gora (301-400)

stran ena, sta šli njegova sestra izpod Snežnih	gora,	bogato oblečena Sinjeoka Kodrolaska, in pa njegova	A
Nebo je žarelo v jutranji zarji. Vrhovi Snežnih	gora	so bili že osvetljeni.Ni manjkalo več dosti	A
valovi. . / . / stran 133 . / Iz nje pa raste	gora	iz samih podpepelnjakov.« Ostrorogi je premolknil	A
zemlje bruhal ogenj. Veter, ki je potegnil z	gora,	je nagibal vrh plamena proti jezeru in odnašal	A
veter že kar precej vzvalovil. Črna in Gola	gora	in Grintovci in vrhovi daljnih Snežnih gora	A
gora in Grintovci in vrhovi daljnih Snežnih	gora	se niso več vi deli.Vse je zagrinjala temna	A
sotočje voda je pripeljal izpod Zaledenelih	gora	na širokih splavih sol in še razno drugo blago	A
to jutro. Najlepše je bila osvetljena Gola	gora.	Iz daljave pa so gledali vrhovi zasneženih Grintovcev	A
podvzetni so bili Kozorogovci izpod Snežnih	gora.	V pričakovanju lovskega veselja so jim kar oči	A
Kako pa potem več?« »Ljudje izpod Zaledenelih	gora,	daleč za Snežnimi vrhovi so tako pripovedovali	A
je zanj potegnila, bo prinesel rož poleti z	gora.	Dež je začel drobiti na streho in Marku so se	A
se belile bohinjske gore, Črna prst, Podrta	gora	in Bogatin.Najlepši je bil Triglav, kjer prebivajo	A
prehodil človek nepretrgano sleme samih visokih	gora	od Rjavine do Kepe? Domači vrhovi, Begunjšica	A
k dekletom v vas in se z njimi pogovarjajo.	Gora	pa h gori ne more in jim je tako hudo, da bi	A
marsikaj bolj prav, če bi bili na rovtih namesto	gora	fantje v zemljo vkopani, ker se prerado kaj	A
je bilo po polju ptičev, ki so prileteli že z	gora	in nekateri odhajali še dalje; pa so samo počivkavali	A
se je dolgo trudil, da bi razločil oblake od	gora,	pa se mu ni posrečilo: »Objela sta se oblak	A
veš, drugačnega ni več; to je zadnje cvetje.	Gora	že premira in bo kaj kmalu otrpnila.« »Marko	A
kamne postavljeni možnarji, da je odmevalo od	gora	in da so okna žvenketala in se je tresla zamrzla	A
prav na prag in mraz je prignal tudi volkove z	gora.	Marko je šel pogledat na Gojzdec k jami, ali	A
meglica se je izgubljevala proti podnožju daljnih	gora.	Debelo ivje se je lesketalo po vejah dreves,	A
Pa saj tudi krtina misli o sebi, da je Šmarna	gora.	« Doktorju je bil pogovor zopet po volji, pa	A
pogled do daljnih, modro bleščečih se sabinskih	gora.	Dolgo je stal pred košato pinijo in misli hitele	A
barki petnajst sežnjev nad vrhovi najvišjih	gora	ter tožno pogledoval, kdaj mu bode Bog poslal	A
pomlad, gorko sonce bo ogrevalo oboke naših	gora,	vesel bode ves svet, ‒ naš pesnik ‒ 𠆬orpus	A
pristavami, v širi dalji pa gleda z zelenih	gora	kranjskih, štajerskih in hrvaških iz hrastove	A
nje že strme jutranjejasni vrhovi italijanskih	gora	kakor otoki iz morske gladine.Sedaj se nosiva	A
kumejska Sibila. Tukaj kipi do najine ladjice	gora	Etna, tu doli sta zgubili Scila in Karibda nekdanjo	A
res kar čuditi. Bogata mora biti tista Črna	gora!	Čudila se je ilirskemu narodnemu plesu »čardašu	A
tudi na eni strani kleknil navpični rob. Prva	gora	na meji nekdanjega Korotana in nekdanje Saligrajske	A
kakor učencu tako učitelju ziniti, da je ta	gora	pravzaprav Triglav slovenskega imena. Ob teh	A
Bogatinu spregovori Plahtalič Samoradu: »Ta	gora	krije trojni zaklad: zlatico, te ne potrebujeva	A
Nad imeni Ratítovec, Pečána, Višávnik, Črna	gora,	Skrili, Čétrt, Ráskovec, Vogel se more radovati	A
samo jezikoslovec, ker mu ime pove, kakova je	gora.	Toda lepi, zeleni Lisec ni tako lisast, da bi	A
višji in veličastnejši Bogatinov sosed Mígavec,	gora	grdega imena. Kdor je izumil ime Bogatin, je	A
ker še nismo dospeli do višave grebenov južnih	gora	bohinjskih, ki se prostirajo med nami in morjem	A
Vodnikom. Koroška povest o dveh jecavcih. Podrta	gora.	Mlekojedov spor s Trinosom in posledica tega	A
Marsikateri gospod mi je že trdil, da je veliko višjih	gora.	Nihče me pa ne more siliti, da bi to verjel,	A
dedje in pradedje ‒ pametni možje. Samo tista	gora,	na kateri je ob vesoljnem potopu obtičala Noeto	A
skalami in prodovi obsipali rodovitni svet okoli	gora,	kar se še zdaj pozna po vsem Bohinju.V tisti	A
vsem Bohinju. V tisti prastari dobi je zaželela	gora	za našim jezerom zrasti nad Triglav.Nje duh	A
tiščal in vzdigoval skalne skladove kvišku,	gora	je rasla in že bila tolikšna kakor Triglav.	A
ni dopustil. Zemlja se potrese, napihnjena	gora	se razpoči in razvali.Tam vidite kaznovano goro	A
njegov . / . / stran 104 . / oča, ki se je izprek	gora	priženil v Bohinj, a popolnoma zaslužil je ta	A
z jedjo, pijačo in ogrinjačo, gledali nebroj	gora,	rek in mest, videli morje, čuli imen, da si	A
domišljije po sivi gladini do bližnjih in daljnih	gora,	ki so liki začarani ostrovi strmeli iz meglenega	A
Janežič si je oprt na zemljevid beležil imena	gora,	katere je videl ali videti slutil, in jaz sem	A
izročim in odklenem vse sleherne zaklade naših	gora,	bo končano tudi moje delovanje v planinskem	A
neusahljive zaklade rudnin. Ogradi neprestopnih	gora	so jo obvarovali Turka, ki je toliko let plenil	A
nevarnostjo za življenje; ko bi vam morebiti več nego	gora	ali planina in vse to za manjši trud podajala	A
velikanov okoli njega. Tam sem se nagledaval	gora	in ded mi je ponavljal imena vseh slemen in	A
Triglav, da ga občudujem; in da mi ni zgolj	gora,	ki je slučajno višja mimo sosednih velikanov	A
jutrnja zora z zlatimi žarki najviše vrhove južnih	gora.	Priroda se je jela vzbujati.	A
žarki jutranjega sonca zlatiti vrhove koroških	gora.	Le Mirko je še spal.	A
Vse zavre, vse se prižge. Vrhovi	gora	v daljavi se zlijejo v obzorje, oleandri pred	A
poslednjem svitu njegovem vrhovi nasprotnih	gora,	mrak po dolini nastaja, iz tihih kotov razširjajoč	A
da je zima, gospod župnik; kaj pomaga, da je	gora	v znožju še nekoliko zelena!Roka in noga, ne	A
Izmerile so se globočine morja, izmerile visočine	gora;	kdo pride kdaj do dna skrivnostim ženskega srca	A
sirota, ni nikdar pogledala v svet izmed domačih	gora!	Srečni bogati ljudje!	A
so v naši mladosti božale srce. Tiha je zdaj	gora	in dolina, če se ne čuje zdaj ter zdaj surovo	A
vinskih sodov, pa tudi velikanov ne. Noč in	gora	jih je dala, noč in gora jih je vzela.	A
velikanov ne. Noč in gora jih je dala, noč in	gora	jih je vzela. * * *	A
mu odgovori: »Proti zahodu se poteže dolga	gora,	kakor vaši Gorjanci, ali skloni se ji dvigujejo	A
pa je ostrmel in zatrepetal, ko se je užgala	gora	za goro, vas za vasjo in naposled tudi Novo	A
pripeljal iz daljnih krajev čez pet visokih	gora,	čez pet globokih voda.Njemu se bo odprla tretja	A
lepšega in bolj veselega kraja, kot je Trška	gora.	Vzdiguje se prav toliko, da diha človek nekako	A
stran 112 . / In kako se vrsti grič za gričem,	gora	za goro in kako prijazne doline se vijo med	A
doline se vijo med griči in gorami! Tu Straška	gora,	Žabjek, Hmeljnik, Trška gora, Vinji vrh, rajsko	A
gorami! Tu Straška gora, Žabjek, Hmeljnik, Trška	gora,	Vinji vrh, rajsko hribovje raško in tam pa visoki	A
predivno okolico, Križevci, Kalnik, Okić, Fruška	gora,	Požega itd. V Zagreb dohajajo mnogi izobraženi	A
že od nekdaj. Prav posebno me je mikala Trška	gora	pri Novem mestu, ker mi je dala priliko, da	A
mi priljubili posebno zato, ker niso enolična	gora,	ampak polni razlik in izpremen, tu divji, tam	A
bela kača zapiska, da se je zatresla vsa ta	gora,	in na ta pisk se vrnejo tudi one kače, ki so	A
Trebnjim in Žužemberkom se dvigajo gore. Na eni teh	gora	je stala kmečka hišica.Gospodar in gospodinja	A
vino pokušal. (Lisec je slaboglasna vinska	gora	pri Žužemberku.) ◆ Trška gora je lepa, ali	A
slaboglasna vinska gora pri Žužemberku.) ◆ Trška	gora	je lepa, ali nezvesta ljubica.(To goro kaj	A
stene nad snegom?« je govoril. »Veš, tisto je	gora	Škrlatica.Z glavo se dotika samega neba.	A
samega neba. Še nihče ni splezal tja gor, ker	gora	je strma in visoka, da nobena ne tako na svetu	A
Prisanka, zakaj mož je res strašen. Velik je kakor	gora	in ima brke dva vatla dolge.Njega se boj, Tinkara	A
Bova stopila desetkrat več ... Glej, Tinka, ta	gora	je Prisanek. Ravno pod njo sva.	A
človeka na tistem strašnem skalovju. »Kaj ni ta	gora	Škrlatica?« je dejal Kekec in še vedno strmel	A
raztezajoče se do gladkih pečin s snegom pokritih	gora.	Zaslišal je glasno zvončkljanje živinskih zvoncev	A
vroči znoj z obraza. Sonce se je že spustilo do	gora	in preko ozke zagorske dolinice je padla temna	A
»Stric, teta! Mojco sem vam privedel z	gora	... Živa je in zdrava, ni umrla.	A
lepše svirati na piščalko: »Snežec beli vrh	gora,	tebi sonček se smehlja; gleda zvezda te lepo	A
tik za vasjo po strmih pobočjih Martuljških	gora.	Pavlekovi bi bili preboleli izgubo in pozabili	A
in strmeli v nebo. Resnično ‒ od zasneženih	gora	se je bližalo nekaj črnega, visoko je bilo nad	A
levi strani je strmel mrko proti nebu Dobrač,	gora	ziljanskih povesti in njihovega ponosa.Sredi	A
Danijel je zmignil z rameni. ‒ »Res se mi zdi ta	gora	čudna,« je odvrnil.»Stoji tam, a vendar ne stoji	A
kakor . / . / stran 52 . / da se trese vsa	gora	in vali prst, kamenje in vse, kar hrani v sebi	A
zažvižgal s srepim žvižgom v samoto karavanških	gora.	In noč je legla na zemljo, tako črna noč kakor	A
premislil vse to in rečem: Podrla se je visoka	gora	Dobrač in jo je bilo sram, ker sta uganjala	A
nad samotno zagorsko vasico. ‒ »Oj, ti Mucna	gora!	« je vzkliknil.»Lepa si, Mucna gora!	A
ti Mucna gora!« je vzkliknil. »Lepa si, Mucna	gora!	Kaj bi bila naša vas, če bi tebe ne bilo?	A
lepa, da nobena druga kmalu tako ... Oj ti Mucna	gora,	Mucna gora!« Gab je zagledal tudi tri samotne	A
nobena druga kmalu tako ... Oj ti Mucna gora, Mucna	gora!	« Gab je zagledal tudi tri samotne macesne na	A
je ravno prilezlo izza škrbastih, skalnatih	gora.	Gab je bil skoraj moker, in neprijetno ga je	A
ki je stopalo z neba in z visokih, nebotičnih	gora.	Jutranji vetrc je pojemal in je poveval le še	A
Zadnji voz priškriplje na dvorišče, kakor	gora	naložen.Par grabljic leži na njem, razgretih	A
grabili za njim. Črni oblaki so se podili izza	gora	sem in se pomikali z naglico na polje.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani