»Vse je odreklo,« je tožila. Žlica se ji je tresla v rokah in veliki križ na roženkrancu, s katerim se je ukvarjala kakor druge, iz neke svete navade, jo je težil, da je zdaj in zdaj vzdihnila: »Sladko breme, sladki trud!« Križ pa, ki je ležal bridkeje na srcu, je bila topa žalost: »Nič več ne bom učila, ne bom videla svojih milih malih.«