Samo gore so se bočile nad dolinami, vse so bile zasnežene in so se svetile v čudo lepem srebru. Le tam na levi strani je strmel mrko proti nebu Dobrač, gora ziljanskih povesti in njihovega ponosa. Sredi brezkončnih snežnih plasti so črnela njegova gola južna pobočja, kakor bi se nalašč izluščila iz snega, da se zakotalijo zdaj pa zdaj navzdol in pokopljejo pod sabo borna selišča.