil ob rebri. | A |
široka jasa. Svit ognjev je segel prav do roba | gozda. | Sunkoma se je umaknil in stopil za debel hrast | A |
izvršimo jutri! Nocoj prenočijo čete ob robu tega | gozda! | « Stotniki so po vojaško odzdravili, obrnili | A |
s konjico se je oprezno prikrival ob straneh | gozda. | Mogočno so zadoneli kozlovski bojni rogovi. | A |
konec privezala za bukev. Previdno je šla iz | gozda | proti kraju, kjer se je glasilo mukanje. Dim | A |
volkov je zavohala konja. Planili so vsi iz | gozda. | Ljubinica je slišala klopot in rezgetanje bežečega | A |
je stala sirotka uničena, vsega oropana sredi | gozda. | Edino bodalce ji je ostalo za pasom. | A |
ravan. . / . / stran 193 . / Ko je prišla iz | gozda, | se je zableščala pred njo siva cesta.Ljubinica | A |
Ljubinica je tlesknila z rokami in zbežala od | gozda | čez travo proti cesti.Kakor plamen izpod pepela | A |
prebrodil že vse kraje po Meziji, je kmalu prišel iz | gozda | na cesto.Sicer se je spuščal že večer, toda | A |
nestrpneje čakali od konj. Samo Iztok je stal na robu | gozda | sredi gostega grma in strmel na obal, da bi | A |
najzanesljivejših vohunov pa je odposlal ponoči preko | gozda | v Turris, da poizvedo za moč Antov. Ko se je | A |
« »Torej dva tisočaka bi se le iztesala iz | gozda! | « »Dva najmanj. | A |
večer stopi oče na prag, vrnivši se s polja, iz | gozda | in se vse oči obrnejo vanj, in vse steče k njemu | A |
iskale, dokler se jim ni zasvetila pisana ruta iz | gozda, | dokler ni zagledal belih rokavov, ki so se gibali | A |
ovenelo listje. Le tu in tam so stale sredi | gozda | samotne smreke, ki so se s črno obleko rezko | A |
obleko rezko dvigale iznad rumenega jesenskega | gozda. | Alena je obstala pri oknu. | A |
nesel krono, kateri mu je dal oče, ker mu iz | gozda | ni mogel ničesar prinesti. Za Viktorjem | A |
obrobljeni z dragim krznom. Tu in tam so izpod | gozda | gledale posamezne hišice z brežine proti cerkvi | A |
Silvester omahnil na rjavi mah v skritem zatišju | gozda. | .V srcu je donela pesem o prostosti in kljuvala | A |
priplazi volk čez mejo in radoveden obstoji na robu | gozda, | tako je obstal Silvester za kočevskim mestom | A |
drv. Torej ji bomo postregli in napravili iz | gozda | vzpenjačo, da bodo drva kar sama letela pred | A |
grozo spoznala, da ni ničesar več, ne sonca, ne | gozda, | ne hriba, ne debel.Povsod so bile samo mravlje | A |
odprejo okno, s travnikov ali mogoče tudi iz | gozda | zadiši po svežem, po travi, ki se je napojila | A |
odbijale in si znova podajale sonce. Iz bližnjega | gozda | se je s sapico, ki je samo obletela liste dreves | A |
rosi s travnikov, ki so se razgrinjali tja do | gozda. | Legla je tiho, tiho. | A |
zapirali grebeni temnega, od daleč skoraj črnega | gozda. | Smreka, hrast, vinogradi, zidanice, niže spodaj | A |
Podnevi se je morala predvsem izogibati bližnjega | gozda, | ob nastopu mraka pa so ves čas stražili sami | A |
Tiras in njegovo glasno lajanje je odmevalo iz | gozda. | Oče so gledali za njo in pri srcu jim je bilo | A |
pri gospodinjstvu, Lovrek pa je iz bližnjega | gozda | marljivo vlačil suhljad in paklest, ostanke | A |
nastavljaš fantalinom? Kakor v gozd, tako iz | gozda! | In kar si mi povedal o gospodu Horatschku ... | A |
le sovino skovikanje, oglašajoče se nekje iz | gozda. | Vsa gorska pokrajina je počivala in v njenem | A |
Lovrekovi odsotnosti iz posekanega bukovega | gozda | nad belodvorskim ribnikom pridobili obsežen | A |
nikomur drugemu ne; kakor zrušeno drevó sredi | gozda: | -- gníje in gníje samo zase, niti črvi ne marajo | A |
je nesel na rami težak hlod, nesel ga je iz | gozda | v breg, sopel je lagotno, še požvižgaval je | A |
nerazločen, nerazumljiv - nenaden krik sredi | gozda, | krik iz zemlje same, ki se je zgrozila v sanjah | A |
ponehava in da se dviga nebo. ”Da bi vsaj do | gozda | dospel; tam bi se malo spočil.“ Postal je | A |
Le naredko je še naletavalo, ko je stopil iz | gozda; | nebo je bilo višje in svetleje; rezek veter | A |
pogledal popotnik. ”Treba je, da pridem do | gozda; | tam bo pot lažja po mehkem, razmočenem listju | A |
razmočenem listju in mahu; in kadar stopim iz | gozda, | ugledam na oni strani svoj dom; takrat ne bodo | A |
bilo mu je pri srcu sladko, kakor da stoji kraj | gozda | in vidi pred sabo, na holmu, svoj samotni dom | A |
noben mi ni bil po volji. ”Naj nosi hlod iz | gozda, | pa ne krsto na pokopališče, to s svojim surovim | A |
samotna je bila, tiha, kakor da bi stala sredi | gozda. | Bog vedi, če ni nekoč umiral človek tam, v tisti | A |
Čisto sama bova tam -- med ljudmi, kakor sredi | gozda | ...“ Jaz pa nisem več poslušala, kaj je govoril | A |
glej -- tedaj prijezdita od one strani, kraj | gozda. | Tako je bilo, kakor da sva jima šli naproti. | A |
posuta pot položno ob holmu navzdol, na ono stran | gozda, | odkoder je segal pogled na prostrano ravan. | A |
ni slišal, kako je zašuštelo v listju! ... Od | gozda | sem, preko holmov, je potegnil hladnejši veter | A |
deževalo.“ Kakor v odgovor je zapihalo močneje od | gozda | in vedela sem, da čakajo za goro mrzli, sivi | A |
mravlje pod štorom. Nad svetlim obronkom kraj | gozda | so se zibali metulji, bili so kakor kaplje božjega | A |
Ko se je vrnil potolažen in blagoslovljen iz | gozda, | je bil večer.Po mestnih ulicah so gorele svetilke | A |
boječe šepetanje in šuštenje, prihajajoče iz | gozda | na moji desni; na onem holmu stoji samotna cerkev | A |
življenja na tlako in smrt obsojenimi. Kraj | gozda | je ugledala gospodična metulja; navaden bel | A |
črni megli. ”Tukaj bi si postavila hišo, kraj | gozda! | “ je rekla gospodična.”Na oni strani, zato da | A |
hram, miza pogrnjena, pripravljen stol!« Kraj | gozda | je odložil culo, legel je v travo.Vsa lepa dolina | A |
izgubila se je bila, sama kakor ponoči sredi | gozda. | Če bi poklicala mater, bi je ne slišala, nihče | A |
ni razumela, živela je kakor v viharju sredi | gozda. | In kmalu so prišli in so jo odpeljali; poslovila | A |
pokazali. Visoko na hribu, ob ozkem kolovozu kraj | gozda, | je stala koča v zatišju; bela in ljubezniva | A |
bojazen, - kakor bi me pričakovalo tam na koncu | gozda | nekaj neznanega in groznega.Vrnil sem se s hitrimi | A |
bilo sonce že visoko in toplo, sta prišla do | gozda; | tam je bila senca, ki je dahnila na obraz in | A |
butaro. Dolgo je iskal poti in ko je stopil iz | gozda, | se je zelo začudil.Sonce je stalo visoko in | A |
sonce pa je hitelo, prihitelo je že skoro do | gozda. | Jureta je bilo strah, ko je sopel pod bremenom | A |
svečo. Prišle so hude slutnje, kakor volkovi iz | gozda. | ”Ni dobro, če se ženi človek z žalostno mislijo | A |
stran 104 . / Šel pa je naravnost do bukovega | gozda; | in ko je bil tam, ni dolgo izbiral in odlašal | A |
vreča prazna do dna, temveč da tudi nima ne | gozda | več, ne polja, ne senožeti, ne strehe.Edino | A |
roke in snežnobele lakti ... Ko je odhajal iz | gozda | po grapavem, kamenitem klancu, se je oziral | A |
zatisnjenimi očmi. Sonce se je vzdigalo izza | gozda | in zeleni bukovi vršički so goreli v bleščečih | A |
se ob potu dotikale njegove suknje. Onkraj | gozda | ni bil prej še nikdar.Kadar je prišel prezgodaj | A |
Na klancu je postal in poslušal. Iz | gozda | se je izvil tenak, trepetajoč glas | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |