domovina (101-200)

prijemala preprosto ženo: kako zanikrna je naša	domovina,	ki bolj skrbi za nespametno živino, da se ji	A
da napisati samo o dežju: »Dež, ti si kakor	domovina!	«Ali pa: »Dež, ti si kakor življenje!«	A
drugače. Morebiti je rekel, da ga npr. kliče	domovina.	Klicu domovine se ne more upreti nihče nikdar	A
vse za domovino, mili kraj! ‒ pa naj kliče	domovina	kamorkoli, ali na volišče ali v boj za krst	A
zanikrnež se je opravičil tako, da ga kliče	domovina,	in so mu verjeli in zamudo opravičili že vnaprej	A
verjeli in zamudo opravičili že vnaprej: čim kliče	domovina,	je opravičeno vse! In so mu gotovo dali zapisano	A
Podal se je torej na pot, kamor ga je klicala	domovina,	in so mu hranili v liceju prostor v klopi in	A
1923 ] . / . / stran 18 . / Ob grivo in šoto	Domovina,	mili kraj, ki nam sploh slovi po svoji flori	A
žena ima prav, ta služba res ni zame, in si naj	domovina	pomaga mili kraj, kakor si ve in zna, jaz ji	A
takega zagovora ne bi verjeli. Toda je bila	domovina	prav one dni pozvala Janeza Kosa na orožne vaje	A
vežbanje v -acu baš v najboljšem teku in ga	domovina	nikakor ni mogla pogrešati, vendarle na glavni	A
malo besedi je bilo govorjenih v njeno obrambo.	Domovina	se ji je pogrezala v noč, pokale so vezi, bolelo	A
po letu 500 ostala zemlja, ki je danes naša	domovina,	vsa izropana, lepe naselbine vasi in mest požgane	A
krenil na desno, ga je zalotila stiska. Vsa	domovina,	naj je bila cesta ali njiva, mesto ali vas,	A
oglasilo več mož. Nekdo je zaklical: »Živio	domovina!	«Fantje so se oprijeli za ramena in zapeli skozi	A
dvignil polni kozarec in napil: »Živio cesar,	domovina!	« Krčma se je odzvala in tolkla s kozarci ob	A
»To je lepo, oče. Sedaj bo	domovina	potrebovala fantov, ko jih toliko pade.Prosim	A
poslovil. Tovariš je polglasno pel »Lepa naša	domovina«	in izginil v temi. Takoj po teh dneh je planila	A
kakor bi v Ireninih očeh ležala vsa lepa njegova	domovina,	kakor bi iz njenega glasu odmevali vsi spevi	A
njene oči, v katerih biva, in živi vsa lepa	domovina	Slovenov.« »Beri torej in česar ne razumeš,	A
stran 208 . / »Irena, Irena, moja boginja, moja	domovina,	moja vera. Irena ‒ Irena!« je govoril glasno	A
moram videti luč tvojih oči! V njih biva moja	domovina,	v njih je vedro nebo Slovenov, v njih seva svobodno	A
Kako si prišel v carsko službo? Kje je tvoja	domovina,	si li rodu Antov ali Slovenov?« »Rodu slovenskega	A
studencu modrosti - moje srce je pa pri tebi - o	domovina.	Ivan Brest.«	A
do sita rezan kruh, to prvo, potem narod in	domovina!	« »Ali ni trdil že Ciceron, da je človek	A
Minka se je razgrevala čezdalje bolj. »In če	domovina	pridnemu delavcu kaj da, naj mu da.Delavec je	A
balkon in z zvonkim glasom zapel: »Lepa naša	domovina...	« Klobuki so poleteli z glav, vsa množica	A
že nisem bil domá in zdi se mi, kakor da je	domovina	že zmerom bolj daleč, že bi moral zasenčiti	A
še prej... Čas je; tako daleč, se mi zdi, da je	domovina	že od mene in bojim se, da mi naposled popolnoma	A
se ti ne zdi čudno, Jan, kadar slišiš besedo	domovina?	Kaj si misliš takrat, kam misliš?“	A
veš, na kaj mislim jaz, kadar slišim besedo	domovina?	Na tisto mislim, s kakšno radostjo sem pobegnil	A
ki ga je po vrednosti opeval en sam poet. ”O	domovina,	ti si kakor zdravje ...“ Krčmar sam, že zaspan	A
zapel, bom doma! Pa sem rekel, da je daleč moja	domovina,	da bo potreba tri dni hoda -- že ob zori bom	A
razjokal, kadar jih pogleda v soncu, so vsa	domovina	...“ Še tisti večer je večerjal z menoj.	A
napredovala v tem dolgem času naša tako napredna	domovina.	Kaj počnè mlada umetnost?“	A
potilo se, zamahovalo z rdečim dežnikom ... O	domovina,	gospa Zaplotnica!...	A
zakajeni sobi, ob pijani polnočni uri vsa moja	domovina,	ki jo ljubim od srca in ki mi je tako hudó in	A
spoznali, da imam velik talent in da pričakuje	domovina	mnogo od mene.Zategadelj sem se poklonil nekaterim	A
so in samovoljni; gredó srečo kopat po svetu,	domovina	jim je preveč siromašna.“ Počasi je vzdignil	A
Ali bi rad, da ti povem nekaj veselega? Vsa	domovina	je že polna novih idej; vsi, kolikor jih poznam	A
in ki se mu je ob tej uri klanjala hvaležna	domovina.	Velika in težka je bila moja naloga tisti	A
bilo je delovanje navadnih rodoljubov, ki jih	domovina	zelo potrebuje, ki pa jih je žalibog toliko	A
tebi, o Martin Skočir, in v tvojem delovanju je	domovina;	in če napijem tebi, napijem domovini!Bog te	A
Kam greš, moje hrepenenje? Kje si,	domovina?	Mařenka, kaj si ti našla pot?	A
ter se prereka s seboj in s svojimi grehi.	Domovina	ni bila zunaj mene, tam nekje za gorami; tudi	A
tej bolečini, v tem predsmrtnem spoznanju: ”	Domovina!	“ Milejši, jasnejši je bil plamen njenih oči	A
- O	domovina,	ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema	A
se ozró na čudežno deželo pod seboj. Vesela	domovina,	pozdravljena iz veselega srca!-	A
neizpremenljiva! Planine in poljane, ki so tvoja	domovina,	so napojene s krvjó in solzami.In kadar nekoč	A
čednosti, slovenski narod! Nadvse lepa je tvoja	domovina	- ali, Bog vedi, morda so kje na svetu še lepši	A
ustnih in lotil se jih je nevzdržen spanec ...	Domovina,	sladko počivaj, nič se ne boj!Tudi takrat, v	A
število vnetih vojskovodij! Nič ne skrbi, o	domovina;	zadremali so trudni vojskovodje, zvestoba v	A
Rekel je fant: ”Zbogom, ti črna	domovina,	ti lačna in žejna mati, ki stojiš na pragu,	A
reklo: ”Ne glej me tako žalostno, ti lepa	domovina,	nikar se ne jokaj ob slovesu!Dala sem ti srce	A
in vse najmilejše misli - zakaj bi terjala, o	domovina,	še moja rdeča lica in mojamlada leta?Kakor zadnja	A
105 . / mlada leta? Kakor zadnja postelja si,	domovina,	in kakor pokopališče: v daljne kraje se napoti	A
njih pesem: ”Še zadnjikrat se nam nasmej, o	domovina,	uboga, nadvse ljubljena!Nasmej se nam mrtvim	A
napotim, če te dosežem, kakor si daleč! Kje si,	domovina?	Še nocoj te pozdravim, kakor sem bolan in truden	A
dolgem času v kraj, ki je bil nekoč njegova	domovina.	Ne bolé ga toliko spremembe; veliko bolj ga bolí	A
... Če je šlo vse drugo:	domovina,	mladost, preteklost in vsa ta lepa ropotija	A
prijaznega pozdrava željnim, se prikaže vsa	domovina,	kraljica v svojem sijaju, lepa brez primere	A
”Povej!“ ”Vsa	domovina	je že polna novih idej; vsi, kolikor jih poznam	A
... Kaj ne veš, kaj ne veš, da me čaka	domovina?	Kaj ne veš, da hočem navzgor, po svetli poti	A
bolj nego domovino -- in kaj je meni, če je	domovina	neprijazna, če je nebo nad njo oblačno, če je	A
Zdrznil sem se in sem jo spoznal ... Kdaj, o	domovina,	mi poplačaš tisto trpljenje?Veliko sem doživel	A
njegovih besedah nič več polpritajenih obzirov. ”	Domovina?	Usoda?	A
pograbil, ali pa ima nečiste namere. Živela	domovina!	“ Zasmejal se je široko in je vzdignil kozarec	A
dolga in odgovornosti polna je pot pred menoj.	Domovina,	ki ima toliko sovražnikov na severu in na jugu	A
prešerno očitajočih oči. . / . / stran 281 . / ”	Domovina	me pričakuje, Márica, in ti bi zahtevala, da	A
da slišim tvoje trudno, naporno dihanje, o	domovina!	...	A
in je zapel z visokim glasom: ”Lepa naša	domovina	... m'tadrata ... domovina; oj junaška zemlja	A
glasom: ”Lepa naša domovina ... m'tadrata ...	domovina;	oj junaška zemlja mila ... m'tadrata	A
Bog s tabo, mladost! . / . / stran 284 . /	Domovina	zove delavca ... Napravil sem se hlastno in	A
bilo tisto trpljenje -- kdaj mi ga poplačaš, o	domovina?	Čemu ta strah?	A
mladost, da me preganjaš? Odpusti, izpusti, --	domovina	zôve delavca! ...	A
léhe, tam zelené prostrane loke; tam daleč je	domovina	... je mladost. Vsako leto ob tistem času,	A
zmerom ugasnilo za gorami: pomlad, mladost,	domovina;	črn oblak na nebu, črna vdanost v srcu, to bo	A
očmi, temveč s srcem jo je spoznal. ”Glej,	domovina!	“ Ni se razveselil, tudi ne razžalostil; nikoli	A
nikoli ni pometena, še bolj umazana je zmerom ...	Domovina,	poglej skozi okno, da vidiš svojega bojevnika	A
”O	DOMOVINA,	TI SI KAKOR ZDRAVJE!“ Petnajst let	A
prsih. ”Blagoslovljena, zahvaljena, majka	domovina	... ti rodnica, usmiljena preporodnica!“ Z	A
en kratek utrip srca je stisnjeno vse - mati,	domovina,	Bog. Tako je gledal Pavel Negoda na južno	A
in stokajoče, očitajoče, kakor da bi umirala	domovina	tam daleč, daleč...Vina, deklè, vina za pogrebščino	A
srečal zadnjič na cesti. Če bi se mi utelesila	domovina,	bi imela v očeh pač tisti izraz: zloben, potuhnjen	A
In našel sem tebe in pozdravila me je tista	domovina,	ki sem bežal pred njo in ki me srečava zdaj	A
tako malo jo morem preobraziti, da bi mi bila	domovina,	kakor me more preobraziti ona, da bi ji bil	A
vsako zase mi je . / . / stran 262 . / bilo	domovina,	vse enako in vse še posebej vredno prisrčne	A
brez usmiljenja obsojena na zgodnjo smrt, z njo	domovina,	moja ljubezen, vse.Ob takem strahu me je prešinilo	A
mizo. Če bi se bila takrat prikazala med nami	domovina	sama v vsem svojem trpljenju, bi bila podobna	A
popivali črni pogrebci. - Kaj so ti storili, o	domovina?	Napotil se je v dolino, v senci spečo	A
sopečih, bruhne črna procesija -- Pozdravljena,	domovina!	* Trije izmed njih so stali pred	A
pokazal: Tam je moj dom, tam, na jugu, je moja	domovina;	še danes lahko stopim tja, še nocoj lahko ležem	A
zabuči tem glasneje: ”Slavna gospoda!“ ali: ”...	Domovina	naša!...“ Zdaj je nehal govoriti in burno ploskanje	A
Zato mi je bilo vse zoprno, pristudeno -- šola,	domovina,	celo mati.In vso pot, vseh štirinajst dni sem	A
povihravali nad čelom. Tam, glej, se razprostira	domovina,	lepa kakor paradiž.Zamolklo pesem pojejo gozdovi	A
roke, vzraslo je truplo velikana - pogledala je	domovina	sama sebi v obraz in je zardela od radosti...	A
davnem času, v sanjah morda, da te ne ljubim,	domovina?	Takrat, ko sem klečal pred tabo, klonil glavo	A
grive v mogočne smreke Raskovca... To si ti,	domovina!	Ti, kakor te nikoli nisem videl, ko je bilo bolno	A
mislim jaz: zgane se časih nekaj polzavedno,	domovina	zavzdihne, govori v omotici; to niso znamenja	A
podplatih v tujino, kjer so si služili kruh.	Domovina	je rodila imenitne može, ali služili ji niso	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani