Spovedal se je in, ko ga je potem ranocelnik za silo obvezal, kakor je pač znal, ležal je mirno vznak in le časih, ko so bolečine prihajale neznosne, izvil se mu je hripav: »Uh-uh-uh« prav iz prsi. Ranocelnik je odhajajoč postal malo na stopnicah pred vežo in Anton mu je odštel plačilo. »Ne vem, bode li kaj z očetom ali ne!