gost (201-300)

svojemu gostu. Točil sem s trepetajočo roko,	gost	pa se ni pritaknil skodelice.Koščene roke so	A
z vso dušo sem hrepenel in čakal, da bi črni	gost	izpregovoril, pa če bi izpregovoril najstrašnejšo	A
usmiljenje in odrešenje. Ali ganil se ni moj	gost,	moj sodnik, ni mi odgovoril, ni me izpustil	A
mesecu novembru. Zgodaj se je bilo zmračilo,	gost	in vlažen je bil mrak in Sobotka je bil že vesel	A
Pozdravim ga!“ ”Kaj pa blebečeš?“ se je okrenil	gost	ob sosednji mizi.”Kaj si vstal iz groba, Krepelka	A
ne! Danes je praznik in vi ste moj ljubeznivi	gost!	“-	A
neokretno pestoval časopis, da je bil malokdaj	gost	v kavarni in da ga je bilo pahnilo v ta hram	A
Pozno v noči, blizu jutra že se primajè črn	gost,	leže na vence ter zasmrči.Ko se vzdrami v hladni	A
je ta nesnaga tukaj! - Ves jezen je zaspani	gost	in se odziblje godrnjaje v mesto.Junak na kamnu	A
Kakšen vzduh je to! Težak,	gost;	valí se v prsa, kakor smradljiva, oljnata tekočina	A
Pridi bližje! Saj sem ti rekel: zdaj si moj	gost,	tvoj je moj dom ... po stari slovanski šegi ...	A
polnoči, do jutra, brez pijače in brez jedi ... Moj	gost	si, pij in jej, ne boj se!“ Marta je omočila	A
stran 214 . / za tabo. Rekel sem, da si moj	gost;	in dasi sem, kakor veš, grd in spačen, mi je	A
odprla okno, ker je bil v izbi vzduh dušèč in	gost,	kakor v krčmi opolnoči.Zvonilo je angelsko češčenje	A
drugam! Prej si bil moj le na pósodo, le popoten	gost.	Rekla sem: Glej svoje zvezde, misli nanje, tudi	A
potegnil je krepko iz pipe in se je zavil v	gost	oblak. ”Kaj pa se je zgodilo?“	A
mizo je sedel pijan kmet, štacunarjev večni	gost,	kadil je iz kratke pipe, gledal je naravnost	A
naslonil globoko na stol, spustil je iz ust	gost	oblak dima in je gledal pazljivo na Kačurja	A
mi je bušil v obraz zaduhel zrak, težak in	gost,	da bi ga rezal z nožem.Za mizo je stal zaspani	A
poseta na Drénovem. Po vsem mestu je bil zrak	gost,	vroč, poln prahu.V sobi pa taka soparica, da	A
se ji je odpel in lasje so jo odevali kakor	gost	pajčolan.Na hodniku so se odpirale duri in luči	A
je v ječi in sanja o svobodnem soncu. Prvi	gost,	ki je spal pod rdečo odejo in ki je umrl pod	A
grozi je bilo spoznanje ... Kmalu je prišel drugi	gost	in je legel pod rdečo odejo. Ista odeja je bila	A
gledajo, samo še sanjajo. In senca, polnočen	gost	iz mrtvašnice, blodiš, ne vidiš se sam in nihče	A
bilo v preteklosti, čisto blizu; neprijeten	gost	je bil pri meni in še sem videl njegovo suknjo	A
diamantov. V gostilni je sedel samó še en	gost,	- majhen, droben človek v precej čedni obleki	A
vedi zakaj, po plesnobi, časih celo po mrličih.	Gost	je bil tih in plah, oziral se je postrani in	A
opravka in v katero je prišel samo za par dni kot	gost.	In to ga ni žalostilo.	A
je bila streha od rosnega jekla; vzduh je bil	gost	in strupen, kakor mlaka. Brez števila ljudi	A
čutila na obrazu njegov strogi pogled. Noben	gost	se ni ozrl na njeno iztegnjeno roko; postala	A
postala je pred vsako mizo komaj za hip, da bi se	gost	ne razjezil, če bi stala pred njim v luknjasti	A
globoko poklanjal. Šla je mimo, od mize do mize;	gost	za gostom je narahlo stresel z glavo.Nekateri	A
Vse se bo izkazalo in izravnalo!“ je odgovoril	gost	veselo in je stopal s hitrimi in lahkimi koraki	A
stran 226 . / ”Ne ... čemu tukaj?“ je rekel	gost	in se je ozrl.”Pusto je tukaj in neprijazno	A
ni prestopil tega praga nepoklican človek!“	Gost	je stopil v prvo izbo, šel je počasi skozi drugo	A
Ali bo konec komedije?“	Gost	je počasi vzdignil glavo in se je nasmehnil	A
oči. ”Nič strahu, nič strahu!“ ga je tolažil	gost	in se je smehljal.”Jaz sem drugače vesel človek	A
zaslutil je, da ni prišel razposajeni ponočni	gost	igrat prešerne burke, ker se je bil napil močnega	A
cesto: polnoč je že zdavnaj in jutro bo kmalu!“	Gost	se je sklonil z vsem životom naprej, pogledal	A
se vam je morda zbledlo?“ ”Ne!“ je odgovoril	gost;	sklenil je roke na kolenih in je gledal v tla	A
da govorite o moji nevesti?“ ”Ne!“ je rekel	gost	s tako lenim in zaspanim glasom, kakor bi mu	A
”Kaj opravila?“ Tudi	gost	se je začudil; ne vedel bi človek, kaj je bilo	A
spalno suknjo, se je oglasil pod oknom prešerni	gost.	”Glej, resnica je bila, Bog se usmili!“ je	A
več, vrata so zaklenjena, lestve pa nimaš!“	Gost	se je zasmejal pod oknom; tako svetla je bila	A
molčijo človeška usta!“ Tako je rekel ponočni	gost	in je utonil v senco črnih kostanjev.Šobar je	A
da izpraznimo kozarec vina. Mrtvec je bil moj	gost	in tako je treba, da mu po lepi krščanski navadi	A
Prišel sem in sem odprl duri in sem bil vaš	gost,	gospod župnik ...“ Tako je pripovedoval Polikarp	A
kozarca. - Ali veš, baron Peter, zakaj si moj	gost?	Baron Peter se je začudil in od čuda	A
in mehke posteljice?« Zasmejal se je bledi	gost.	»Vsega imam dovolj, Marko, in godi se	A
zaprla vsa okna in zaklenila vse duri; bledi	gost	pa je prihajal skozi ključavnico, prihajal je	A
ran ni videl in tudi pomislil ni nanje. Bledi	gost	se je smejal; klečala je nekoč pred njim in	A
me omamil, kako hudo si me zmotil, ti bledi	gost!	Tako debela so že bila moja lica in tudi moje	A
prigovarja krčmar. Od druge mize pa se oglasí neki	gost:	”Gospoda, če mi dovolita besedo, opomnil bi	A
ustnicah. Takrat je bil na gradu vsakdanji	gost	Albin Rekar. Nikolaj ga je poznal že prej in	A
krčmarici ter stopil v gosposko sobo. En sam	gost	je sedel v kotu pri oknu ter čital stare časopise	A
samotnega gosta, je vstal ter ga pozdravil.	Gost	je iztegnil roko preko mize in odzdravil z lenim	A
vina. Kmalu pa so se odprle duri in vstopil je	gost,	ki se je ozrl po izbi s plašnim, čemernim pogledom	A
vozovi so drdrali, - a s ceste se je dvigal	gost,	dušeč prah in sonce je žgalo v obraz z razbeljenimi	A
grešen je ljubice objem. Kadar pride, vzame bledi	gost	pest življenja, vrhano perišče veselja, dokler	A
vstal, pa ne bo rokovnjača nikjer!“ Ponočni	gost	se je ozrl po izbi in na zadovoljnem obrazu	A
odprl okno, ker se mu je zdel vzduh težak in	gost.	In ko sta se ozrla obadva v dolino, sta ugledala	A
ubogi hram, čeprav že trka na moje duri bledi	gost,	bi rad videl in občutil, da je sojena ta prezgodnja	A
VEČERNI	GOST	Časih pod večer pride k meni čuden gost	A
GOST Časih pod večer pride k meni čuden	gost.	Ne vem, če zahaja tudi k drugim ljudem.	A
Takih povesti, kakor jih pripoveduje moj večerni	gost,	ni mogoče napisati.Zdi se človeku, da je vse	A
trenotku; vesoljnost bi pokril z dlanjo. Moj	gost	ravna narobe; trenotek razmakne v večnost, pedenj	A
Kratko, pravijo, da je življenje. Moj	gost	pravi, da kratkoče in dolžine ni, da ni globine	A
z enim samim pogledom, z eno kratko besedo.	Gost	ti razloži počasi in po vrsti, da si bil v tisti	A
Prijatelj, nehaj! Večerni	gost	ti moj, povej mi zgodbo brez sramote greha!	A
premaknil, je bil vzduh ob odprtih oknih težak in	gost,	da bi ga z britvijo rezal.Dobro jim, ki so stisnjeni	A
Iz izbe je poklicala gospa. Besedavi	gost	se je nasmehnil: ”Še pridem!Saj sva soseda!	A
pridržal vikarja in rekel: »Zdaj pa čuj! Tvoj	gost	bom dan in noč.« »Všeč mi je,« je prikimal vikar	A
in je poslal svetega Duha? »Ni,« je govoril	gost,	»temà besed je prišla v knjigo življenja, šele	A
sem judovsko besedo nad latinsko,« je govoril	gost,	»pa sem našel, da je prva kakor moški glas in	A
jeguljastih Cepolijev.« »Sladek je,« se je nasmehnil	gost.	»Pravičen naj bo,« je odvrnil vikar in vprašal	A
tam v besedi judovski, v tisti prvi besedi?«	Gost	se je medlo sanjavo ozri po sobi; njegovo oko	A
ki sem ga videl.« »Kje ga imaš?« je vprašal	gost.	Vikar je šel iz sobe in se vrnil z razpelom	A
se je zavedel, da se je zdaj zaletel in kot	gost	naznanil gosta, je rahlo zardel.Obstal je v	A
župnik Štefan. »Iz Volč«, je odvrnil pozni	gost.	Štefan Golja mu je stopil naproti.	A
naproti. V nekaki hlinjeni živahnosti se je kretal	gost,	tovariš Goljev, volčanski župnik.Štefan je začutil	A
Zdaj pa sedi. Pozen si, pa si	gost.	Bolje, da sedim jaz s teboj pri mizi in ne Tagliat	A
krivdi!« je odvrnil diakon. »Toda zdaj boš moj	gost.	« »Prečastiti,« je vzkliknil Štefan, »tako me	A
pogostil Vihteliča z medom, kruhom in vodo, ker	gost	vina ni pil.Ko je odšel in je Neža pospravljala	A
Ne, ne! Danes morate z menoj, boste mi	gost.	Porečeva eno ali dve o tistih časih v Tolminu	A
doma, a nama je vseeno teknila. Bila je redek	gost	v obeh hišah. Bil je svetel in bleščav	A
kdaj sprejel tujca, ki je bil vsekdar neljub	gost	v belem mestu! Meni pa se je zgodilo takole	A
ni bila ljubezniva za ljubko trojico, katere	gost	sem bil danes na najlepšem ljubljanskem vrtu	A
pričakovali naš cesar, škof Avguštin (čigar	gost	je bil car), viceguverner grof Porcia in generali	A
se je mati gostilničarka. Ko je videla, kak	gost	je obiskal njeno gostilnico, je odfrfotala v	A
časti Thurnovi še niso doživeli! Drag je bil	gost,	in najsi je gostoljubnost zahtevala še toliko	A
na vse strani in da se je pričel vzdigovati	gost	prah.Končno je opazila tudi žival, da se gospodarja	A
slabega svojega življenja! Ali tu sem tvoj	gost	in tvoje vino pijem, zatorej molčiva jaz in	A
prebudi se, ko vstopi . / . / stran 55 . / naš	gost.	Brez pomoči tega čuvaja se izlušči torej iz zgornje	A
Otrpel je obsedel na svojem mestu, ko se je	gost	priporočal. Tedaj pa se je gospod doktor Zima	A
vstopilo. Gospa Helena opazi spremembo, ki jo je	gost	kazal v svojem vedenju. »Kaj vam je, gospod	A
dokončani birmi šel je knez in škof na Nižavo, da je	gost	pri Ernestu Malcu.Spremljevala ga je dolga vrsta	A
oni, potem pa dejal zamolklo: »Gospod Lesovéj,	gost	sem vaš, a menim, da le za kratek čas.Podajte	A
krasno, da me obiščete danes, cher Bogomir! Ljub	gost	se je oglasil v tej zimi in grof Anton in kontesa	A
nekaj tednov. Potem pa se je na Otoku oglasil	gost,	ki ga pričakovali niso.Mrzlega jutra, ko je	A
navezala drug na drugega, ko sem bil njegov	gost	...«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani