Sredi polja, šumečega, v sonce zamaknjenega, je stala mlada ženska, kmetica. Obraz ji je bil koščen, širok in temno zagorel, razodeval je tisto tiho moč, ki se ne pozna in ne bahá, si naloži breme sama in ga nosi brez nečimrnosti, brez solze in vzdiha. Poleg kmetice je stalo dekletce, natanko materi podobno: v široka lica, v zagorele, do komolca gole roke, v bistre oči, odsevajoče mladost in veselo moč.