Strgalo se mu je nekaj obleke, v ostalem pa je brez škode zdrknil k tlom, in to tembolj, ker je priletel ravno na kup gnoja in smeti, ki se je že od nekdaj ondi nahajal ter je kvaril zrak na dvorišču Turjaškega grada.
Ravno, ko je vitez hotel pri oknu izginiti, spoznala sta ga Jurij Ljudevit in polkovnik Aricaga.
»Tako mi vseh hudičev, Sonce je tu!« zatulil je polkovnik ter izvlekel izza pasa velikanski svoj samokres.