Anton (401-500)

mi tako, kakor so ga v Borju klicali: gospod	Anton.	Notar Koprivec pa je pričel predavati.	A
delniškem društvu, zadremal je polagoma. Gospod	Anton	je grbančil čelo, kadar je govornik katero zinil	A
bil previden; vedel je že prej, da bo gospod	Anton	tudi med poslušalci, ter je po tem uredil svoj	A
usnjarica. »To je nejevera!« nadaljeval je gospod	Anton.	Koren mu stopi za hrbet. »Kaj se huduješ, prijatelj	A
Imenuj jo, pokaži jo!« Gospod	Anton	nehote obrne svoj pogled po poslušalcih. Povsod	A
ko se je njegov nekdanji kolega in prijatelj	Anton	oglasil proti, sedaj je bil za. »Ljudje	A
je sevala zadovoljnost z lica. Edini gospod	Anton	je vstal z nejevoljnim obrazom ter šel na drugo	A
hči Milica,« predstavljal je graščak. Gospod	Anton	je vnovič vstal ter se malo okorno priklonil	A
več zeblo.« Vsi so se smejali, celo gospod	Anton	se ni mogel ubraniti veselosti.Toda le za trenutek	A
zopet pristopil Koren s svojimi kartami. »Oh,	Anton,	ti še nimaš listkov!Le naglo izberi!«	A
končana. Pri Boletovi mizi je bil edini gospod	Anton	srečen. Dobil je staro, lepo majoliko, katero	A
gostilniško sobo. Tudi sodnik, notar in gospod	Anton	so se pridružili prej imenovanim in pričel se	A
In naš glavar je Slovenec!« pristavi gospod	Anton.	»Slovenec?Ha, ha, ha, kje si pa čul to bajko	A
še ni dovolj,« deje malo bolj potihoma gospod	Anton.	»Oh, umejem, umejem ‒ tebi je najprej za vero	A
Kmalu po polnoči so se jeli razhajati. Gospod	Anton	se je bil že dosti prej poslovil, sedaj pa sta	A
zeleno bukovo vejico v svojo pisarno in gospod	Anton,	ki je rad zgodaj vstajal in ob jutranjem sprehodu	A
oglasi se sodnik. »Dobro, da ste prišli, gospod	Anton!	Jaz bi v istini želel, da se zgovorimo o kandidatu	A
Duhovščina se ga bo branila,« pritrdi gospod	Anton,	»preliberalen je!« »In malo preradikalen!« pravi	A
reprezentira javno varnost ‒ ali pa tebe, dragi	Anton	moj!Živel!«	A
Živel!« »Živel gospod	Anton!	« pritrdi adjunkt in privzdigne svojo čašo.	A
volivni shod!« »Le skličite ga!« posmehuje se	Anton.	»Meni je Meden ‒ kakor kakšen drugi,« deje sodnik	A
saj trdite, da so nasprotniki, kakor gospod	Anton,	tudi narodni in da hoče Meden postati narodnjak	A
priti Koren ali notar ali celo dr. Hrast; gospod	Anton	pa je lazil rad za sodnikom in se itak ogibal	A
Nasprotniki pa, na čelu jim premeteni gospod	Anton	in večina uradnikov, ravnali so drugače: iskali	A
izpregovoril je vendar nekaj priučenih fraz in gospod	Anton	ni nehal klicati mu »živio« in »slava«, zlasti	A
to je sedaj skoraj gotovo; za to bo že gospod	Anton	skrbel ‒ a mi se ne vdamo ‒ nikdar ne, mi ne	A
agitatorjem Korenom. Drugo stranko pa je vodil gospod	Anton	s skrivno pomočjo nemškega ali bolje nemškutarskega	A
silneje zahtevali njegovi prijatelji. Gospod	Anton	je dobro znal, kako nevarno bode zanj in njegovo	A
o Medenu pač ni bilo govoriti, kar je gospod	Anton	naj bolje vedel ‒ obrnil se je zviti kaplan	A
aktivne vloge. Nasprotniki pa, celo gospod	Anton	ž njimi vred, o vsem še niso ničesar znali.	A
se je govorilo tudi mnogo o Boletu. Gospod	Anton	je bil že poučen, kaj je Bolè osrednjemu odboru	A
čudili, da se je udeležil te zabave tudi gospod	Anton.	Zašel je bil v družbo oficirjev, brez katerih	A
veselice. Kvartali so, in taroka je bil gospod	Anton	tudi vešč, medtem pa pili plzensko pivo in močna	A
je venomer majhen, pijan lajtnant in gospod	Anton	je trkal ž njim.Rad bi bil vpil: »Živio«, pa	A
predstavi ter reče imenujoč njega: »gospod	Anton	Meden, graščak tu v Borju!« Ko je zinil zadnje	A
trtami; ozrl se je dol proti domačiji, je li	Anton	tudi pripravil škopo; nagnil se je preko plamena	A
bil prehud in izgubil je zavest. Vtem je sin	Anton,	ki je bil ravno privlekel slamo pod kap, ozrl	A
odhajajoč postal malo na stopnicah pred vežo in	Anton	mu je odštel plačilo. »Ne vem, bode li kaj z	A
rameni kvišku. Hči je na glas zajokala, sin	Anton	pa ni izpremenil lica, niti zinil besede. Pozno	A
Saj je tudi ta, naš ‒ tako dejal!« pritrdil je	Anton.	Starec je čul te besede, pa niso mu bile strašne	A
s to besedo. »Katere pa hočete?« vprašal je	Anton,	ko oče ni odgovoril. »Češek je tu,« rekel je	A
na ves glas; vsi so pokleknili po tleh, samo	Anton	na klop ob peči.Preden so izmolili nekaj očenašev	A
načela. Kakor veste, ustanovil je veleumni	Anton	Martin Slomšek, nemara največji dobrotnik svojega	A
ta skromni, prijazni gospod pravcati profesor	Anton	Janežič, urednik Slovenskega Glasnika v Celovcu	A
»Jaz sem bil zraven.	Anton	mu je zabavljal, dražil ga, kjer je mogel; saj	A
Marko v hišo, zagledala se je vanj, in ubogi	Anton	- obriši si usta!Ni čudo torej, da ga ni mogel	A
stala, kakor zdaj midva pod to hruško; kar pride	Anton	mimo z drugima dvema. Ko zagleda Marka, začne	A
k meni, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo.	Anton	se pobere in odide tiho s svojima tovarišema	A
z denarjem naše narodne zavode. Tudi kupec	Anton	Kandut mi je ostal v prijaznem spominu.Rodil	A
Zobanje moramo še porezati,« je dejal Bolcmanov	Anton	ženi. »Kar pripravi!	A
naprej dala opravka s čiščenjem omare za posodo.	Anton	je počasi sam zlezel na svisli in nametal velik	A
»Leta, leta...« Vse življenje je	Anton	garal na svoji zemlji.Ni čudno, da so mu roke	A
oblak vlažne sape. Luco je navadno vodila Micka,	Anton,	kot gospodar, je vlagal v slamoreznico slamo	A
bomo sedaj pod zaprli,« je pomirljivo rekel	Anton,	ker se mu je zdelo, da so res dolgo rezali.	A
tako beži! Ko je mati stopila v hišo, ji je	Anton	naročil: »Dekle naj potlej pride za	A
stopnicah navzdol in fantič je brez besed popustil.	Anton	je potlej počasi splezal po stopnicah navzgor	A
sede na voziček. »Ali bo treba iti v semenj,	Anton,	v semenj?« vpraša mimo gredoči kmetič na vozu	A
vozičkom po gladkem potu proti cesti. Bolcmanov	Anton	je bil pač najbogatejši daleč naokoli in, kar	A
razdeliti je moral svoje imetje med štiri sinove in	Anton,	najmlajši med njimi, dobil je samo zemljišče	A
istem mestu novič zidane. Prvi keš je imel	Anton	v rokah, ko se je oženil, ker to je bil od žene	A
popolnoma napak govorili, kajti natanko Bolcmanov	Anton	res ni mogel svojega imetja sešteti.Za mnogo	A
Novci dajo veljavo. Tudi	Anton	je bil veljaven mož, kamor je prišel; pa je	A
obleki in s kosmato kučmo na glavi. Bolcmanov	Anton	podrži konja in pravi: »Če imaš kaj	A
posadi se dobro na mehki sedež poleg Antona. In	Anton	požene. Černelič je bil Bolcmanov sosed	A
je hodil redno v dnino k Bolcmanu. Tudi stari	Anton	je še vztrajno kosil, čeprav jih je štel že	A
No, ne bodi tako neučakan,« ga je miril oče	Anton.	»Nič, samo povem vam, da ne bom hodil	A
svoji hiši sem sam gospodar,« je vzkipel stari	Anton.	»To je pa že od sile.	A
dvanajstimi leti, ko ga je poklical v škofijski dvorec	Anton	Jeglič Bonaventura.Takrat se je župnik Potokar	A
močnega in pridnega hlapca, čeprav jih je škof	Anton	Jeglič ob obiskih opominjal, naj bodo skromni	A
hodila. Na omari je stalo več križev, sveti	Anton,	lurška Mati božja, po stenah so visele same	A
domače »častiti gospod Andrej«. Sedanjemu je ime	Anton,	a noče, da bi mu kdo rekel »gospod Anton«.Tudi	A
ime Anton, a noče, da bi mu kdo rekel »gospod	Anton«	.Tudi drugače ima svoje zahteve.	A
ženski skrbnosti sklenila roke: »Za božjo voljo,	Anton,	kaj pa sta imela?Drugače lazi kakor senca po	A
/ stran 150 . / in živahno izprašuje. »Oh,	Anton,	povej nam no, povej, kaj sta si skočila v lase	A
torej kaj je bilo?« »Norec!« brusne gospod	Anton	in še vedno globoko sope.»Najkrajše povedano	A
osmodi, če ni resnica!« »Ali za božjo voljo,	Anton,	« toži teta, »kaj bo pa doma počel?Ali se ti	A
Marica, ki je že skoro naša? Nisi prav napravil,	Anton,	saj si jako prebrisan, to pot pa le nisi prave	A
star!« »Kajpada, glej ga!« se prepira gospod	Anton.	»Kdo pa je odgovoren za list, ali ti, ali jaz	A
je urednik, se vpraša, pa smo skupaj!« »Oh,	Anton,	to si pa prav zares narobe napravil!« potoži	A
on je zbolel!« »Ha!« zastavi besedo gospod	Anton	in pokaze v zraku tik resnega in rdečega obraza	A
»Ha!« pravi. »Glej, Julče, jaz sem	Anton,	tvoj stari pobratim!«‒ K ženskam se obrne in	A
. / »Moj bivši prijatelj, gospod profesor	Anton	Žitnik mi je izjavil dobesedno, da te je parkrat	A
beseda: »Moj bivši prijatelj, gospod profesor	Anton	Žitnik mi je izjavil dobesedno, da te je parkrat	A
ampak žival se človeku smili.« Medtem izvošček	Anton	po svoji stari navadi ni znal zaslužiti denarja	A
za nas se ne bo končalo kar tako.« Izvošček	Anton	je pravil: »Pa kaj zato!Mene vojne ni prav nič	A
potlej kdaj bolje.« Po moje je imel izvošček	Anton	še najbolj prav.Midva z Jasno namreč nisva in	A
cvička, temveč zaradi - županovih hčera. Župan	Anton	Oblak ni bil ne gospod ne kmeti, temveč pristno	A
hčeri Olga in Gabrijela sta bili še doma, sin	Anton	pa se je šolal v Ljubljani. Ko sta stopila	A
roso. Ker ima vsaj v tem poglavju županov sin	Anton	nekako vlogo, bodi nam dovoljeno, da ga v nekaj	A
tudi Jelica. Izprehajala sta se po vrtu in	Anton	je pripovedoval sestri svoji razne dijaške hudomušnosti	A
Dobro jutro, prelepa gospodična!« vzkliknil je	Anton.	»Gotovo ste se do dobra prespali, saj ste tičali	A
drv nanosil skupaj!« tožil je sodnik. Županov	Anton	je pogledal Olgo, ki se mu je poredno nasmehnila	A
»Stoj, Ladislav!« zakliče zdajci stari grof	Anton	in hiti z Ljudmilo, Alijano in Saldo proti gruči	A
gosti zaman išče cigane in Alijano. Tudi grof	Anton	in vitez Ahac sta vsa poparjena.Maščevanje se	A
slišali,« se je pošalil Strauss. Skladatelj	Anton	Bruckner je bil precej neroden pri nežnem spolu	A
nič mar,« ga je zavrnil car. Ko je odhajal	Anton	Rubinstein, skladatelj in pianist na koncert	A
pet mesecev starejši. . / . / stran 377 . /	Anton	Foerster, znani glasbeni vzgojitelj in skladatelj	A
živeli v obupnih razmerah. Tako je živel tudi	Anton	Verovšek, ki pa se mu je nekoč posrečilo, da	A
privoščil na Šmarni gori. Politik in pisatelj dr.	Anton	Novačan je imel visoke politične cilje, vendar	A
pozneje spet videla!« Profesor in pisatelj	Anton	Ingolič je nakupil v knjigarni nekaj novih knjig	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani