breme (101-200)

je on in kolika je njegova bolest, da nosi to	breme,	ko je že senca njegova tako težka?In kako bo	A
senca njegova tako težka? In kako bo nosil to	breme,	kadar stopi z njim na cesto, med ljudi?... Časih	A
nobeno roko, da bi se ne zvrnilo v blato sveto	breme,	ki ga je nosila z vdanim strahom kakor Mater	A
govoril, ji je upadalo srce, legalo je nanj veliko	breme.	Roke so ji omahnile na mizo, v daljavo so romale	A
in je upognila glavo, kakor da bi bilo leglo	breme	nanjo ter jo potisnilo k tlom. ”Glej, kako	A
je navkreber s trudnimi, neokretnimi koraki;	breme,	na rame naloženo, je segalo daleč daleč preko	A
... to je angel varuh, ni ženska ... Položi ji	breme	na hrbet, da se skloni do tal, pa te še prime	A
za njim z bosimi nogami, globoko sključena;	breme,	ki ji ga je bil naložil na rame, jo je tiščalo	A
življenje? Kakor seničje perje sem nosil to	breme;	še breme ni bilo in smejal sem se nezgodi, kakor	A
Kakor seničje perje sem nosil to breme; še	breme	ni bilo in smejal sem se nezgodi, kakor da bi	A
prepoln. Nazadnje pa si je naložil to črno	breme	in se je napotil, da bi potožil Materi božji	A
zelo krepka; pleča so bila kakor ustvarjena za	breme;	noge so stopale trdo in umerjeno, ne omahnile	A
Vesel je človek, vajen bremena, kadar mu leže	breme	na ramo. ”On ne more več!“ se je nasmehnila	A
bridkost v njegovem srcu, težko je moralo tiščati	breme	na njegova pleča. Pokleknila je pred ograjo	A
vase in stoji trdno z obema nogama. Če mu pade	breme	na pleča, ga nosi in se navadi nanj ...To pomisli	A
usoda nas premehkih ljudí ...“ ”Tako se ziblje	breme	na plečih in objokuje svojo usodo; siromak,	A
je že moj greh -- bil bi dvakrat večji. Eno	breme	nosim, dveh bi ne mogel. Pomisli, Tinka: rad	A
zavzdihnil globoko, kakor da je bil odložil težko	breme.	Bolj močnega, bolj svobodnega se je čutil v samoti	A
blagoslovi žalost, žlahtno čustvo je! Toda nosi	breme	z dostojanstvom, zakaj dostojanstvo je tisti	A
filozof. ”Kaj ne spoznaš, da te je rešilo to	breme,	ki ga kolneš?“ Medicinec je porival zadaj	A
je čelo mrzlo in belo in da nosijo trepalnice	breme	temnih in težkih vejic. Res mi je bilo sitno	A
tiste lepe noči so mi padle na dušo kakor silno	breme,	težek dolg. Glas njen pa je bil zdaj mehak	A
ponižanje tistega večera se je zvrnilo name kakor	breme,	nič lažje od njene ljubezni.Tesnó mi je bilo	A
koraki, tako kakor da bi nosila na ramenih težko	breme.	Jaz sem šel za njo in ko sem se vrnil k mizi	A
kakor da bi si bil sam radovoljno naložil to	breme	tar zaprisegel, da ga ponesem do konca ...	A
da ji je leglo na ramena strahovito, težko	breme,	ki ji je potisnilo život skoro do tal, začutila	A
ves trepetajoč in bled, je vzela na rame težko	breme,	ali tako težko je bilo in strašno, da je omahovala	A
polna, polna sladkih skrbi in sladkih žalosti.	Breme,	ki je bilo leglo na njene rame tako težko in	A
nanjo s sovražnim pogledom. Nakopal si je bil	breme,	ki je bilo pretežko, da bi ga nosil in se je	A
drugi ga ni bil deležen. Tako težko je bilo	breme,	tiščalo jo je k tlom in kolena so se šibila	A
bila in zato je to dekle na svetu. Zdaj je to	breme	na mojih ramah.“ ”Obrni se malo, dekle!“	A
veliko. Pleča so mu bila široka, pa je nosil	breme,	kakor mu ga je Bog dodelil. Komaj se je še	A
je zadela na rame poleg svoje; zdaj je bilo	breme	večje nego Hanca; držala ga je z eno samo roko	A
bi še držati ne bilo treba; mirno je počivalo	breme	- kakor da bi sedelo udobno tam na skrivljenem	A
stran 174 . / bolest, niti za zrno leče olajšano	breme!	Na pot!	A
vzdignilo v njem kakor divji upor zoper to krivično	breme,	naloženo mu od vsega začetka za greh, ki ga	A
poznal in ki ga torej nikoli ni bil storil. Če je	breme	z žeblji pribito na pleča, pa v lužo, pa v jarek	A
klonil hrbet, kakor da bi tiščalo na pleča silno	breme.	Le ena tolažba je bila v njenem srcu, šepetajoča	A
neznatnega življenja. . / . / stran 185 . /	Breme	je nosil na svojih ramah in hodil je po ulicah	A
toliko lepših sanjah, kolikor bolj ga je žulilo	breme	na ramah.Kar je izkusil, vse, kar je mislil	A
vso dušo. Težko in surovo mu je leglo zopet	breme	na ramena in ustnice so se mu napele v bolečini	A
življenja. In vendar kadar me žuli na ramah	breme	suženjstva, - kakó gledam z mokrimi očmí v tiste	A
se je oddahnil, kakor da bi se bilo to težko	breme	odvalilo z njegovih ramen. ”Počivaj v miru	A
iztegnjenih rokah je nosila majhno podolgasto	breme,	s čipkastim prtom pokrito; nerodno ji je bilo	A
novo, zelo neprijetno ime in nosil bom to težko	breme	do groba.Ne zaničujte me, nikar me ne kamenajte	A
tudi ne mislim. Meni je usojeno, da nosim to	breme	do konca...“ Nikolaj je molčal ter se igral	A
hodil je, kakor da bi nosil na ramah težko	breme.	Soproga mu je bila preprosta ženska, ki je imela	A
otožnost. Prej se mu je zdela kakor bolestno‐sladko	breme,	ki ga je časih težilo z neizmerno silo, da je	A
stran 343 . / ”Bodi, kakor je ... nosil bom to	breme,	dokler ... premislite dobro, gospod, natanko razumite	A
natanko razumite, kaj porečem ... nosil bom to	breme,	dokler bo mogoče ... toda napočil bo dan, ko ne	A
žalost svojega življenja. Zdaj bi rad otresel	breme,	ki si ga je bil radovoljno naložil, ali ne dá	A
Sklonila se je globoko, kakor da bi ji bilo leglo	breme	na rame, ni več izpregovorila besede in se je	A
roke niso bile več močne dovolj, da bi odvalile	breme.	Že sem čutil sam, da sem mrtev, pozabljen, in	A
In zdaj sem se vzdramil in sem zavzdihnil in	breme	se je odvalilo. Prišla je v moje srce ljubezen	A
gologlava, hodi sključena, kakor da bi nosila	breme,	ki ga je bila vajena.Vso pot molčita, ker na	A
in mater sem si bil naložil na rame, to težko	breme,	ki bi se ga kdo drugi prestrašil.Ali za vse	A
skrbela bo zame, tako da bom čisto pozabil na	breme,	ki sem si ga bil naložil ...Tako je pripovedovala	A
sklonjeno, kakor da bi ju tiščalo k tlom težko	breme.	Ti dnevi se mi niso zdeli dolgi; trajali	A
pričele odpirati in obenem je padalo dušeče	breme	z mojega telesa ...Vse tiste nepoznane in komaj	A
prezgodaj in se ga ni ustrašil, temveč je vzel	breme	na svoje rame ter se napotil. »Bolan	A
glava je čisto jasna kakor da bi se bilo pravkar	breme	zvrnilo z nje.Vedel sem, da je bila samo hipna	A
s težjim bremenom. In povem ti, tovariš, to	breme	bo sladko!Bodi nespametno ali ne: zaljubljen	A
tepel. Kdor je nosil pol svojega življenja	breme	na ramenih, ne bo hodil nikoli več z lahkimi	A
zvečer od dela, slabo oblečena, lačna, težko	breme	na srcu; izpreletavalo jo je bolestno in sočutno	A
dejal Tratnik, - čemu so mi navezali to težko	breme,	ki ga ne morem nositi?Zdaj gledajo name in čakajo	A
čelu, na sencih, na vsej duši njegovi je ležalo	breme	in preslab je bil, da bi ga vzdignil, treščil	A
če v srcu ni življenja. Kako bi nosila to	breme,	ki je za naju pretežko?“ ”Pretežko je.“	A
kakor da se je bilo odvalilo od njega veliko	breme.	Daj mi roko, Manca!“	A
izmučene, kakor da so bile pravkar odložile silno	breme.	Ne eno lice med vsemi ni bilo gladko in veselo	A
tiho moč, ki se ne pozna in ne bahá, si naloži	breme	sama in ga nosi brez nečimrnosti, brez solze	A
velikokrat počivati, naložil si je bil težje	breme	nego kdaj prej.- Zadel je z nogo ob korenino	A
stran 267 . / ”Moram, da prinesem do konca to	breme,	ki sem si ga bil naložil in ki je tako težko	A
mu je klonil globoko, kakor da bi nosil silno	breme.	In padel bi morda, pokleknil v blato, da se ni	A
Presvetli! Naj se zgodi božja volja, tudi táko	breme	bi nosila.« Ali je bila ponosna ali je koprnela	A
težil, da je zdaj in zdaj vzdihnila: »Sladko	breme,	sladki trud!«Križ pa, ki je ležal bridkeje na	A
pozabljene skrbi in bridkosti, en večer odvaga	breme	leta, let, stoletij, kapljica nebeške usmiljenosti	A
ki je rojeno nocoj in rojeno zato, da odvzame	breme	z naših ramen in naše krivde na se?Naše krivde	A
se ji je, da potem odleže, odpade to grozno	breme.	In od nemira se je pognala zopet kvišku in od	A
Naj me,« je odvrnil uverjeno vikar; »vzel bom	breme	nase in prosil pomiloščenja.« 1 duh pokorščine	A
pretirano slovesno: »Hlapec božji sem in nosim	breme	in jarem, ki mi ga je naložil gospod Bog.«	A
čuti topo, kako se pogreza nanj tisto najtežje	breme	njegove duhovniške službe.Nočejo umreti, zato	A
»A zato?« se je oddahnil Modrejčan. Nekako	breme	se mu je odvalilo od srca ... »JOGRI TOLMINSKE	A
stal je in bredel varno. Visoko je privzdignil	breme	na svojih rokah, čisto na prsi pod obraz, skoraj	A
plačevali. Tako so legali zopet in zopet kot	breme	na pleča ubogega tlačana. Recimo, da je zahtevala	A
enaka velblodovi. Pri vsakem koraku mu je zlato	breme	stisnilo to grbo, da se je telesce kar zvijalo	A
moči. Kdor se izpove grehov, njemu se naloži	breme	cerkvene pokore, ali naloži se mu tudi breme	A
breme cerkvene pokore, ali naloži se mu tudi	breme	posvetne pokore.In to breme je težje od prvega	A
naloži se mu tudi breme posvetne pokore. In to	breme	je težje od prvega!« »Kakšno je?«	A
Bil je še cvetoč mladenič. Težko	breme	ob nogi ga ni trlo preobilo.Kakor vitka jelka	A
Roditelji so največkrat prav radostni, da izgubé	breme	iz hiše.V nas se težko služi vsakdanji kruh	A
car Aleksander!« Cesarju se je odvalilo težko	breme	od srca in z globokim vzdihljajem si je olehčal	A
besedo ste izpregovorili, signora! Težko je	breme	katoliškega kardinala, a prenašamo ga z božjo	A
Danes bomo še pili! Nosil sem	breme,	sedaj so mi ga vzeli.Kje je Prešeren?	A
mesto, kjer so imeli drugi taborišče, zložile so	breme	z osla ter ga zapodile v gaj. »Kaj bodete	A
da me obiščete, ki sem stara in vsej zemlji v	breme,	hi, hi!« Bogomir ji poljubi roko.	A
hočem se zateči. Morda se mi olajša srca težko	breme,	če se Ti izpovem kako je bilo! Povestnica minulega	A
Svetlost, že dolgo mi leži na srcu težko, silno	breme.	In le vaša izborna prijaznost in materinska ljubezniv	A
konja, ki je, čuteč na svojem hrbtišču dvojno	breme,	melanholično povesil glavo.Potem pa je moral	A
prijezdaril na otoško dvorišče ter oddal sladko svoje	breme	strmečim deklam, ki so takoj pričele silovito	A
nadlego in težo življenja sem občutil na sebi kot	breme,	mučno in grenko. Kdo je bil moj oče Polikarp	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani