gora (101-200)

nekje liže rane, tepena zver. Magdalenka,	gora	mesa, se kakor velika žolca premika na postelji	A
počastiti romarje iz južnih krajev, z onkraj	gora.	Zato je čisto verjetno, da ni razbil vrča, morda	A
prenočišč, je mislila, od tujih mest in mrzlih	gora	okrog njih, zebe me od nenadne Simonove odsotnosti	A
vedel, da bo, če še kdaj, gledal stvari sveta,	gora,	polj, gozdov, sonca in meseca drugače, kot jih	A
ležati od tod pa tja čez jezero do kristalnih	gora,	do svetlobnega seva v nebo, iz njega.Curek svetlobe	A
zamaje, temna gladina jezera se pošev dviguje do	gora,	samo besedo je še potrebovala njegova bolečina	A
in kopnim, ploskev se zrcalno blešči tja do	gora,	ki so na vrhovih še zmeraj zasnežene.Samotni	A
človeškega početja. Zadaj je kulisa zasneženih	gora	na kopnem, morje se blešči, dobro sonce in mila	A
zelenega otoka. Zadaj je bila kulisa zasneženih	gora	na kopnem,morje se je bleščalo, na drugi strani	A
kontinenta. V knjižnici je za Fredom ostala	gora	papirjev in disket.Ta reč z anatomijo melanholije	A
začel razpoznavati zasnežena pobočja skalnih	gora,	temne doline med njimi, potem polja, in potem	A
KALIL MIR, KAKO SI JE PRIŽIGAL PIPO ROBAVS, Z	GORA	DOMA Kakor je bila njegova drža nadvse	A
zaradi tega, da je lahko robavs neotesani z	gora	doma, mirno kadil svojo pipo.Najbežnejši so	A
Izmed gorá, ki obdajajo Dolino, je najvišja	gora	sv. Florijana.Proti Dolini je lepo z gozdi obrasla	A
Ljubljano zopet blagoslovit. Sama zase ne stoji	gora	sv. Florijana, ampak po obeh plateh se vrste	A
šel k Sv. Andreju zaradi nje. Sv. Florijana	gora	pa je polna prazničnih ljudi, in pomlajen skače	A
šmihelsko vas! In to veličastno ozadje nebotičnih	gora!	Ali se dobi kje lepši kraj?«	A
Drevje je sicer cvetelo, žito je raslo bujno in	gora	je zelenela, ali vse to ne more več razveseliti	A
minili dve uri. Sonce je že visoko odskočilo od	gora,	ko se je naš zlatokop napotil proti Bregu, prvi	A
velik, ravnice ni celo nič. Na vzhodni strani se	gora	precej strmo spušča v dolino, na robu pa stojita	A
niti za trenutek ni pokazalo. Vrhove daljnih	gora	in sosednih gričkov je ovila gosta megla, ki	A
O! je vzdihnila. Križ in	gora,	tudi to si že spet pozabil, kako je malemu ime	A
svoje glave tudi redke osebe, kajti gromovita	gora	se je podirala gromovniško po nižincih, zamaknjenih	A
da se za nič na svetu ne prikrajšata in ju	gora	ne opravi za svojo radodarnost. Po lesenih	A
in preklinjal in se rotil, dokler se vrhovi	gora	niso zavrteli, da te je zmedlo in ti izmaknilo	A
je zakrival mrak, ki se je gostil v temo, z	gora	in gozdov sem je sviščal veter, njegovo sviščanje	A
pot, in tudi je Gobjek najbolj sloveča vinska	gora,	kar jih je tukaj v obližju.« Hrib se	A
Čabra, dva dni hodá od Lóža, nad Plescí, je	gora	z romarsko cerkvijo, posvečeno Materi božji	A
računskih knjigah.« »Gospod gozdar, ali ne bo ta	gora	kazala nekoč lica kraškega pečevja, ker je vse	A
junaških podvigih svojih rojakov. Srbija in Črna	Gora	sta napovedali Turčiji vojno.Takrat nisem mogel	A
ker sami nočete k nam, pridem pa jaz k vam. Če	gora	noče k proroku, mora pa prorok k gori.Nisem	A
kakor butne ob mirno potujočo ladjo ledena	gora,	plavajoča po širokem oceanu v gorkejše kraje	A
Gospa županja je planila kvišku. »Oh, križana	gora,	pet je že in mož je rekel, da morava še pred	A
tisti, ki zabavljamo in kričimo in ne bedna Črna	gora.	III.	A
Spominjam se, da je dejal prijatelj Tomo, da je Črna	gora	dežela serpentin.Te serpentine, je dejal, so	A
nevihta in huda ura. Tedaj prifrči kar v jatah z	gora	na polje in lovi in lovi. Ljudje jo imajo zaradi	A
prejasno umito. V to sinjino so moleli vrhovi	gora,	pobeljeni z novim snegom, kakor bi bili pogrnjeni	A
opravka kdo plezal po gorah. Za to so imeli rek: »	Gora	ni nora, je le nor, kdor gre gor.«Takrat je	A
Njih naselitev še potrjujejo nemška imena	gora,	na primer: Donerškogel je gora boga groma, Košt	A
nemška imena gora, na primer: Donerškogel je	gora	boga groma, Košt počivališče pod vasjo.Ko sem	A
Pridričal se je izpod Triglava in od vseh	gora	krog njega.Noter do Ljubljane je segal.	A
rodovitne njive. Kamnja, ki ga je ledenik privalil z	gora,	niso mogli znositi v Savo.Na kupe so ga znašali	A
dorasel v študenta, mi je tudi veselje do naših	gora	naraslo.Po ves teden sem ostajal v gorah.	A
In dvigni se tudi ti, kraljeva ptica naših	gora,	zapusti bivališče v robidi in smrečju in s krepkim	A
Čudo!	Gora	se odene v sočno zelenje, iz božjega perišča	A
ostane, molči in vztraja. Ko pa iznad vzhodnih	gora	prisveti v valovih prve pomladi okópana zarja	A
svojim tropičem v jutru na pašo gor v strmine	gora.	Tudi nekaj drvarjev je že odšlo po delu.	A
Stolom in Belščico me je zaletela strahotna ura.	Gora	vsa v gosti megli, nad meglo svinčenosiv oblak	A
treski nazaj v oblak. Prav zares, da se je	gora	tresla.Točo je neslo vprek, da me je bila v	A
Posedite! Zbogom!« je vršalo omizje. »	Gora	ni nora, je le tisti nor, ki hodi v temi gor	A
božjo voljo, mati, ali bi kravo kupili čez deset	gora,	ali bi je ne?«‒ »Ne bi je.«	A
pred njima stepa, ko so grnili temni obrisi	gora,	je Alanka pognala.Namočena zemlja je zacmokala	A
Jug se je prelil v sever. Z	gora	je rezala mrzla sapa.Stari vojščaki so se s	A
Ročno sem se naravnal dalje.	Gora	se je polagoma nižala, soteska širila in sredi	A
polje, da jih raznašajo ptice, da lete preko	gora,	trkajo doma na očetovo hišo in jim tam razodevajo	A
stala pri oknu v božični noči, ki se je tu sredi	gora	bleščala v vsej svoji vzvišeni lepoti.Srce se	A
zasmejala. »Mož je bil velik in debel, prava	gora.	Ogledovala sem si ga od spodaj navzgor, da ne	A
trio: na eni strani Veronikina teta Anica, živa	gora	tenkočutne pozornosti, vendar s popolnoma zbeganimi	A
želiva.« Odšla sta, tako neenak par, teta kakor	gora,	stric ves drobcen in okreten ...Martina je gledala	A
vrhovih belkastemu vencu podobna skupina hribov in	gora,	ki dosezajo ponekod dokajšnjo višino.Na severozahodu	A
niso zakrivale razvaline, in na mogočne stožce	gora,	ki so se v svetli sinjini, kakor dim mašnega	A
prešinilo Aleša. ”Ni mu ga enakega na svetu, še	gora	Tabor je pusta krtina v primeri z njim!Jaz pa	A
leži odsekana noga, mrtva, težka, ogromna kakor	gora.	Ne gane se, nobena misel se ne more svobodno	A
vihrajo od neba do zemlje, kopita se dotikajo	gora	in hribov, zamolklo odmevajo gore ...Svetijo se	A
jutro pa mi je bila še strašnejša, ogromna kakor	gora,	temna in tuja; vztrepetal sem, ko me je ošvignila	A
sklonil; vrata so bila prenizka zanj. Kakor	gora	se je privalil; ogromen, glavo debelo, telo	A
daljavo, tjà, kjer je že vzhajala izza jutranjih	gora	veličastna prihodnost. ”Kraljica si, vredna	A
vlačile po dolini in se plazile ob strmih rebrih	gora,	na vrhovih se je v žarkih zgodnje zarje belil	A
sem nakosil sená, da bi bila, če ga nakopičim,	gora	višja od Ljubljanskega vrha?In da nimam skorje	A
tresel. Tam je prihajalo, bližalo se je kakor	gora.	V poslednjem trenotku - že se je bila	A
zvrnil butaro raz pleča, ker je vzrasla kakor	gora.	Trikrat je počival, sonce pa je hitelo, prihitelo	A
nedelja, da bo stala tam daleč, kakor svetla	gora.	Sinoči ko sem dolgo mislila nate, se mi je zazdelo	A
sta segali njuni senci do obzorja, do belih	gora.	ANASTASIUS VON SCHIWITZ	A
sem poeta, o Peter, ki je bil poleg tebe kakor	gora	ob krtini.In kaj misliš?	A
obilen sad. Daleč na pobočjih in vrhovih sinjih	gora,	pod bleščečim, srebrnim obzorjem pojo gozdovi	A
doline zadnji zamolkli zvok; od daleč, onstran	gora,	se je oglasilo veselo potrkavanje. Hanci	A
Kurent vzdramil, je hladno jutro vstajalo iznad	gora.	Romarji so spali kakor snopje, ki jih je bila	A
kam boš priromal, suženj ? Ali je tvoj cilj	gora	poveličanja, ali je gora poslednjega trpljenja	A
? Ali je tvoj cilj gora poveličanja, ali je	gora	poslednjega trpljenja?...“	A
Žarko je sijala mesečina. Izza tujih	gora	pa se je vzdignila senca tako mogočna, da je	A
prašek na cesti, stoji pred tabo kakor ogromna	gora,	črno kipeča v oblake; stoji pred tabo, širi	A
sem brez blagoslova. Na dušo mi je tiščala	gora,	ki sem jo skušal odvaliti z obema rokama.”Kaj	A
da je ni mogel natanko razumeti; kakor temna	gora	se je vzdignila pred njim. Hodil je počasi in	A
deviško srce ni več bilo zanje. Ostal je na svetu,	gora	sredi puste ravni, edini Krištof Kobar, imeniten	A
gospod ... o gospod!“ In ves čas mi je ležala	gora	na duši: ”Storil si božji rop, zavržen si!“	A
da tudi to ni bil tisti veliki greh; kakor	gora	vzraste drug za njim. Napiši po vesti in veri	A
solnce: daleč razliva po nebu in po vrhovih	gora	poslednje, slabe, rdeče, žarke.Nebo ni več višnjevo	A
poljanah, ki se razprostirajo zunaj do belih	gora,	o kmečki hiši z visoko streho in zelenimi okni	A
majhna, na vsem obzorju obkoljena od visokih	gora,	ki ni segel čeznje pogled iz doline.Niso nas	A
čudna groza se je vzdignila pred mano, kakor	gora,	temna do neba.Tvoje oči so bile zatisnjene,	A
bilo vse umazano in temno in žalosti polno.	Gora	pa se je svetila tam v nebeški lepoti.Nove obleke	A
daleč. In mislila je, da pojde peš - če bi bila	Gora	na onem koncu sveta, bi se Francka napravila	A
in potem nov svet, novo življenje, romarska	Gora	in svetlo sonce in velika maša ... Odprla je	A
nebesom nebeškemu veselju nasproti ... Romarska	Gora	se je vzdignila od daleč.Zazvonilo je tam gori	A
pogledala nazaj - tam se je dvigala romarska	Gora,	že do polovice v senci, in po vseh potih in	A
daleč, zmerom dalje in zmerom navzgor - romarska	Gora	in Ljubljana, vse je bilo pod njima v senci	A
njem, ali ko je prišel blizu, je vzrastel kakor	gora.	Rodila se je, plašnemu otroku, mehka misel	A
šele Cvetna nedelja in je pred nami še Oljska	gora	in križev pot in Golgata.Ali naj se zgodi, kar	A
sram se mu je bil zvrnil na srce, kakor temna	gora	in krenil je spet proti Ljubljanici. ”Kar	A
prihaja ta glas od bogve kod, - daleč tam izza	gora	... Glejte, - zdaj se je razgrnilo pred mojimi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani